Adeline Dieudonné: Resnično življenje

+ + + +

Pogum je, kar šteje

»V naši hiši so bile štiri sobe. Moja soba, soba mojega brata Gillesa, soba najinih staršev in soba s trupli,« sta prva stavka v menda nadvse brani knjigi frankofonske avtorice Adeline Dieudonné (1982) in ta stavka že zarišeta atmosfero, ki preveva srhljivo zgodbo.

Trupla so živalska, zvemo, nagačena hijena, slonov okel, do katerega je bilo tako težko in drago priti, da sta si morala oče in njegov lovski kamerad deliti stroške za divje lovce spremljevalce in vse drugo. Ampak atmosfera lova in plena preveva celotno pripoved; oče namreč po tem, ko se pred otrokoma zgodi nesreča, ki pretrese njuno življenje, prodajalcu sladoleda od blizu raznese sifon, in to ju ob strašljivem domačem ozračju dodatno zaznamuje in spremeni, na svojo lovsko stran in na divje nočne jage po gozdu vse bolj napeljuje tudi sina. Odraščajoči punci, ki ji mati v enem od redkih bližnjih in lucidnih srečanj svetuje, naj zasluži kaj denarja in izgine, zbeži iz večnega kroga nasilja, se vmes dogaja vse mogoče: puberteta, soočanje z lastnim telesom, zaljubljenost v heroičnega, krepkega in s karatejem opremljenega fanta, pri katerega družini je varuška, kot inštruiranka se srečuje s fizikom, ki živi z ženo, ustanoviteljico varne hiše, ampak jo je mož ene od varovank razkril in sklical skupaj svojo škvadro. Adeline Dieudonné se pri tem posveča fiziologiji, kolikor je to srhljivka, kurja polt, ščemenje ob zaljubljenosti in vse drugo je zelo telesno, hormonalno. Tudi v trenutkih bega in soočenja s čisto grozo mlada pripovedovalka in pravzaprav plen svojih drugače hormonalno zasukanih bližnjih čuti predvsem telo, utrujenost, bolečino, adrenalin, čuti pulziranje in krč nemoči, v katerega jo spravi ustrašenost.

Že k daj pr ej smo brali o mobilizaciji otrok, ki se je lotijo zacuknjeni in nasilni očetje. Niccolò Ammaniti v romanih, prevedenih v slovenščino, piše o nasilnežih, ki si ne morejo pomagati, da svojega prav ne bi uveljavljali, ker so slabiči, to seveda počnejo z razkazovanjem moči in nasiljem, ali pa morajo otroci prikrivati čudne rabote staršev, recimo ugrabitev. Adeline Dieudonné si za žrtvi nasilja izbere ženski, ki boleče občutita dediščino po moški liniji, hkrati pa od znotraj in tipaje, postopoma razkriva nemoč ob družinskem nasilju. Pri tem je pripovedno spretna in žanrsko spogledljiva, kot referenca se recimo poleg Levjega kralja pojavi tudi Hamlet ali Jurski park, z vsem tem pa ji uspeva ustvariti srhljive in nasilne atmosfere, vse je prežeče in pod povrhnjico, pripravljeno, da vsak hip izbruhne in si najde tarčo.

Pri tem je Resnično življenje tudi zgodba o nekakšni paramilici oziroma vardi, ki z oboroženostjo prikriva svojo notranjo bedo in se potem spravi na tiste, na videz še manj neustrašne. Vendar imajo njene žrtve notranjo moč, če se že fizično ne morejo kosati z možatimi, nikakor ne tudi boljšimi polovicami, in s tem prepričanjem se zgodba po nekaj preobratih in krogih nasilnosti tudi konča.