Posiljeni četrtek

Janko Lorenci

13. 11. 2020  |  Mladina 46  |  Kolumna

Izgredi pretekli četrtek so bili vsaj deloma izdelek Janševe oblasti – če že ne od nje zasnovani in naročeni, pa vsaj izrabljeni. Prvič kot poskus, da bi vse, tudi mirne proteste proti oblasti izenačili in diskreditirali. Drugič, da bi se Janša pokazal kot branitelj pred njimi, se pravi kot varuh zakonitosti in varnosti. Tretjič kot demonstracija moči. V vsakem primeru je bilo to napenjanje mišic glede na število nasilnežev pretirano. In v vsakem primeru dogajanje priča, da je vrh te oblasti živčen, makiavelističen in sposoben za vse.

Nasilni četrtek ima še eno razsežnost. Uvrstimo ga lahko v poglavje o sistematičnem predelovanju policije, tega velikega, zapletenega aparata, ki ima monopol nad uporabo sile in glavno vlogo pri odkrivanju nezakonitih dejanj. Janša ga skuša, podobno kot vrsto drugih ustanov, predelati v oblastni oz. strankarski ali kar osebni instrument. To bi mu, samemu vedno na robu kriminala, prineslo nedotakljivost (brez avtonomne policije je sodstvo dokaj nemočno), hkrati pa bi imel na voljo silo, s katero bi lahko kljuboval splošnemu odporu, kakršen se je zgodil z vstajami leta 2012 in se utegne z zaostrovanjem zdravstveno-ekonomsko-politične krize prej ali slej ponoviti.

Predelovanje hoče korenito spremeniti držo in identiteto policije in poteka s polno paro. Poglavitna metoda preobražanja je kadriranje. Vrh policije je bil pri priči zamenjan, sledilo mu je nastavljanje »naših« navzdol po hierarhični lestvici – privržencev SDS, karieristov, oportunistov … V izrazito hierarhičnem sistemu, kakršen je policija, je tako predelovanje zelo učinkovito.

Druga metoda je namenjena poslabšanju odnosa policija–javnost. Temu je bilo podrejeno tudi z vladno-policijskega vrha zaukazano ravnanje s petkovimi protestniki. Zato jih je policija po nepotrebnem popisovala, kaznovala in kdaj uporabila tudi silo, čeprav so bili dosledno miroljubni in so v glavnem upoštevali zaščitne ukrepe. Toda pri tako mirnih protestih policijske sile ni bilo mogoče polno razviti, poleg tega so se zaradi ponovne razglasitve epidemije celo ustavili. Zato je makiavelistična pamet, ki ji gre vedno bolj za nohte, prav potrebovala ulično nasilje, ki bi upravičevalo oster odziv policije, jo pripravilo do bolj lahkotnega uporabljanja sile in jo bolj priželo k oblasti. In tako se je zgodil nasilni četrtek z razgrajači, vodnim topom, konjeniki, Hojsom na sprehodu in Janševo čivknjeno pohvalo policiji (ki jo sicer davi).

Policija že tako opravlja zahtevno, stresno, pogosto grdo delo. Ko oblast nanjo pritiska, jo pošilja nad mirne protestnike, sili v grobost in neprofesionalnost, jo spravlja v dodatno stisko. Bolj ko jo posiljuje in si jo hkrati prisvaja, bolj jo oddaljuje od ljudstva in rine na svojo stran. Ko na njene vrhove postavlja svoje kadre, ki potem kadrirajo naprej, jo destabilizira v vseh pogledih in načenja tudi njeno samodojemanje kot politično nevtralne ustanove. Seveda je res, da tudi leva sredina, ko je na oblasti, nastavlja »naše« vrhove policije. Toda janševski kadri so pogosto manj sposobni, vedno pa zvesto urezani po surovem profilu SDS. Bistvena razlika pa je v tem: leva sredina sicer vodi podobno kadrovsko politiko, vendar noče spremeniti ustavnega reda. Janša pa hoče ta red zamenjati s svojo drugo republiko in temu podreja vse ostalo, celo epidemijo. Tudi zato je smrtnost zaradi covida pri nas proporcionalno med najvišjimi na svetu.

Policija je doslej vzdrževala spodobne standarde politične nevtralnosti, strokovnosti in humanosti. Janša je to držo spodnašal že v prejšnjih mandatih, a takrat SDS še ni bila tako skrajna, zunanje okoliščine – epidemija, razpuščena EU, vzpon avtoritarcev po svetu – pa manj ugodne za tako destrukcijo. Zdaj igra na vse ali nič in ustrezno grobo pritiska tudi na policijo; spreminja jo v aparat, ki naj bi preganjal napačne ljudi, tiste, ki bi pregon zaslužili, pa puščal pri miru.

Javnost policijo v glavnem dojema kot civilizirano in nepolitično ter ji zaupa bistveno bolj kot politiki. Ustanove z zaupanjem postajajo v Sloveniji redkost, kar pomeni, da se vse vedno bolj gradi na pravni in siceršnji prisili – kar je drugo ime za razkrajanje. Zdaj se na slabše postopno spreminja tudi odnos policija–javnost. Janša zavestno deluje tako, da se obe strani ne bi več cenili in upoštevali. Obojestransko odtujevanje je k sreči bolj na začetku, a podaljševanje Janševe vladavine ga naglo žene naprej.

Če je družba globoko razklana, če se vrednostni konsenz v njej izgubi in se tako stanje vleče, postaja nevarno. Tudi policija potem ne more ostati politično nevtralna, ampak prej ali slej postane orodje ene ali druge strani ali pa se razkolje navznoter. Če si jo podredijo nedemokrati, se iz varuha pravnosti in demokracije spremeni v svoje nasprotje. V Sloveniji se je demokratični, liberalni, humanistični konsenz deloma že izgubil – najbolj v politiki v obliki janšizma. V družbi na splošno še prevladuje, zato ima SDS omejeno število volivcev. Dokler je tako, je mogoče položaj izboljšati z volitvami ali pa s predčasnim zrušenjem take oblasti – če je na voljo spodobna politična alternativa.

Tu nekje je Slovenija zdaj. Janša je na tem, da pade, podpora mu kopni, policija še ni do konca predelana. Poglavitna neznanka ostaja koalicija Kul, nekakšna slovenska varianta Bidnovih demokratov. Njena odgovornost je velikanska, tudi zato, ker je pred nami in svetom velik preplet kriz. Če se ne bo izkazala, lahko Janša ostane na oblasti ali se vrne. In če so avtokrati dolgo na oblasti, se jih je mogoče rešiti le z množičnim uporom, pogosto nasilnim. Takrat zaide v hudo stisko tudi policija. Zato je tudi zanjo bolje, da se predelavi upre – zdaj.