Etično sporni kandidat

Pavel Car je diplomant računalništva in menedžmenta, doktoriral pa je iz zelo ozkega zgodovinskega področja vojaških odlikovanj. Je tudi favorit ministra za kulturo Vaska Simonitija za direktorja Narodnega muzeja Slovenije, ene naših največjih, najpomembnejših in tudi najbogatejših nacionalnih kulturnih institucij. Razpisni postopek sicer še ni končan, vendar je Simoniti svetu in strokovnemu svetu muzeja že pred časom, kar sredi postopka in še preden sta se ta najvišja organa muzeja sploh lahko izrekla, kateri od prijavljenih kandidatov je najboljši, in ga ministru priporočila v imenovanje, sporočil ime svojega favorita.

Zgodba je znana, oba sveta sta kasneje vseeno sledila ustaljenemu protokolu, ocenila sta vse prijavljene kandidate in za najboljšo kandidatko izbrala dosedanjo direktorico Narodnega muzeja Slovenije Barbaro Ravnik. V primerjavi s Simonitijevim favoritom, ki je zgodovino študiral šele na doktorskem študiju in z muzealstvom nima izkušenj, gre za strokovno zelo podkovano kandidatko, ki ima tudi kar 26-letne izkušnje z vodenjem muzejev in mednarodnim delovanjem. A minister se je odločil vnaprej. Vodstvo te izjemno pomembne institucije bo zamenjal. To je le še vprašanje časa. Mnenje stroke bo s tem poteptal, zato ne preseneča, da so v strokovnih krogih ogorčeni in jih usoda muzeja vse bolj skrbi.

Simoniti je svojo nenaklonjenost Ravnikovi izkazal že ob prvem razpisu, tokratni je namreč ponovljen. Med obema razpisoma je posebej za svojega favorita, ki sprva ni izpolnjeval predpisanih pogojev, prikrojil celo ustanovitveni akt muzeja v delu, ki se nanaša na izobrazbo direktorja. Minister torej brezkompromisno utira pot zanj, ugledni zgodovinarji, arheologi in drugi strokovnjaki pa medtem opozarjajo, da je izbira Pavla Carja zelo sporna. Ne le zato, ker dvomijo o njegovi strokovnosti, ne le zato, ker dvomijo, da izpolnjuje pogoje za zasedbo vodstvenega položaja, ne le zato, ker nima izkušenj z delom v muzeju in verjetno tudi ne ustreznih mednarodnih stikov, ki bi jih oseba na direktorskem položaju morala imeti. Ključni razlog za nasprotovanje je to, da je Car strasten zbiratelj umetnin.

Zbiratelji namreč sploh ne bi smeli voditi muzejev, prav tako v njih ne bi smeli biti zaposleni. Kodeks etike Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM), vodilna svetovna, neprofitna in nevladna organizacija, ki povezuje muzeje vseh vrst in disciplin ter del katere so tudi slovenski muzeji, to namreč prepoveduje oziroma opozarja, da je etično in moralno sporno, če so direktorji in uslužbenci muzejev hkrati tudi zbiratelji. Takšna zaveza je bila sprejeta zato, ker muzeji od zbirateljev občasno odkupujejo artefakte, in navzkrižju interesov in korupcijskemu tveganju se je mogoče povsem ogniti le tako, da se zbiratelji povsem izločijo z delovnih mest v muzejih. Simoniti bi torej s tem, ko bi za vsako ceno vztrajal pri Carju, povozil celo mednarodne etične standarde, ki veljajo za muzeje po vsem svetu.

Vendar ti mednarodni etični standardi niso bili sprejeti kar tako, za njimi in tudi za drugimi predpisi, ki urejajo sodelovanje z zbiratelji, je globok in tehten premislek, kajti pri odkupih, pri katerih so lahko v igri precejšnji zneski, se lahko marsikaj zaplete, muzeji in zaposleni v njih pa ob tem izgubljajo ugled in strokovnost. Navsezadnje se je v nekaj afer z odkupi v začetku tisočletja, še preden je njegovo vodenje prevzela Barbara Ravnik, zapletel tudi Narodni muzej Slovenije. Zanimivo je, da je v kar dveh najodmevnejših kot zbiratelj nastopal poslanec Zmago Jelinčič.

Ena od afer je odmevala leta 2008, izbruhnila pa je zato, ker je Jelinčič doma »hranil« puški in revolver, sicer njegove darove Narodnemu muzeju Slovenije. Zaradi tega se je znašel v kazenskem postopku, tožilka je zahtevala izrek pogojne kazni pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, sodnica pa prisluhnila Jelinčiču, da je muzealije doma hranil zato, ker jih muzej pač preprosto še ni prevzel, in ga oprostila. Jelinčičevo pričanje je na sodišču potrdil tudi Andrej Šemrov iz numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije. Dodal je, da Jelinčiča pozna že dolgo, še kot udeleženca osamosvojitvene vojne in kot zbiratelja starega orožja.

Po kodeksu etike Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM) zbiratelji ne bi smeli voditi muzejev, prav tako v njih ne bi smeli biti zaposleni. Le tako se je mogoče izogniti navzkrižju interesov in korupcijskemu tveganju.

