Podreditev kulturnih institucij

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Vendar ne le zato, ker že od leta 1993, torej že celih 27 let, vodi Moderno galerijo, eno naših osrednjih institucij za likovno umetnost, in tudi ne le zato, ker že enajst let, odkar je ta zrasel v nekdanji ljubljanski vojašnici na Metelkovi, hkrati vodi tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Njen vpliv lahko najlažje razumemo na podlagi njenega mednarodnega delovanja, aktivnega povezovanja lokalnega prostora z mednarodnim.

Ko je Moderna galerija leta 2000 ustanovila mednarodno zbirko Arteast 2000+, je bila to prva zbirka vizualne umetnosti iz držav Srednje in Vzhodne Evrope. Ko je Moderna galerija pred približno desetletjem dala pobudo za ustanovitev Internacionale, konfederacije, v katero se je potem povezalo sedem pomembnih muzejev iz šestih držav, je s tem pravzaprav ponudila alternativni model mednarodnega sodelovanja med muzeji sodobne umetnosti – model, ki ne temelji le na tem, da bi si muzeji izmenjevali umetnine in razstave, temveč na graditvi skupnega kulturnega prostora. Ti potezi in številne druge so se seveda obrestovale. Badovinčevi je te dni sklad ERSTE z Dunaja kot prvi Slovenki podelil nagrado Igorja Zabela, ki jo namenjajo izjemnim posameznikom s področja vizualne umetnosti in kulture v Srednji in Vzhodni Evropi. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da je Badovinčeva »od prevzema vodstva ter z inovativnimi kuratorskimi pristopi Moderno galerijo razvila v eno najnaprednejših, kritičnih in referenčnih umetnostnih institucij na svetu«.

Na koncu se je vse to delovanje med drugim seštelo tudi v to, da je razstava NSK od Kapitala do kapitala, ki je pred nekaj leti predstavila naš najslovitejši umetniški kolektiv in katere kuratorka je bila prav Badovinčeva, po premieri v domači galeriji lahko gostovala na eminentnih tujih razstaviščih od Eindhovna do Moskve, kjer je bila tudi odlično obiskana. Samo v osrednjem španskem muzeju sodobne umetnosti Reina Sofia, kjer je zasedla celotno pritličje, si je razstavo ogledalo več kot tristo tisoč ljudi. Torej več ljudi, kot jih živi v slovenski prestolnici. Že zgolj ta podatek je fascinanten. Skupno si je razstavo na vseh tujih razstaviščih ogledalo pol milijona obiskovalcev. Vse to se ni zgodilo kar tako: vse to je bilo mogoče, ker je Badovinčeva, tako kot njeni instituciji, v tujini cenjena. Vse ključne ljudi pozna osebno, saj z njimi že desetletja sodeluje, govorijo isti jezik, v letih so postali tudi prijatelji.

V Narodnem muzeju Slovenije so ustanovitveni akt že spremenili tako, da po novem direktor ne bo več nujno predstavnik ene od strok, ki jih muzej zastopa.

Seveda je bila Zdenka Badovinac v dolgih letih vodenja dveh pomembnih slovenskih kulturnih institucij doma deležna tudi marsikatere kritike, češ da je na položaju že tako dolgo, da se je vmes zamenjalo nekaj generacij umetnikov (eden od njenih predhodnikov Zoran Kržišnik je Moderno galerijo sicer vodil ravno tako dolgo oziroma še dlje), da se položaja preveč oklepa, da je slovenska sodobna umetnost širša od tega, kot jo razumeta njeni instituciji, da je marsikateri umetnik spregledan. A tudi njenim kritikom je v zadnjih tednih vzelo sapo ob tem, kako brutalno se je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija lotilo njenega rušenja in postavljanja novega vodstva galerije. Ne le, da je postopek do direktorice ponižujoč. Še bolj ponižujoč je do umetnostnozgodovinske stroke, saj bo strokovnost pri odločanju o nadaljnji usodi Moderne galerije očitno povsem povožena.

