»V očeh oblasti smo nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost«

Katerina Mirović že desetletja deluje v neodvisni in alternativni kulturi, v njej se je uveljavila in je danes pri nas ena njenih glavnih akterk. Sprva je z angažmajem na ljubljanski hard core sceni močno zaznamovala glasbeno in aktivistično dogajanje v Ljubljani, pozneje je sodelovala pri zasedbi Metelkove, kjer je že 23 let tudi štab njenega kuratorskega, uredniškega in producentskega delovanja: je urednica pri Strip Coru, ki deluje v okviru Foruma Ljubljana, izdajatelju naše edine stripovske revije Stripburger, in vsako leto pripravlja mednarodno uveljavljen festival Svetlobna gverila, ki se osredotoča na umetniške svetlobne projekte v javnem prostoru. Pred nedavnim je skupaj z drugimi predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, prejela dopis ministrstva za kulturo, ki jim veleva, naj se iz stavbe, v kateri delujejo že dobrih 20 let, izselijo do konca januarja prihodnje leto. S Katerino Mirović smo v njeni pisarni kramljali o zagati, v kateri se je te dni po krivici znašel nevladni sektor, ki domuje na Metelkovi, o zgodovini razvpite stavbe na Metelkovi 6 in njeni tesni povezanosti z dediščino civilnodružbenih gibanj, o odnosu med nevladno in institucionalno kulturno sceno, o različnih vprašljivih dejanjih ministrstva za kulturo in še o marsičem.

Kako je skupnost na Metelkovi 6 povezana z dediščino civilnodružbenih gibanj?

Skupnost na Metelkovi 6 je rezultat gibanja Mreža za Metelkovo, ki se je z različnimi akcijami konec osemdesetih let borilo, da bi se kasarne, ki so bile v lasti Jugoslovanske ljudske armade (JLA), namenile za neodvisno kulturo in civilno družbo. Po odhodu JLA je bil t. i. severni del – današnja Metelkova mesto – dodeljen Mestni občini Ljubljana in ta je leta 1992 začela objekte rušiti, pri čemer je treba omeniti, da se je občina prej pisno zavezala, da jih ne bo zrušila, temveč jih bo dodelila kulturi. Ko je vseeno začela rušiti, smo prostore zasedli, preprečili rušenje in dosegli, da se vsi objekti v severnem delu namenijo kulturnim dejavnostim. Južni del Metelkove, na katerem je tudi stavba Metelkova 6, pa je po razpadu Jugoslavije končal v lasti ministrstva za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša, ta pa ga ni hotel prevzeti, ker je bil v precejšnjem razsulu. JLA je pred izselitvijo te prostore močno poškodovala. Janša je poslopja prenesel na Bavčarjevo ministrstvo za notranje zadeve, a tudi to jih ni želelo imeti. Ker je vzporedno s tem prenašanjem že od konca osemdesetih let potekal boj za prostore na Metelkovi, je južni del prešel v last ministrstva za kulturo: po eni strani zato, ker ga nihče ni hotel, po drugi pa zato, ker smo se borili, da bi te prostore dodelili kulturi.

S svojimi aktivnostmi smo torej dosegli, da je celoten kare pripadel kulturi in da se je znotraj južnega dela neodvisni kulturi in civilnodružbenim gibanjem namenila vsaj ena stavba, Metelkova 6. Mirovniki in drugi predstavniki družbenih gibanj so se skupaj s kulturniki in umetniki borili za te prostore in že od samega začetka so bili mišljeni kot velika sinergija družbenih gibanj. Drnovškova vlada je leta 1994 sprejela sklep, s katerim se je stavba na Metelkovi 6 namenila neinstitucionalni sceni oziroma neodvisni in alternativni kulturi, kot so ji rekli takrat. Leta 1997 pa so organizacije, ki so bile izbrane na podlagi meril posebne komisije, z ministrstvom podpisale najemno pogodbo in se vselile v stavbo.

Zdajšnja oblast pravi, da mora biti umetnost lepa, ker je tako rekel Platon, a ta je rekel tudi, da je lepota v resnici.

Zasedba Metelkove je simbolizirala prizadevanje, da alternativna kultura nadomesti državni aparat. Lahko deložacijo, ki vam jo je nedavno povsem nepričakovano napovedalo ministrstvo za kulturo, razumemo kot korak nazaj v nasprotno smer? 

