Jan Krmelj, gledališki ustvarjalec in pesnik, ki ga vznemirjata praznina in njen emancipatorni potencial

Konec januarja je premiero v ljubljanski Drami doživela njegova predstava Življenje drugih, ki tematizira družbo nadzora v Vzhodnem Berlinu osemdesetih let in jo je režiral po motivih kultnega nemškega filma. V besedilu k predstavi je takrat zapisal, da »danes ni leto 1984, nismo v Vzhodnem Berlinu in nismo del nobenega očitnega totalitarizma. Družba nadzora ostaja, a ne moremo je več utelesiti v enem aparatčiku, enem krivcu in imenu.« Po svoje je ironično, da smo se malo več kot mesec dni pozneje znašli v drugačni situaciji omejevanja svobode, sredi pandemije koronavirusa, ki so jo mnoge države po svetu, tudi naša – po menjavi vlade, ki je sovpadla z začetkom pandemije, – izkoristile za radikalne politične manevre. »

Središče mojega razmisleka je bilo takrat predvsem razmerje med politiko in strahom, prav to pa je v preteklih mesecih doseglo vrhunec,« pravi. »Zanimalo me je, zakaj je bilo v zgodovini toliko totalitarnih vladavin, kako je možno, da se sorodni principi še vedno vzpostavljajo ne glede na to, kako represivni in radikalni so, ne glede na pretekle izkušnje.« Odgovor? Strah pred neznanim. Ravno to pa doživljamo tudi zdaj. »Situacija je podobna, preprosto preveč informacij, razpršenosti, preveč nepoznan teritorij, da bi lahko razmišljali z neko kritično distanco in odgovornostjo. Za generacije, v Evropi rojene po drugi svetovni vojni in dovolj pozno, da smo nezaznamovane z balkansko vojno, je to absoluten unikum, tako radikalne situacije še ni bilo.«

Panoga, kjer se Krmelj najizraziteje udejstvuje, gledališka, je zaradi virusa med najbolj negotovimi. Sam je poleg tega ob nedavnih političnih manevrih, ki jih s tesnobo opazuje, še jasneje dojel, kako krhka je kultura, odvisna od vladajoče ideologije, in kako šibki so umetniki v razmerju do države. Po zelo uspešnem in tudi napornem obdobju, v katerem je obveljal za enega naših najvidnejših mladih režiserjev (rojen je leta 1995), trenutno čaka na normalizacijo razmer in naslednje projekte.

Letos je poleg Življenja drugih režiral še Žalostinke v Mestnem gledališču ljubljanskem in Proslavo hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v mariborski Drami. Obe je zaradi koronskih ukrepov videlo precej manj ljudi, kot bi ju sicer. A vseeno Krmelj ne obupuje nad trenutnim stanjem, temveč ustvarja in nove ideje nabira doma. Najraje ob dobri glasbeni podlagi, trenutno so na njegovi plejlisti Radiohead, James Blake in Gorillaz. »Glasba je zame še vedno najvišja oblika umetnosti, absolutni odgovor,« pravi.

Svoje ustvarjalne sile je usmeril na druga področja umetnosti, s katerimi se lahko ukvarja tudi za štirimi stenami. Znova ogromno slika – slikanje je njegova fascinacija iz časa pred študijem, a takrat je slikal toliko, da se je za nekaj časa izčrpal. S pomočjo ustvarjanja skic za scenografijo za lastne predstave je nedavno ponovno odkril veselje do tega, le da je klasičen slikarski medij nadomestilo digitalno slikanje, prek tega pa se je navdušil tudi za ilustracijo in animacijo. To je deloma tudi njegov odgovor na koronarazmere – začel je odkrivati stvari onkraj gledališkega medija, umetnost v digitalnem. Prvo kratko animirano serijo namerava v svet poslati v začetku prihodnjega leta. Sicer pa se vrača tudi k izrazu, s katerim je vstopil na umetniško sceno: pesniškemu. Po prvencu Relikvije dihanja, ki ga je izdal pri devetnajstih in bil z njim nominiran tako za Veronikino kot Jenkovo nagrado, ima že zbrano gradivo za drugo pesniško zbirko, ki naj bi izšla v letu ali dveh. Prav tako pripravlja zbirko esejev o gledališču in umetnosti. Eden od njih, Odsotnost, esej o zapuščanju prostora lastnega telesa in soočanju z neznanim, je bil lani objavljen v zbirki Prostori, ki jih zapuščamo.

V vseh vejah umetnosti, s katerimi se ukvarja, ga najbolj zanima prav soočanje z neznanim, odpiranje novih prostorov in svetov. Neznanega se ne boji, temveč ga jemlje kot vir navdiha. Mogoče zato, ker je po horoskopu strelec, se pošali. Zanj je razpiranje neznanega smisel umetnosti. »Mislim, da je umetniška izkušnja optimalna, če se je nekdo pripravljen odpreti, udomačiti v neznanem, v nekakšni praznini; tam obstaja emancipatorni potencial. Brez strahu pred neznanim si dostopen za nove forme jezika, dogodka in podobe. Morda tudi nove forme življenja.«

To je prav tako tema njegove lanske neodvisne predstave Za praznino (Jok kamere), ki se navezuje na esej Odsotnost in je bila med 361 projekti iz 63 držav izbrana med 20 finalistov za program festivala Theatertreffen Stückemarkt v Berlinu. Poleg te predstave je ustvaril še dve neodvisni predstavi, Antifone in Triadni balet. V vseh treh poudarek ni bil na klasičnem dramskem loku ali govorjeni besedi, temveč na podobi in zvoku, instinktivnih gledaliških izrazih. Gre za tip gledališča, ki pri nas ni tako razširjen. Njemu pa je blizu prav zato, ker želi čim bolj poglobiti in raziskati medij, s katerim se ukvarja, in se posvetiti njegovim posebnostim.