S topovi nad muhe

Maja Novak

13. 11. 2020  |  Mladina 46  |  Ihta

Ker sem članica Facebookove skupine Prevajalci, na pomoč, ki jo je Agencija za varstvo konkurence ta mesec z ravnilom po prstih, češ da z občasnimi pogovori o blišču in bedi (natančneje, bedi in bedi) avtorskih honorarjev »omejuje svobodno oblikovanje cen za prevajalske storitve, kar je prepovedano z zakonom«, zdaj vem, kaj je konkurenca. Konkurenca je nekaj dobrega za pojesti, konkurenca je za na kruh namazati.

Iz časov fakultete, ko so vse bruce ne glede na smer študija še mučili s predvojaško vzgojo, statistiko in politično ekonomijo, se sicer megleno spomnim, da je konkurenca res boljša od svojih nasprotij, na primer monopola. Ampak čedalje bolj se mi dozdeva, da je načinov, kako konkurirati na trgu, več, v dobi Lidlov, Eurospinov in spletnih strani, kakršna je tista, ki mi vdira v računalniške igrice in »zajamčeno ponuja priznane blagovne znamke za 60–90 odstotkov ceneje«, pa se je uveljavil samo eden: nižanje drobnoprodajnih cen izdelka. Da bi bilo to vzdržno, je vsaj po mojem, z ekonomskim znanjem nepodprtem mnenju treba nižati proizvodne stroške, to pa pomeni zniževanje delavskih mezd (prav te dni se delodajalci, organizirani v zbornico, katere moč je vsaj milijonkrat večja od vpliva neformalne prevajalske skupinice, s svojo značilno mizantropno trmo upirajo zvišanju minimalne plače pred novim letom), to pomeni uporabo manj kakovostnih surovin, zanikrnejšo izdelavo, bolj klavrn marketing z debilnimi reklamami in zavajajočimi »akcijami« ter zasipanje trga z izdelki, ki so resda ceneni, hkrati pa taki, da jih živ pes ne bi povohal, ko bi bili po primerljivi ceni na voljo še drugi.

Kleščenje prevajalskih honorarjev neogibno vodi k nekakovostnim prevodom, k nemarnemu jeziku, ki nato v možganih povprečnega bralca, prepričanega, da je skrpucalščina, ki jo bere, jezikovna norma, prerase v še enega od prispevkov k naraščajoči slovenski nepismenosti. Cenen prevod je najpogosteje reven prevod, pa ne zato, ker prevajalec zaradi nekakšne zlobe zavestno ne bi maral dobro prevajati za, denimo, 90 evrov na avtorsko polo – te dni, ko pred nezakurjenim računalnikom brez dela vrtim palce, bi raje prevajala za evro kot sploh ne –, temveč zato, ker mora revež s prevodom hiteti, če naj vsak dan zasluži vsaj toliko, kolikor stanejo kava in čiki, ki ga med delom ohranjajo dovolj prisebnega, da lahko tipka. Prevodi, narejeni v naglici, so večinoma zgolj pretipkavanje. Marsikatera napaka, marsikatera neumnost se nehote prikrade vanje, ker pa prav založbe z najbornejšimi honorarji ne premorejo ne urednika ne lektorja (ali je v tej vlogi podpisan kar lastnik založbe), napak in neumnosti nihče ne odpravi. Povzdignjene v domnevno jezikovno normo izidejo v, denimo, 500 izvodih in (večinoma prek knjižnic ter spleta, saj smo knjigarne tako rekoč že zatrli) poromajo v naše domove. Posledica nizkega prevajalskega honorarja je katastrofa, ki se na nacionalni ravni godi materinščini, res pa je, da je to bolj vprašanje spodobnosti in higiene kot konkurence.

Kleščenje prevajalskih honorarjev neogibno vodi k nekakovostnim prevodom, k nemarnemu jeziku.

Vprašanje konkurence je, ali je ta sama sebi namen, ali se lahko dogaja sama sebi, v nekakšnem hermetično zaprtem prostoru, denimo. Bržkone ne: kadar konkuriraš, vedno konkuriraš v očeh nekoga drugega. Drugi je kajpak potrošnik, ampak v vsaj za silo pravičnem svetu bi morali delodajalci konkurirati tudi v očeh delojemalcev. V našem primeru bi se morale založbe truditi, da bi privabile čim bolj usposobljene sodelavce, izkušene prevajalske mačke, ne, denimo, študentk prvega letnika anglistike ali razočaranih gospodinj, ki bi si rade izboljšale proračun s popoldanskim ... pretipkavanjem. Seveda bi v takem fiktivnem svetu prevajalski mački morali vedeti, kdo ponuja kakšne honorarje, da bi se na podlagi teh informacij lahko odločili, v kateri voz vpreči konja. Samo po sebi se razume, da bi se odločili po lastni presoji. Skupina Prevajalci, na pomoč nikoli nikogar ni silila, naj odkloni ponudbo te ali one založbe, pa naj je bila mezda še tako skromna; nobenih vzvodov pritiska ne namena ni imela, da bi odraslim, samostojnim ljudem preprečevala delati finančni samomor. Sam bog naj ve, s čim si je zaslužila tolikšen srd Agencije za varstvo konkurence, ko pa je njena moč dobesedno enaka nič. Ko ne bi bili prevajalci praviloma samostojni podjetniki, temveč delavci v rednem delovnem razmerju, bi morda imeli sindikat; v tem primeru bi imela njihova beseda vsaj malo teže, tako pa se lahko razpočijo od zagrenjenosti, pa se njihovi honorarji zaradi tega ne bodo odebelili niti za mišjo dlako. Založniki so povsem varni. Sporne objave (število teh je bilo znotraj skupine, katere glavni namen je treti trde prevajalske orehe, na primer tega, kako onomatopejsko ponazoriti drdranje vlaka, zanemarljivo) so zgolj posredovale podatke. Če ti komu niso všeč, se je ta nekdo reševanja težave lotil na napačnem koncu: ne moreš je odpraviti tako, da ubiješ tistega, ki poroča o njej.

Rada verjamem, da temu ali onemu založniku ni všeč, če je posredno – sploh ne z imenom, temveč z navedbo mizernih številk, v katerih se prepozna – omenjen na Facebooku. Ker ljubim teorije zarote, sem docela pripravljena verjeti tudi domnevi, da se je kateri od njih včlanil v skupino prav z namenom, da bi vlekel na ušesa in tako izvedel, kaj se govori o njem. Ko bi direktor tega ali onega podjetja med odmorom za malico prisedel k podrejenim, medtem ko bi na škarpi pred gradbiščem natepavali vsak svoj sendvič, bi se seveda dvignila marsikatera obrv, na spletu pa je vohunjenje lažje. Ampak če si prizadet, ker o tebi govorijo resnico, Agencija za varstvo konkurence ni pravi naslov za varuško, ki ti z robčkom popivna solzne oči in obriše smrkavi nos. Morda bi kazalo spremeniti resnico.