Takrat sta si celotna država in politika prizadevali za demilitarizacijo družbe. Obljubili so nam, da bomo imeli državo brez vojske, da bomo druga Švica, zato je bilo logično, da se ti prostori namenijo kulturi. Danes, po 30 letih, pa država nabavlja orožje, totalno militarizira družbo, postali smo Natovi hlapci. V Sloveniji smo na poti v Orbánovo filialo, ne pa v drugo Švico. Kulturna politika je postala »politika tanka«. Ne gre zgolj za to, da nas mečejo iz prostorov, v katerih delujemo že 23 let: tu so še spremembe pravilnikov o strokovnih komisijah na ministrstvu za kulturo, ki vplivajo tudi na pridobitev statusa organizacije v javnem interesu, sofinanciranje, pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi. Kot kaže, so vse te spremembe usmerjene v to, da bo minister dobil glavno besedo, vendar ministri navadno niso strokovno podkovani na posameznem področju, na položaj jih postavi politika, s tem pa se iz odločanja izloča stroka. Vse, kar počnejo, počnejo v skoraj popolni tajnosti, brez dialoga s stroko in brez pogovorov z akterji na kulturni sceni.

Vendar nove kulturne politike ne moreš ustvarjati brez dialoga s producenti in ustvarjalci, ker ravno mi vemo, kakšne so zares potrebe umetnikov in kakšne so dejanske razmere v kulturi. Že v zdajšnjih strokovnih komisijah so pogosto ljudje, ki nimajo nikakršnega stika s prakso, ljudje, ki področje poznajo iz denimo umetnostnozgodovinskega konteksta, nimajo pa stika s samimi umetniki, z njihovim ustvarjanjem ali življenjem. Sama se ukvarjam s kuriranjem, urednikovanjem in produkcijo, zato točno vem, kako umetniki živijo, kakšne možnosti za delo imajo in kaj vse jim mora producent zagotoviti, da lahko izpeljejo projekte. Pogosto se zgodi, da v komisijah tega vedenja nimajo. Zdaj bi radi šli še korak dlje: o teh stvareh naj bi odločali politiki in uradniki.

Kaj bo ministrstvo doseglo z izločitvijo stroke iz procesa odločanja? 

Z izključevanjem stroke hoče zradirati vse, kar smo gradili zadnjih 30 let. Statuse bodo imeli le redki ustvarjalci, verjetno tisti, ki bodo člani SDS oziroma njeni simpatizerji. Sedanja oblast pravi, da mora biti umetnost lepa, ker je tako rekel Platon, a ta je rekel tudi, da je lepota v resnici. Če si želijo, da bi bila umetnost zgolj lepa in ne tudi resnična ali vizionarska, bo zelo malo stvari šlo skozi njihovo sito. Toda zakaj bi lepoto postavljali za temeljno merilo, kakšna naj bi umetnost bila? Razloga za to v 21. stoletju v resnici ni. Minister za kulturo je strokovnjak za zgodovino srednjega veka in res ne vem, po kakšnih merilih je pristojen za odločanje o sodobni umetnosti in novih umetniških praksah.

Takrat sta si celotna država in politika prizadevali za demilitarizacijo družbe. Danes, po 30 letih, pa država nabavlja orožje, totalno militarizira družbo, postali smo Natovi hlapci. V Sloveniji smo na poti v Orbánovo filialo, ne v drugo Švico.

Poleg tega nas želijo prikazati kot nekoga, ki je privilegiran. Delam deset ali 12 ur na dan, tudi za konec tedna. Kdo je tu privilegiran? Niti ene nadure ne dobim plačane, ker sem samozaposlena, edina lastnina, ki jo imam, je kolo. V poplavi izjav brez posluha za resničnost je bila tudi ta, da je prava umetnost tista, ki se znajde na trgu. Me prav zanima, kako bi se ti politiki znašli na trgu, kako bi si plačevali delovne prostore, službene luksuzne avtomobile in službena stanovanja. Vsako leto znova popolnoma transparentno kandidiramo za sredstva: bodisi prek razpisov bodisi prek pozivov. Za financiranje smo izbrani na podlagi dosedanjega dela in predloženega programa. Da ta sredstva sploh dobimo, moramo vsakič znova predložiti vse račune in vsa potrdila o plačilih, poleg tega z izredno majhnimi sredstvi delamo zelo veliko stvari. Pri stripu in pri Svetlobni gverili ustvarjamo celovit program: na obeh področjih izobražujemo, ustvarjamo novo produkcijo in avtorje predstavljamo pri nas in v tujini. S Stripburgerjem in Svetlobno gverilo imamo na leto deset gostovanj. Gre za festivale tudi z več sto tisoč obiskovalci.

Vse, kar počnemo, je rezultat naše požrtvovalnosti, neplačanih ur dela in tega, da smo ta program razvijali desetletja. Do takšnih rezultatov ne bo nihče prišel v letu ali dveh, tudi če bo imel več sredstev. Za to, da ustvariš mrežo sodelavcev in mrežo ustanov, s katerimi sodeluješ, je potreben čas. Zdaj pa si prizadevajo uničiti vse, kar se je rojevalo zadnjih 30 let. Namesto da bi nas država podpirala, ker smo se več kot očitno izkazali, konec koncev smo vsi prejeli več nagrad, tudi mednarodnih, negira naš prispevek k družbi. S tem ne negira zgolj nas, temveč tudi širši svet, v katerem delujemo. Delujemo namreč tudi zunaj naših meja, celo zunaj meja Evrope. Napad na nas je torej napad na svetovno kulturno produkcijo. In še to: naša stavba je od samega začetka del Metelkove, del celotne scene. Če zbrišeš to, si zradiral ves koncept tega okoliša.