Kaj se je zgodilo? Oziroma natančneje, kaj se (še vedno) dogaja? Badovinčevi se je mandat iztekel konec lanskega leta, sledila sta dva razpisa, oba sta se končala neuspešno. Prvega je začel že prejšnji kulturni minister Zoran Poznič, ki ni skrival apetitov, da bi njegova stranka SD za vsako ceno – torej s povsem enakim pristopom, kot ga ima zdaj stranka SDS – namestila čim več svojih kadrov na najvišje položaje v kulturnih institucijah in je takrat kadroval že v Tehniškem muzeju, Slovenski filharmoniji, SNG Operi in baletu Ljubljana. Zamenjati je želel tudi Badovinčevo, a Šarčeva vlada je padla, ministrstvo je prevzela SDS, ta pa je začeto delo z veseljem nadaljevala, saj je že iz njenega kadrovanja na vseh drugih področjih jasno, da želi prežeti vse pore javnega življenja.

Minister Vasko Simoniti je prvi razpis nato razveljavil, češ da je bil postopek kontaminiran (zaposleni so Badovinčevi izrekli podporo z dopisom, na katerem so pomotoma uporabili glavo institucije, za kar priznavajo, da je bila napaka), na drugem, ponovljenem razpisu, ki se je končal nedavno, pa med prijavljenimi kandidati ni izbral nikogar. To je bilo veliko presenečenje, sploh zato, ker je minister na tokratnem razpisu seveda imel svojega favorita. Celo tako zelo si je želel, da prevzame vodenje Moderne galerije, da naj bi svetu, ki bdi nad tem zavodom, poslal pismo z njegovim imenom in pripisom, da se je zanj že odločil, zato naj mu tudi svet pritrdi. Četudi je ta poteza morda legalna, pa je skrajno nenavadna in nasprotna dolgoletni praksi – proces pri imenovanju direktorjev državnih kulturnih institucij je bil doslej namreč ravno obraten; sveti in strokovni sveti zavodov so bili tisti, ki so pregledali vse kandidature in ime najboljšega kandidata posredovali ministru, da bi se ta lažje in bolj strokovno odločil, minister pa je to mnenje potem upošteval ali pa tudi ne.

No, tokrat je minister svet zavoda že vnaprej gladko zaobšel. Njegovo mnenje ga preprosto ni zanimalo. Pridobil je namreč že mnenje, ki ga je edino zanimalo, mnenje komisije ministrstva za kulturo, torej »svoje« komisije, v kateri so bili trije njegovi bližnji sodelavci, trije njemu podrejeni birokrati, med katerimi je bil tudi kakšen kader ministrove stranke SDS. In tako je favorit te komisije postal ministrov favorit. Le še imenovati bi ga moral.

Ne glede na kompetence in dosežke morajo oditi. In odšli bodo za vsako ceno. Četudi bo to destabiliziralo, morda celo ogrozilo njihove institucije in njihov ugled.

Zakaj ga torej ni? Zakaj razpisa ni izpeljal do konca? Zakaj ni izbral nikogar?

Odgovor je nenavaden: ker naj bi se v zadnjem hipu izkazalo, da favorit ne izpolnjuje vseh pogojev. Ker naj ne bi imel izobrazbe ustrezne smeri.

Vendar pa to še ne pomeni, da se prav ta kandidat na koncu vseeno ne bo povzpel na vodstveni položaj. Obstaja namreč velika verjetnost, da bo ministrstvo, preden bo v kratkem objavilo že tretji zaporedni razpis, pravila prikrojilo tako, da bo poseglo v sam ustanovitveni akt Moderne galerije in ga spremenilo tako, da direktor ustanove, ki skrbi za sodobno likovno umetnost, po novem ne bo več nujno zgolj in izključno strokovnjak z ustrezno izobrazbo (s področja umetnostne zgodovine), ampak vsak družboslovec. Tudi ministrov favorit, ki naj bi bil doktor primerjalne književnosti.

