Avgust Demšar: Cerkev

Kri na plašču zavetnice s Ptujske gore

Avgust Demšar je najbrž eden od dveh, ki se prerivata za vrh na slovenskem žanrskem, natančneje kriminalkopisnem Parnasu, in to po obsežnem opusu in po natančni postavitvi zgodbe v okolje, geografsko in socialno, pri čemer ne manjka osumljencev iz vrst politikov, zato tudi ne vmešavanja politike. Njegov deseti roman Cerkev je v tem prepoznaven in paradigmatski: pisanje nekajkrat prestreli svarilo, da »to ni igranje z lokalno politiko, /.../ to ni organiziran kriminal, to ni niti mafija. To je zdaj resno. To je Cerkev.« Po darovanju maše na simbolni Ptujski gori ubijejo, pravzaprav izkrvavijo in s psovkami po čelu popišejo monsinjorja škofa Kneza. Ta je bil v mariborski nadškofiji v času njenih finančnih špekulacij, ki so zazvonile po žepih verujočih v varnost naložb, in ena veja preiskave gre seveda tudi med male opeharjene upnike. Pa med zoprnike med kolegi, recimo tiste, ki so bili po hudobčevem vmešavanju v klerično finančno plemenitenje kazensko premeščeni v samostane s komaj še kaj funkcije, torej v nekakšne izolirane kazenske kolonije.

Seveda je škof, do vseh prijazen in ustrežljiv, pred misijoni, kjer se je recimo srečeval z Opeko, služboval na štajerskem podeželju. Tam je bilo možnosti za zamere veliko, enako razlogov za maščevanje, čez vse pa spovedna molčečnost. Recimo v Bistrici nekje pod Pohorjem, nad katero leži skoraj zapuščena vas Vodnjaki, katere tloris nas uvede v to kriminalko ob tlorisu cerkve kot prizorišča umora, tam nasploh ljudje veliko umirajo, čeprav jih ni prav dosti ostalo, in kriminalistična ekipa se tam znajde kar pogosto. Posebej še takrat, ko se izhodiščnemu umoru pridružijo ugrabitve, požigi, inscenirani samomori, neskladnosti v pričevanjih in lažni indici, in za nekaj od teh, recimo za čudna prepoznavanja in zamenjave, se zdi, kot da čakajo, da se rešijo v prihajajočih delih trilogije.

Demšar je vse spretnejši pisec kriminalk. Poskrbi za pronicljivega in malo skrivnostnega glavnega junaka, za čudaške posebneže v skupini, ki naj skupaj tvorijo watsona, torej nekoga, ki postavlja napačne hipoteze, da lahko um ekipe spozna delovanje drugih pritlehnih umov in njihove namene in taktike prikrivanja dokazov, motivov, že česa. V skupini so tudi neposredni, ostri in neolikani člani, nekakšni zunajspletni komentatorji, ki priskrbijo pogosto najtočnejši opis stanja. Seveda je tu tudi spopad med stroko in politiko, in tokrat kažeta mišice tožilec in šef iz vrst policije, uravnoteženo pripadajoča obema poloma – tistim, ki bi radi, in tistim, ki za nič na svetu ne bi želeli, da bi bil obračun v zakristiji znotrajcerkven. In eden od njiju jih dobi po prstih, kar potolaži naš bralski čut za poštenost.

Cerkev je napeto branje z razvejeno zgradbo, dovolj različnimi čudaki in tudi kakšnim naključjem, s poglobljenim uvidom v vplivanje politike na vsako krvavo družbeno poro in s cerkvenimi skrivnostmi, ki jo delajo skoraj gotsko zaradi količin krvi in žanru primerno opisanega okolja.