Oba pa sta bila nekaj let prej tudi protagonista afere o zbirki slovenskih bankovcev, kovancev in drugega numizmatičnega gradiva, ki jo je Jelinčič leta 2003 prodal Narodnemu muzeju Slovenije. Cena je bila visoka, znašala je kar 42 milijonov tolarjev (175.000 evrov). A prav zaradi izjemno visoke cene je začel posel preverjati inšpektor za kulturno dediščino in kmalu zatem še kriminalistična policija. Preiskava se je, potem ko je muzej Jelinčiču že izplačal tretjino dogovorjenega zneska, vrtela okrog dveh ključnih vprašanj, ali je zbirka res vredna tako veliko (cenitev, ki jo je naročila policija, je pokazala, da je vredna le četrtino pogodbene vrednosti) in po kakšni poti je Jelinčič prišel do nekaterih najdragocenejših kosov zbirke (nekateri naj bi bili last države, drugi pa last oblikovalca tolarja Miljenka Licula). Osumljenca sta bila dva, poleg Jelinčiča še Andrej Šemrov iz Narodnega muzeja Slovenije. Vendar je bil primer nekoliko presenetljivo na vseh ravneh deležen zavlačevanja in je na koncu zastaral.

Zato je še posebno zanimivo, da se je v zadnjih tednih ime Zmaga Jelinčiča začelo povezovati tudi s predvidenim novim direktorjem Narodnega muzeja Slovenije. Seveda sploh ni nujno, da ta povezava obstaja, morda je le posledica tega, da sta oba zbiratelja, a glede na to, da je Jelinčič v času vseh treh Janševih vlad zanje občasno opravljal »umazano delo« (nazadnje je Simonitiju asistiral s poslanskim vprašanjem o tem, zakaj nevladniki z Metelkove 6 ne plačujejo najemnine, kar se je zgodilo le nekaj dni pred njihovo deložacijo), ne bi bilo povsem nemogoče, da ne bi tudi v tej zgodbi imeli skupnih interesov. Pri tem ne gre zanemariti, da je bil Simoniti minister za kulturo že v času, ko je izbruhnila afera o zbirki slovenskega denarja, in te nikoli ni zares problematiziral. Kljub pomislekom Narodnega muzeja Slovenije je nadaljnja izplačila Jelinčiču tedaj dovolil.

Kdo vse je vpleten v menjavo dosedanje direktorice, morda ta hip niti ni tako pomembno. Ključno je vprašanje, zakaj Simoniti to počne, zakaj tepta stroko in si na položaju Narodnega muzeja Slovenije želi točno določenega kandidata, ki je z več vidikov vprašljiv in zoper katerega (sicer potihoma, a vseeno odločno) protestirajo tudi strokovnjaki, ki so sedanji vladi ideološko blizu. Med njimi je po naših podatkih tudi ministrov kolega zgodovinar Stane Granda, po upokojitvi zaslužni raziskovalec ZRC SAZU, sicer pa predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije, torej enega od dveh organov muzeja, ki ju je Simoniti v izbirnem postopku popolnoma zaobšel. A če je Simoniti s svojo izbiro razjezil Grando, ki sam pred leti ni imel zadržkov pri vmešavanju politike v neki drug izjemno pomemben zavod, sicer z drugega strokovnega področja (v času prvega Simonitijevega mandata, ob prvem Janševem napadu na medije, je bil predsednik programskega sveta RTV Slovenija), je ministrovo kadrovanje v tem primeru očitno res zelo sporno.

Zoper ministrovega favorita (sicer potihoma, a vseeno odločno) protestirajo tudi strokovnjaki, ki so sedanji vladi ideološko blizu. Med njimi je po naših podatkih tudi ministrov kolega zgodovinar Stane Granda.

Narodni muzej Slovenije je eden naših najbogatejših muzejev. Na svojih razstavah, pa tudi v depojih hrani pomembne in ključne muzealije za slovensko zgodovino. Mnoge med njimi niso le nacionalnega, temveč so evropskega pomena. Zaradi svoje bogate zbirke je bil muzej že večkrat tarča raznih goljufov in vlomilcev, najodmevnejši primer sega v leto 1985, ko je ob vlomu izginilo 45 primerkov bronastodobnega orodja, nakita in orožja. Nazaj se je vrnil en sam kos, in sicer bronasto bodalo z Iga, v reševanje katerega so se morali vključiti diplomati, in še to se je zgodilo šele leta 2018, preostalih 44 artefaktov iz prazgodovinskega obdobja na naših tleh pa je za muzej morda za vedno izgubljenih. A prav ti, arheološki depoji Narodnega muzeja Slovenije hranijo izredne dragocenosti, ki zanimajo marsikaterega bogatega zasebnega zbiralca in ti so zanje pripravljeni plačati velike vsote. Tudi zato je tako zelo pomembno, kdo muzej vodi. Tudi zato je tako zelo nujno, da je muzej voden skrbno in strokovno, poslovno transparentno, v interesu slovenske javnosti in kulture ter v dobrobit prihodnjim rodovom.

Slednje seveda ne velja le za Narodni muzej Slovenije, enako velja za vse muzeje, sploh pa za tiste, v katerih Simoniti trenutno menja vodstvo na podobno vprašljiv način. Vse bolj jasno postaja, da se bosta štirim direktorjem, ki jih kljub nasprotovanju stroke ruši ali jih je že zrušil, kmalu pridružila še dva. Čeprav v teh primerih svojih favoritov (še) ni razkril, vse kaže, da bo direktorja Slovenske kinoteke Ivana Nedoha zamenjala Ženja Leiler, direktorico Muzeja novejše zgodovine Slovenije Kajo Širok pa Jože Dežman. Slednjega je isti minister na ta položaj imenoval že v svojem prvem mandatu.