Šlo naj bi za Aleša Vaupotiča, docenta za primerjalno književnost s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Vaupotič je mednarodno dejaven v svoji stroki, je član odbora Evropske zveze za primerjalno književnost. Je torej ambiciozen komparativist, ni pa povsem jasno, ali izpolnjuje tudi pogoje za položaj direktorja Moderne galerije; ali je torej res odličen poznavalec domače in svetovne sodobne vizualne umetnosti, ali ima mednarodne kontakte z relevantnimi ustanovami, sorodnimi Moderni galeriji, ali ima ustrezno bibliografijo, ki bi izpričevala njegovo strokovnost na področju vizualne umetnosti. Je sicer novomedijski umetnik in pod ministrom Pozničem je postal član sveta Moderne galerije, kjer naj bi tudi zelo zagovarjal padec prvega letošnjega razpisa za direktorja te ustanove, češ da je bil omadeževan. Na drugega se je nato, kot kaže, prijavil tudi sam in presenetil kot domnevni favorit birokratov z ministrstva za kulturo in na koncu tudi samega ministra.

Na ministrstvu so nam potrdili, da trenutno res »poteka postopek sprememb ustanovitvenega akta Moderne galerije, ni pa še dorečeno dokončno besedilo«. Dodali so, da »ustanovitvene akte spreminjamo in bomo spreminjali le takrat, kadar lahko s spremembo akta prispevamo k boljšemu upravljanju in delovanju javnega zavoda«.

Da smo prišli do točke, ko je na kocki delovanje vseh osrednjih slovenskih kulturnih institucij, ni kriv le minister Simoniti, ampak tudi kulturna politika vseh dosedanjih vlad in nesposobnih ministrov za kulturo. 

A glede na celoten kontekst se je na to že silovito odzvala umetnostnozgodovinska stroka. V javnem pismu, ki so ga poleg oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in Umetnostnozgodovinskega inštituta France Steleta, ki deluje pri ZRC SAZU, te dni podpisali še fakultete in oddelki drugih strok, inštituti, društva, tudi društvo študentov umetnostne zgodovine, umetniki, umetniški kolektivi in kulturni delavci (skupno je podpisnikov že prek 400), so izrazili veliko zaskrbljenost nad tem, da bi Moderno galerijo lahko vodil nekdo brez ustreznih strokovnih znanj. Temu odločno nasprotujejo in pričakujejo, da se bodo takšni procesi takoj ustavili, pri izbiri direktorja pa upoštevali izključno strokovni kriteriji. »Ne pozabimo, da je v svetu umetnostnih institucij, kjer ima simbolni kapital izjemno vrednost, mednarodni ugled in sloves izredno težko pridobiti, izgubiti pa ju je zelo lahko,« so še zapisali.

Protest je razumljiv, saj je do podobne spremembe ustanovitvenega akta nedavno prišlo že v nekem drugem muzeju. Gre za Narodni muzej Slovenije, kjer so ustanovitveni akt potiho, brez vednosti zaposlenih, spremenili v času med prvim letošnjim razpisom za položaj direktorja, na katerem Simoniti ni izbral nikogar, in drugim, pri katerem postopek ravnokar teče. Spremenili so ga tako, da po novem direktor ne bo več nujno predstavnik ene od strok, ki jih muzej zastopa, ampak kdorkoli z znanstvenim magisterijem ali doktoratom. Tudi denimo ministrov favorit, ki naj bi bil doktor zgodovine.

Kajti seveda, minister ima tudi za prevzem našega najstarejšega muzeja, ki med drugim hrani dokazano najstarejšo piščal v Evropi iz arheološkega najdišča Divje babe, že svojega favorita. Šlo naj bi za Pavla Carja, ki je po študiju računalništva in pozneje še menedžmenta končal doktorski študij zgodovine, predmet njegove doktorske disertacije so odlikovanja. Ker je Car dolgoletni zbiratelj, sicer ni povsem jasno, ali ne bi bilo njegovo imenovanje morda nehigienično oziroma sporno z vidika protikorupcijskih načel, saj muzej od zbirateljev odkupuje primerke. Prav tako ni jasno, kako bi lahko imel dovolj referenc in kontaktov z mednarodnimi inštitucijami. A kot kaže, minister problema ne vidi, kandidata podpira, omogočil mu je nove razpisne pogoje in z njegovim imenom naj bi tudi že seznanil svet Narodnega muzeja Slovenije, še preden je ta sploh dobil priložnost odločati o najprimernejšem kandidatu.