Če vladi uspe ohromiti neodvisno sceno, bo to verjetno negativno vplivalo tudi na institucionalno kulturo. Je sedanja oblast slepa za dejstvo, da sta ta dva svetova izjemno prepletena?

Tako slep sploh ne moreš biti, lahko pa si popolnoma ignorantski. Z javnimi zavodi sodelujemo na različne načine, zato so nas številni od njih podprli. V 23 letih, odkar smo na Metelkovi, smo pri Forumu Ljubljana pripravili 385 razstav, 14 edicij festivala Svetlobna gverila, izdali smo več kot sto stripovskih publikacij in 48 številk revije Stripburger. Poleg tega že dobrih 15 let pripravljamo vsakoletni natečaj Živel strip! Živela animacija!, na katerem na leto sodeluje okoli 500 učencev in dijakov iz vse Slovenije. Vsako leto izpeljemo več delavnic, sodelujemo z akademijami, s fakultetami, s srednjimi šolami, javnimi in nevladnimi kulturnimi institucijami. Vse te ustanove so s tem, da z nami redno sodelujejo, potrdile našo strokovnost in izkazale, da smo vredni zaupanja. Samo Svetlobna gverila na leto sodeluje s štirimi do šestimi fakultetami oziroma akademijami v Ljubljani. Javni zavodi so s tem, da so pokazali zanimanje za sodelovanje pri izvedbi naših izobraževalnih programov, potrdili tudi to, da delujemo na njihovi ravni. Ponujamo vsebine, ki jih javni zavodi ne ponujajo, in zavedajo se, da za vse preprosto ne morejo poskrbeti. Kdaj bodo naši oblastniki dojeli, da smo sestavni del družbe in da oblikujemo tudi občinstvo javnih zavodov? Kino Šiška denimo danes ne bi imel tolikšnega občinstva, če prej ne bi bilo vseh neodvisnih producentov, ki smo desetletja »vzgajali« to občinstvo. Mestna občina Ljubljana zelo lepo skrbi za svoje javne zavode, v zadnjem desetletju se jim je status resnično izboljšal, nam se žal ni. Že tako je prisotno hudo pomanjkanje vizije, kako v razvoj mesta vključiti nevladni sektor v kulturi, država pa se je zdaj odločila izprazniti edino stavbo, ki je namenjena neodvisni kulturi.

Je v 23 letih, odkar delujete na tej lokaciji, oblast načelno imela posluh za to, da gre pri nevladnem sektorju, ki deluje na Metelkovi 6, za organizacije nacionalnega pomena? In kdaj je ta posluh začela izgubljati? 

Imamo status organizacij, ki delujejo v interesu javnosti, ta status pa podeljuje ministrstvo za kulturo. Zanj smo mu dolžni poročati vsaki dve leti. Poleg tega smo dolžni program vsako leto prijavljati na ministrstvo, kjer ga strokovne komisije ovrednotijo s točkami. Najvišje ovrednoteni ustanovi na področju vizualnih umetnosti v Sloveniji sta ŠKUC in Forum, to pomeni, da je dosedanja struktura na ministrstvu menila, da delamo vrhunsko. Ne dobro, temveč vrhunsko.

Hkrati so vedeli, da smo tukaj, da te prostore potrebujemo in da so ti prostori potrebni obnove. Že prej so bili sicer večkrat prisotni apetiti po tej stavbi, vendar sta vedno zmagala razum in dialog. Do konkretnih zaključkov sicer nikoli nismo prišli, a je vsaj potekala komunikacija. Tokrat dialoga sploh ni bilo. Ker je v proračunskih dokumentih obnova stavbe predvidena šele za leto 2023 (če jo bodo sploh izpeljali), lahko sklepamo, da je namen te rošade popoln izbris nevladne scene. Kulturniki smo v očeh oblasti nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost.

Kaj želi ministrstvo za kulturo s takšnim izbrisom nevladne scene doseči? Želi po svoje na novo ovrednotiti kulturo? Je to del večjega načrta?

