Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Zbornik devetih avtorjev prinaša celo več, kot napoveduje naslov, saj postreže s pregledom različnih oblik cenzure in samocenzure v času od protireformacije pa tja do začetka 20. stoletja.

Čeprav pojem cenzura evocira uspešno in dosledno prepoved širjenja tiska, je vpogled v samostanske knjižnice 16. in 17. stoletja presenetljiv; v njih je bilo najti številna prepovedana dela, marsikatero tudi pri Valvasorju, ne da bi jih cesarska oblast preganjala. Na ravni avtorjev je posebej indikativen primer Schönlebna, ki je knjigo posvetil dokazovanju takrat splošne doktrine o Marijinem brezmadežnem spočetju, a je sam končal na črni listi. V delu je tako ironično in ognjevito žalil nasprotnike svojega pogleda, da mu niti hvalnica čistosti ni pomagala. Ta doba je prinesla razmah domiselnosti, saj so se avtorji nadzoru izmaknili tako, da del niso predložili cenzurnemu postopku za tisk, ampak so jih širili v rokopisu.

Prelomni vladar je bil Jožef II., ki je leta 1781 drastično omejil polje prepovedi ter dovolil, da pisci lahko kritizirajo tudi njega samega. Kdor bi pričakoval, da je bila cesarska doba najostrejši čas omejevanja svobode govora na Slovenskem, bo razočaran: obsojeni pisci (J. Pohlin, Vilhar, Alešovec) so bili v zaporu »le« od meseca do dveh. Posebna figura je bil Prešeren, ki se je resda pokoril cenzurnim zahtevkom, potem pa poleg cenzurirane verzije na skrivaj izdal še 150 neokrnjenih knjig, a ga zaradi tega niso preganjali. Še bolj Cankar, ki je na prepoved uprizarjanja Hlapcev objavil razpis, v katerem je tistemu, ki bi v originalu našel 62 spornih mest, obljubil nagrado – cekin, s ciničnim pripisom, da se za nagrado ne smejo potegovati cenzor in njegovi uradniki. Knjiga, ki zapolnjuje stoletno vrzel v poznavanju zgodovine cenzure na Slovenskem.