S tem je minister jasno pokazal, da tudi dosedanje direktorice tega muzeja Barbare Ravnik ne želi več na tem položaju. Gre za še eno zelo izkušeno direktorico, ki muzej vodi zadnja dva mandata, pred tem pa je 16 let vodila Gorenjski muzej v Kranju. Skupno ima torej kar 26 let izkušenj z vodenjem regionalnih in nacionalnih muzejev. Nima pa le obilo izkušenj, v dveh mandatih na čelu Narodnega muzeja je Ravnikovi uspelo, kar se je v predhodnih desetletjih zdelo nedosegljivo. Na Prešernovi cesti v Ljubljani, v tako imenovanem Rudolfinumu, jim je uspelo namreč na novo postaviti kar tri pomembne muzejske zbirke, železnodobsko, rimsko in srednjeveško; v prostorih na Metelkovi pa so na novo postavili še zgodovinsko in umetnostno zbirko. Pod njenim vodenjem je naš osrednji muzej torej dobil nove sodobnejše muzejske postavitve vse od prazgodovine pa do vključno 20. stoletja. V njenih dveh mandatih je muzej gostil nekaj zanimivih tujih razstav, hkrati mu je uspelo nekaj občasnih razstav popeljati tudi v svet (leta 2019 denimo na Kitajsko). Ravnikova je vseskozi podpirala znanstveno-raziskovalno delo v okviru muzeja, izjemen poudarek je dajala strokovnosti zaposlenih in samega muzeja. Ima tudi podporo kolektiva, ki je še odločnejša zdaj, ko je že povsem jasno, da ministrstvo neusmiljeno gazi po strokah njihovega muzeja. A na ministrstvu nima podpore. Zakaj, ne ve nihče.

Enako velja za dosedanjo direktorico Slovenskega etnografskega muzeja Tanjo Roženbergar. S čim je padla v nemilost najprej komisije ministrstva za kulturo in nato še samega ministra, ni jasno. Bržkone ne le zato, ker se je muzej pod njenim vodstvom posvečal tudi begunski problematiki in ker podpira neodvisno kulturo? Gre namreč za priznano strokovnjakinjo s področja etnologije, ki je doktorirala s področja etnološke muzeologije, poleg tega pa ima tudi tridesetletne izkušnje z delom v muzeju in enajst let izkušenj z vodenjem muzejev, najprej kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje, zadnjih pet let pa Slovenskega etnografskega muzeja. Vendar se je v tem, sicer le enem mandatu na čelu tega zelo specifičnega muzeja izkazala. To dokazuje že obširno pismo podpore, ki so ga vse štiri nacionalne in temeljne strokovne institucije s področja etnologije pred dvema tednoma poslale ministru Simonitiju, da bi imel ta pri odločanju vendarle pred seboj strokovne argumente in bi podprl vnovično imenovanje Tanje Roženbergar. Pismo podpore so ministru poslali tudi zaposleni v etnografskem muzeju. Njeno kandidaturo sta kot najboljšo podprla tudi svet in strokovni svet muzeja. Vendar je minister že pred tem sporočil, da ima drugo favoritko. Po izobrazbi naj bi bila arhitektka.

Vse pretekle Simonitijeve kadrovske poteze niso bile slabe – leta 2006, v času svojega prvega mandata, je za direktorico Narodne galerije denimo imenoval Barbaro Jaki.

Šlo naj bi za Natalijo Polenec, ki jo je prejšnji minister Zoran Poznič iz vrst SD grdo odrezal z vrha Tehniškega muzeja, ki ga je vodila dobro, in namesto nje nastavil strokovno precej šibkejšo kandidatko, po izobrazbi prevajalko. Prav zaradi takratnega dogajanja, ki je bilo zelo podobno današnjemu, se je Polenčeva sploh prijavila na razpis za direktorja Slovenskega etnografskega muzeja, kjer naj bi zdaj, čeprav je bila sprva tudi sama žrtev enako nerazumnega politično-birokratskega kadrovskega vrtiljaka, po spletu okoliščin in pravzaprav tudi ne po svoji krivdi postala »rabelj« drugi kakovostni direktorici.