Najprej so moč sovplivanja na zakonodajne spremembe odvzeli ekologom, zdaj smo na vrsti mi. Verjetno zato, ker menijo, da smo najmočnejši kritični glas: ker veliko izstopajočih protestnikov prihaja s kulturne scene in ker je bila umetnost od nekdaj gibalo napredka. Umetnost je za zdajšnjo oblast nevarna, sploh pa takšna kultura, ki odpira vprašanja. Zatirala jo bo, dokler ne bodo ostali zgolj še njeni podporniki in ovce. Tudi to je seveda del širšega načrta: z rošadami na ministrstvih in v drugih javnih službah samo še brišejo in menjajo. Če jih bomo pustili, da to še naprej počnejo, bodo pač v času svojega mandata – treba jim je priznati, da so izjemno učinkoviti – izbrisali vse, ki jim kljubujejo, na položaje pa postavili svoje prijatelje; potem ne bo več poti nazaj.

Umetnost je za zdajšnjo oblast nevarna, sploh pa takšna kultura, ki odpira vprašanja. Zatirala jo bo, dokler ne bodo ostali le še njeni podporniki in ovce.

Je deložacija Metelkove 6 torej napad na kritično mišljenje aktivnih državljanov, ki so sedanji vladi trn v peti?

Deloma gre za to, da želijo zradirati nevladno sceno, delno pa verjetno za to, da se nam maščujejo zaradi vsakotedenskih kolesarskih protestov. Prepričani so, da smo kulturniki hrbtenica teh protestov, čeprav gre za širšo skupnost, ki ugotavlja, da je z vladnimi ukrepi nekaj narobe. Namigujejo, da smo mi avtorji protestne instalacije, ki se je nedavno pojavila pred ministrstvom, da smo za to domnevno grozljivo instalacijo odgovorni mi – torej vsi tisti, ki delujemo v prostorih na Metelkovi 6. Verjetno jim ni všeč niti, da v stavbi delujejo tudi organizacije, ki se ukvarjajo z vprašanjem izbrisanih, beguncev, torej z varovanjem človekovih pravic. Da bi nas očrnili in s tem upravičili izselitev, zavajajo javnost. Tako je bilo recimo z obtožbo o neplačevanju najemnine. Zaradi te zdaj javnost misli, da imamo gore neplačanih računov in da smo ignorantski, pravzaprav pa nam ministrstvo in lokalna skupnost po krovnem zakonu za kulturo ne smeta zaračunavati najemnine, saj delujemo v javnem interesu, tako kot država in lokalna skupnost ne smeta zaračunavati najemnine zdravstvenim domovom, šolam ali na primer Cankarjevemu domu. Nalog za prekinitev zaračunavanja najemnine uporabnikom Metelkove 6 je pred 15 leti podpisal sam Simoniti.

Nedavno umetniško akcijo pred ministrstvom za kulturo minister Simoniti doživlja kot grožnjo s smrtjo, zagovorniki pa pravijo, da ne razume umetnosti. Kako si inštalacijo razlagate vi? 

Umetnost odpira vprašanja in vedno ponuja več različnih interpretacij. Ta kri oziroma rdeča barva lahko predstavlja revolucijo, poziv k uporu. Lahko ponazarja kri, ki nam jo pijeta nova vladna struktura in še posebej ministrstvo za kulturo. Minister si inštalacijo seveda lahko razlaga po svoje. Zakaj jo interpretira kot napad nase osebno? Verjetno zato, ker ima slabo vest. In kaj je boljšega kot nastopiti v javnosti kot nekakšen trpinčen mučenik? Takšni vedno dobijo največ podpore. Tukaj gre za čisto sprenevedanje in za zavajanje publike: resnično ne verjamem, da bi kdorkoli s kulturno-umetniške scene sploh pomislil na fizično obračunavanje. Ta interpretacija se mi pravzaprav zdi popolnoma absurdna in podla.

Zakaj menite, da mediji in politika nevladni sektor apriorno enačijo z levico? Nevladna organizacija kot taka načeloma ni zaprisežena nobeni politični opciji.

Sama nisem članica nobene politične stranke, tudi nikoli ne mislim biti. Oblastniki imajo fiksno idejo, da »kdor ni naš, je naš sovražnik«. Ta težava je v Sloveniji prisotna že ves čas tudi na drugih ravneh. Obstajajo zgolj eni in drugi. Mi, ki sodimo v neodvisna združenja v kulturi, smo vedno trn v peti, ker nismo njihovi. Nadzorujejo nas, odkar obstajamo: v osemdesetih letih, ko smo imeli bende, prirejali koncerte, so nas fotografirali miličniki in vsi smo imeli kartoteke. Takrat smo bili sovražniki in zdaj smo spet. Zakaj? Ker smo samosvoji. Mislimo s svojo glavo in tudi spodbujamo ljudi – to je konec koncev vloga umetnosti –, naj razmišljajo s svojo glavo, naj si razširjajo obzorja, naj bodo ustvarjalni. S tem pa stopimo na žulj ljudem, ki želijo imeti avtokratsko družbo. Zdajšnja koalicija je za državljane nevarnejša od covid-19.