Sekira in skalpel

Janko Lorenci

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Kolumna

Zaradi virusa nas je vsak dan nekaj deset manj, vendar se šele v zadnjem času počasi prebija priznanje, da smo po številu okužb in smrti proporcionalno v sami svetovni konici. Boljša je celo Trumpova Amerika.

Položaj v mnogih državah potrjuje, da se je taki katastrofi mogoče izogniti. Tudi mi smo prvi val zaradi hitre reakcije najprej Šarčeve in nato Janševe vlade prestali dobro. Potem so nebo v čast koncu epidemije pregrmeli bizarni reaktivci in od takrat je šlo vse narobe.

Oblast ni kriva za vse, a ravnala je tako, da ni moglo nastati za obvladovanje epidemije nujno sozvočje med njenim ukrepanjem in vedenjem prebivalstva. Ljudi je nagovarjala kaplarsko, brez lastnih dobrih zgledov in mirnega prosvetljevanja. Strokovno skupino, ki bi morala biti sestavljena bistveno bolj pestro (v njej bi morali biti tudi informatiki, družboslovci itd.), je poslušala ali pa ne. Nekaj časa ni izdajala karantenskih odločb za potencialno okužene; ti so zato hodili v službo in širili bolezen. Njena navodila so pogosto delovala protislovno in kaotično. In čeprav je vedela, da bo prišel drugi val, zdravstva nanj ni pripravila.

Predvsem pa je kar naprej zamujala s potrebnimi ukrepi. Ker zna zgolj skakati iz skrajnosti v skrajnost – ali ne stori nič ali vse zaklene. Janša zna s sekiro, ne zna pa s skalpelom. Poleti bi morala odsvetovati letovanje na Hrvaškem, dopustnike, ki so se vračali, pa testirati. Odločilno je zamudila na prelomu avgust-september, ko je začelo število okuženih pri nas naglo naraščati. Takrat je epidemija – pravijo infektologi in epidemiologi danes – začela postajati neobvladljiva. Delni lockdown bi morala vlada uvesti takrat – a storila ni nič.

Pač tudi zato, ker je epidemijo ves čas zlorabljala za preurejanje v Janševo drugo republiko. Nekaj virusa, strahu in zmede ji je pri tem prišlo prav. Preurejala je tako nasilno, da je dodatno skrhala zaupanje v oblast, brez zaupanja pa lahko pri spopadanju z epidemijo deluje samo gola prisila. A z njo (z lockdownom) je vlada zamudila.

Zdaj epidemija gospodari z nami, ne mi z njo, pravi dr. Ihan. In pred nami je še vsa zima z gripo in drugimi virusi. Temne perspektive nekoliko lajša rahlo upočasnjevanje novih okužb in upanje na odrešilno cepivo. Toda škoda zaradi epidemije je že tu, je nepopravljiva, z drugim lockdownom pa se nadaljuje in veča. Take zamrznitve javnega življenja so ukrep v skrajni sili, saj izčrpavajo družbo zdravstveno, gospodarsko, socialno, psihično. Zato jih je treba za vsako ceno preprečiti – ali pa jih vsaj uvesti pravočasno in z mero. Nemčija je začela zaklepati javno življenje, ko je bilo okuženih pet odstotkov testiranih, Janševa vlada je to storila pri 20 odstotkih. Nemška vlada svoje ukrepe napoveduje, da lahko ljudje načrtujejo, naša nas vsak dan preseneča. Razlika je frapantna in govori, da lahko epidemijo obvladujejo le oblasti, ki kaj znajo, so dobronamerne in zbujajo zaupanje. Janševa vlada je na vseh teh točkah debelo pogrnila. In nobeno cepivo – bog ga daj čim prej za čim več ljudi – ne bo več oživilo na stotine umrlih, odpravilo mnogih stisk, bankrotov in odpuščanja.

Krize imajo eno dobro plat: izostrijo resnično sliko. Epidemija je razgalila nesposobnost in zlonamernost te oblasti, ki ne zna nabaviti niti dovolj cepiva za gripo, kaj šele, da bi izdelala resne projekte za razpoložljive evropske milijarde za gospodarsko obnovo, razvoj in zdravstvo. Zna pa zrežirati nasilni protest, da lahko prepove vse, tudi mirne proteste, zna v protikoronske svežnje tihotapiti čisto tretje, politikantske odločitve, zna za zmagovalca volitev razglasiti poraženega Trumpa in si nakopati posmeh polovice sveta.

S pogledom nazaj lahko resignirano rečemo: saj se ni moglo izteči drugače. Imamo klavrno politiko nasploh in nesrečo, da je v kritičnem koronskem času na oblasti njen daleč najslabši del. Ne vemo, kako bi v takem položaju vodila državo Šarčeva ali morebitna Damijanova vlada. Gotovo pa ne ena ne druga epidemije ne bi zlorabila za to, da bi ukinjala ustavni red – in že zato počela vse narobe tudi na zdravstvenem področju.

Živimo dramo, a spoznanje o njeni dramatičnosti se prebija čudno počasi. Zdaj, tik pred zimo, smo mi tisto, kar je bila spomladi za nas Lombardija. Takrat smo zrli vanjo z osuplo grozo, zdaj se strašljivo hitro privajamo na lastno visoko umrljivost. To ne gre, kot ne gre, da se je javnosti dolgo vsaj zamolčevala resnična ostrina epidemije. Za to so sokrivi mainstreamovski mediji in strokovna skupina. Zakaj ta šele zdaj govori stvari, ki bi jih morala vladi in javnosti kričati že konec avgusta, če je res vedela, kam vodijo stvari brez energičnega ukrepanja? Na srečo imamo vsaj sledilnik covid-19, to samoobrambo civilne družbe pred nesposobnostjo in lažnivostjo oblasti.

Za ostrino epidemije je daleč najbolj kriva oblast oziroma kar premier Janša. Je absolutistični poglavar koalicije, on je dal obglaviti NIJZ, on odloča, kdaj se uvede lockdown, on odpira ali zapira meje. Zato je absolutna tudi njegova odgovornost za morilski potek epidemije. Krivdo vali na vse druge, toda nekakšna višja pravičnost ga bo zanesljivo dohitela – virus, ki ga je z veseljem gostil pri nas, morda misleč, da ga je mogoče poljubno brzdati (to bi bila zanj olajševalna okoliščina), se obrača proti njemu in ga bo pomagal pokopati, kot je pokopal Trumpa. Oba imata na vesti veliko življenj.

Slabo je, če ima en človek toliko vpliva na dogajanje v vsej družbi. Če ta človek vlada bolno, a se kljub temu vrača na oblast, je to znamenje, da je po malem bolna tudi vsa družba, pa če postane premier z volitvami ali s kolaboracijo drugih strank in patetičnih nastopačev, kakršen je predsednik države.