To, kar se trenutno dogaja institucijam, ki jih vodijo Zdenka Badovinac, Barbara Ravnik in Tanja Roženbergar, se bo v kratkem morda zgodilo tudi ustanovam, ki ju vodita Ivan Nedoh (Slovenska kinoteka) in Kaja Širok (Muzej novejše zgodovine), tudi njima se namreč iztekata mandata in oba se že potegujeta za vnovičnega. Gre namreč za vzorec. Naše najpomembnejše kulturne institucije so se znašle na kritični točki, ko ministrstvo preprosto reže njihove direktorje enega za drugim. Pri tem ni pomembno, ali so bili direktorji kulturnih ustanov na položaju desetletja ali zgolj en mandat. Prav tako niso pomembni njihove strokovne kompetence, ki so praviloma velike, in dosežki, ki so praviloma mednarodni. Ne glede na to, kdo so, vse kaže, da bodo morali oditi. Ne glede na to, kaj so dosegli, bodo morali oditi. Namesto njih pa bodo prišli drugi, niti ne nujno člani SDS, saj ta stranka preprosto nima dovolj velikega kadrovskega bazena, sploh ne na področju kulture; dovolj je že, da pride nekdo drug. Še najbolje nekdo, ki ga na položaju ne bi pričakovali. Morda celo zato, ker po dosedanjih merilih sploh ne bi mogel biti imenovan. Strokovnjaki pa morajo oditi. Četudi je področje kulture zaradi pandemije trenutno v globoki krizi, v kateri so muzeji in galerije doživeli občuten izpad prihodka od prodaje vstopnic in trenda še lep čas ne bodo mogli obrniti, ter je v kriznih časih morda modro na položaju pustiti izkušene ljudi, morajo oditi. In bodo odšli – za vsako ceno. Četudi bo to destabiliziralo, morda celo ogrozilo njihove ustanove in njihov ugled.

Prvi od direktorjev muzejev in galerij, ki je že moral oditi, saj je le v njegovem primeru postopek že povsem končan, je Matevž Vidmar Čelik. Zadnjih deset let, torej dva mandata, je vodil Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) ter ga iz slabo poznane institucije, ki je takrat šele dobila nacionalni status, v razmeroma kratkem času spremenil v ustanovo mednarodnega, celo svetovnega formata. S tem, ko je MAO postal koordinator vseevropske platforme Future Architecture, je namreč postal most med arhitekturnimi ustanovami (sodeluje jih že 28) in mladimi talenti (v svoje programe jim je uspelo vključiti že 400 mladih strokovnjakov z vsega sveta). Ta obrat mu je prinesel številne strokovne nagrade – MAO jih je samo letos prejel pet, v začetku oktobra tudi najvišje slovensko priznanje na področju muzejske dejavnosti, Valvasorjevo nagrado za 26. bienale oblikovanja. Sam Čelik pa je letos prejel dve nagradi – ob Plečnikovi medalji za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, ki sta mu jo prinesla prav vodenje muzeja in njegova uveljavitev v mednarodni arhitekturni skupnosti, še nagrado za vizionarja Jugovzhodne Evrope, ki mu jo je podelil BigSEE.

Po drugi strani je bil Čelik lani doma deležen kritik zaradi načina delovanja Centra za kreativnost, ki sodi pod okrilje MAO, zaradi njegove zasnove in razdeljevanja denarja. Sam danes trdi, da je afera odjeknila prav zato, ker so uvedli strog nadzor nad porabo sredstev in s tem nekaterim kljub pritiskom onemogočili napajanje z javnimi sredstvi. Verjame pa, da je zaplet pripomogel k njegovemu rušenju, čeprav so razlogi, ki jih je navedlo ministrstvo, seveda drugačni. Na prvem razpisu, ki se je končal brez izbranega kandidata, je ministrstvo ocenilo, da sicer res dobro obvlada sodobne trende in mednarodno sodelovanje, a zanemarja »temeljno poslanstvo muzeja«. Na drugem razpisu, kjer je prijavi predložil kakšnih 40 priporočilnih pisem, tudi predstavnikov najpomembnejših tujih kulturnih institucij (glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti Martino Stierli je denimo zapisal, da je Čelik »brez dvoma gonilna sila renesanse slovenske arhitekture in oblikovanja«), pa so mu, ravno obratno, zamerili odsotnost promocije slovenske arhitekture v mednarodnem prostoru.

