Michael Ondaatje: Luč vojne

+ + + +

Tema konspiracije

Michael Ondaatje, rojen na šrilanškem robu britanskega imperija, je eden najpomembnejših kanadskih pripovednikov, dobitnik bookerja vseh časov za Angleškega pacienta. Pri nas imamo v prevodu tudi Anilin duh, ki se napaja iz šrilanškega praznoverja in čudežnega, ter Mačjo mizo o potovanju v metropolo imperija, ki ga je pisec pri enajstih letih res opravil, vendar se ga, kot pravi, ne spomni. To je dobro izhodišče za pisanje o skupini nabritih najstnikov, ki večine stvari, ki se dogajajo na ladji, sicer ne razumejo, vendar to samo podžiga njihovo radovednost in je produktivno za karakterizacijo.

Tokratni roman Luč vojne je dvodelen. Na začetku starši odhajajo na tajno misijo in pripovedovalca Nathaniela in sestro prepustijo skrivnostnemu in molčečemu možaku, ki ju obda z družbo čudakov in kriminalcev. Celotni prvi del je posvečen križarjenju po skrivnih kotičkih reke Temze in pretovorih, enkrat hrtov za dirkališča, drugič česa še obskurnejšega. Zraven je ljubezenska zgodba, prizori iz življenja služinčadi, ki iz ozadja oskrbuje imenitne goste. Potem se mati prikaže, nenadoma, in v drugem delu se Nathaniel ukvarja z njeno temno stranjo zgodbe, z njenim medvojnim delovanjem, ko so na zasedenih ozemljih »lomili os« gverilskih protinacističnih gibanj in se zadeva obregne ne samo ob žrtve, s simpatijami seveda predvsem tiste na angleški strani in manj na gverilski, temveč tudi ob pokole nad civilisti ob naši zahodni meji in širše.

Ondaatjev fant je na sledi spomina, ki ga odkriva postopoma, skozi razpoke v tistih redkih pojasnilih, ki so mu jih sploh pripravljeni dati. Hkrati je to proza, ki se ukvarja, podobno kot Berta Isla Javierja Mariasa, s ceno, ki jo operativci vseh vrst in vsakršnih dejanj, plačujejo za svoje delovanje. Luč vojne je tako predvsem literarni spomenik vsem, ki so delovali v ilegali, ki so med vojno in okoli nje stopili v Službo in je to uničilo njihovo prejšnje življenje. Kar naenkrat so velika dejanja opravljali skoraj sleherniki, prirejevalci stav, plemiči so se maskirali in delovali na tujih terenih zaradi znanja jezikov, skrivnostni mladeniči, na videz zadržani, sicer pa globoko v konspiraciji, so opravljali pomembne stvari za državo. Podobno kot pri Le Carreju, kjer so največji nekdanji agenti spravljeni v kakšno zanikrno zaprašeno sobico na univerzi ali učijo fante na kolidžu športa in preživetvenih veščin.

Ondaatje je mojster risanja atmosfer, in ker vse skupaj, s kriminalom in seksom vred, poteka v manj osvetljenem delu dneva in v tajnosti in čim bolj nevidno, so to popisi mračnih in neznanih interjerjev, skrivnostne reke ponoči, skrivnih prekrcavanj, nejasnih odnosov, kjer je vedno še nekaj več, nekaj zadaj. To je potovanje na dno preteklih občutij, ki je potem prepisano s tistim, kar je dostopno v arhivih, z likom neustrašne matere obveščevalke, je pa tudi kanadsko romaneskno priznanje za delovanje angleških agentov med vojno in po njej.