Brane Mozetič, pesnik in urednik, ki počne tisto, česar noče nihče drug

Brane Mozetič (rojen 1958) je letošnji dobitnik Jenkove nagrade za najboljšo slovensko pesniško zbirko minulih dveh let. Prejel jo je za knjigo Sanje v drugem jeziku, v kateri prepričljivo upesnjuje raznovrstne podobe med budnostjo in snom. Z isto nagrado je bil ovenčan že leta 2003 za zbirko Banalije, a v drugačnih okoliščinah. Tokrat je bila nagrada nepričakovana le zanj, pred skoraj dvajsetimi leti pa je presenetila celotno literarno sceno, šlo je namreč za prvo nagrajeno pesniško zbirko z eksplicitno gejevsko vsebino. »To je gotovo pripomoglo k temu, da so bili kasneje nagrajevani tudi drugi avtorji in avtorice z LGBT-scene,« je prepričan.

Mozetič, ki ne nastopa le v vlogi pesnika, temveč tudi urednika in LGBT-aktivista, je bil v marsičem pionir, ne da bi si to želel sam. Pravi, da je v letih ustvarjanja skoraj vedno počel stvari, ki jih ni hotel početi nihče drug – ali pa jih še nihče ni počel. Zavezan literaturi od mladih let – vzgib za pisanje, sprva proznih sestavkov, je bilo to, da je želel ubesediti svojo spolno usmerjenost, saj tedaj ni imel sogovornika, ki bi ga razumel – je že v srednji šoli padel v organizacijo različnih literarnih dogodkov, malo pozneje pa se pridružil kolektivu revije Problemi-Literatura. Tam ni ostal dolgo, so ga pa kot pomočnika kmalu povabili k urejanju zbirke Aleph. »Takrat sta bila tam samo še Andrej Blatnik in Lela B. Njatin, ostanek uredništva je dobil službe drugod, kmalu pa sta odšla tudi onadva in ostal sem sam.« In tako je vse do danes. Prepričan je, da je to zato, ker moraš imeti za urejanje literarne zbirke predvsem veliko entuziazma in časa, finančno povračilo pa je zanemarljivo.

Kljub temu je pozneje sam zagnal še zbirko Lambda znotraj založbe Škuc. Lambda izdaja leposlovna in teoretska dela z LGBT-tematiko, Aleph pa se je uveljavil predvsem kot pomembna pesniška zbirka, v njej je izšlo tudi nekaj odmevnih romanov svežih glasov, kot je denimo dobitnik kresnika izpred nekaj let, Telesa v temi Davorina Lenka. Vseeno mu je Javna agencija za knjigo postopoma krčila število subvencij in sčasoma je zbirka obstala na dveh knjigah na leto. »Če je bilo založništvo v prejšnjem režimu pod taktirko ideologij, je zdaj pod taktirko kapitala,« to komentira Mozetič. »Politika gre vedno bolj v to smer, da je največ vredno tisto, kar se bere, sprejema in prodaja; v smer komercializacije literature. Pesniške zbirke in kratke zgodbe niso zanimive za trg, dramatika pa se sploh ne tiska več.«

Meni, da je to precej vplivalo na literaturo, ki je postala bistveno manj zahtevna kot pred desetletji. Sicer pa imata obe zbirki, ki ju ureja, Aleph in Lambda, sedež na Metelkovi 6, pod okriljem Centra za slovensko književnost in Društva Škuc; slednje organizira tudi Festival LGBT-filma, katerega soorganizator je. Metelkova 6, pomembno mesto za LGBT-aktivizem, je torej močno zaznamovala njegovo delo, a prav te dni vse organizacije, nastanjene na tem naslovu, ministrstvo za kulturo meče na cesto, s tem pa, kot pravi, tudi njega.

Imel je srečo, da je v življenju veliko potoval. Rad je v tujini, ljudje, ki jih tam spozna, in okolja, ki so bolj odprta in svobodomiselna, mu dajejo energijo. Med letoma 1984 in 1989 je precej časa preživel v Parizu in domov prinašal neobremenjenost, ki mu je pomagala, da se je spoprijemal z zadržki in predsodki do LGBT-posameznikov v Sloveniji, ki jih je bil deležen kot aktivist. »Takrat LGBT-scena ni imela nikogar, ki bi se javno izpostavil. Za mano je sicer stala skupina ljudi, a niso želeli v medije. Tako sem spet počel nekaj, česar ni hotel nihče.« Za nameček ga literarna scena ni popolnoma sprejela, ker ga je imela bolj za aktivista, aktivisti pa so ga imeli v prvi vrsti za pesnika. Je bilo pa v osemdesetih vseeno lažje biti aktivist, pravi; to je bil čas raznovrstnih družbenih gibanj in okolje je bilo liberalnejše. »Bojim se, da je zdaj slabše, kajti na oblast so prišli primitivni, zakompleksani, sovražni, nasilni ljudje.«

V zadnjem času je bila pozornosti deležna še ena njegova knjiga: slikanica Ahil in Patrokles, ki jo je žirija za nagrado Kristine Brenkove nagradila s priznanjem za inovativno likovno interpretacijo. Slikanice je začel pisati, ker je želel tudi na področju otroške literature odpirati teme, ki jih nihče ni. Dežela bomb, dežela trav je na primer protivojna slikanica, Prva ljubezen pripoved o dveh dečkih, ki se zaljubita v vrtcu, v zgodbi o Ahilu in Patroklu pa v ospredje postavi njuno ljubezen, ki je sicer predmet zgodovinskih študij, v popularni kulturi pa ni pogosto obdelana, tudi denimo v holivudskem blockbusterju Troja ne. Tako kot denimo ljubezen pesnice Ade Škerl, katere življenje je Mozetič podrobno raziskoval in prvi javno objavil, da je petdeset let živela z žensko in da razmerje ni bilo prijateljsko, pač pa ljubezensko. »Če se ne bi malo bolj zakopal v to in izbrskal dokazov, bi se na to pač pozabilo. Ljudje takih stvari, posebej v bolj krščanskih družbah, namreč zavestno nočejo videti.«