Kakorkoli že, Čelik kljub podpori skoraj vseh zaposlenih ter tuje in domače stroke možnosti ni imel. Tričlanska komisija ministrstva za kulturo, v kateri sta bili vodji direktoratov za ustvarjalnost in dediščino, Damjan Damjanovič in Jelka Pirkovič, in dolgoletna zaposlena na ministrstvu, Judita Krivec Dragan, je ministru v imenovanje namreč predlagala kustosa, zaposlenega v MAO, arhitekta Boga Zupančiča z bolj nacionalno zastavljenim programom. To je bilo tudi edino telo, ki ga je minister Simoniti poslušal. Svet MAO je le seznanil s svojo odločitvijo.

Svet je kljub temu sledil uveljavljenim pravilom in kandidature temeljito pretehtal. Nazadnje je kot najprimernejšega kandidata soglasno izbral Čelika. Po končanem razpisnem postopku, torej po Čelikovi zavrnitvi, je član sveta, makroekonomist dr. Marko Jaklič, odstopil. Pravi, da je bilo to etično in edino smiselno dejanje, saj je minister pokazal, da presoji sveta, ki v primeru MAO bdi tako nad poslovanjem kot nad njegovo strokovnostjo, ne zaupa, mnenje svetnikov je bilo namreč »diametralno nasprotno ministrovi«. Sam pa kot svetnik tudi ne želi materialno odgovarjati za prihodnje poslovanje muzeja, če za njegovim vodstvom ne stoji.

Verižna čistka, ki so je trenutno deležni direktorji muzejev in galerij, v začetku prihodnjega leta pa je bodo verjetno tudi direktorji arhivov, saj se mandati iztečejo direktorjem pokrajinskih arhivov v Mariboru, Novi Gorici, na Ptuju in v Kopru, je seveda politična. A ni le politična. Da smo prišli do točke, ko je na kocki delovanje vseh osrednjih slovenskih kulturnih institucij, ni kriv le minister Simoniti, ampak tudi kulturna politika vseh dosedanjih vlad in nesposobnih ministrov za kulturo, ki jih niti ni resnično zanimal resor, ampak le »prestižna« funkcija, ministrski stolček kot tak. Desetletje, v katerem se je na položaju zamenjalo kardeset ministrov, tudi za zaposlene na ministrstvu ni bilo lahko, a prav te nenehne menjave so omogočile vzpon nekaterih vplivnih birokratov, skorajda že »mini ministrov«, ki so pod Simonitijem, ki bi področje kulture rad temeljito reformiral po želji stranke SDS, dobili le še večjo veljavo in zdaj skupaj med drugim tudi kadrirajo. A kot rečeno, krivcev za nastalo situacijo je več, Simonitijeve poteze so le dokončni in najarogantnejši eksekucijski rez.

Smo v trenutku, ko bodo javni zavodi, ki so nosilci in skrbniki nacionalnega bogastva, kulture, umetnosti, pa tudi znanstvenega proučevanja kulturne zgodovine, dobili nekompetentna vodstva. Povsem možno je, da se bo kateri od direktorjev na koncu vseeno izkazal. Navsezadnje vse pretekle Simonitijeve kadrovske poteze niso bile slabe – leta 2006, v času svojega prvega mandata, je za direktorico Narodne galerije denimo imenoval Barbaro Jaki, ki se je s svojim delom potem večkrat izkazala, najprej pri obnovi, pa pri tem, da je v galerijo pripeljala množice, pa z razstavami, ki so gostovale na tujem, in tujimi razstavami, ki so gostovale pri nas. A vendarle je bila Jakijeva, ki bo, kot kaže, morda celo edina preživela tokratni kadrovski cunami, saj ji je Simoniti mandat že podaljšal, od samega začetka strokovnjakinja na svojem področju. Kandidati, ki so Simonitijevi favoriti za prevzem nekaterih drugih muzejev, to pač niso. Sedanja vlada s tem kolektivni spomin, kulturno dediščino in tudi živo umetnost prepušča v roke amaterjev. A tisti, ki vodijo naše najpomembnejše in ključne državne kulturne ustanove, bi morali biti varuhi slovenske kulturne zgodovine in umetnosti.

PREBERITE TUDI:

• Stroka podpira dosedanjo direktorico Tanjo Roženbergar
• Kadrovanje Janševe vlade: Moderna galerija