Pascal Bruckner: Ledeni teden

+ + +

Igra s pari

Naslov romana Ledeni teden je pravzaprav zavajajoč; na turški ladji, ki se znajde v turških ozemeljskih vodah in zato pod turško jurisdikcijo sodijo tudi potniki, med temi izbruhnejo silovite in bežne, vroče in celo pregrete strasti, le na koncu sledi hladen tuš. No, za večino, ne pa tudi za oba akterja in režiserja, par vročekrvne levantinske in nadvse privlačne mlajše ženske ter njenega moža, zdravnika na invalidskem vozičku.

Francoski pisatelj in filozof Bruckner (letnik 1948) poskuša prikazati različne faze razmerja, to pa tako, da se možak, ki mu je od erotike ostal predvsem jezik, no, govor, izpoveduje paru, ki gre na sentimentalno počitniško potovanje v Indijo odkrivat Drugo. Seveda opremljen z znanjem iz priročnikov, z izreki duhovnih voditeljev in predstavo, kaj naj bi se mu vse duhovno izpopolnjujočega na poti s staro barkačo zgodilo. Vendar se zakonca ujameta v past, predvsem on, vaba pa je kar invalidova žena, koketna, arogantna, nastavlja se in se izmika, obljublja in hlini ogorčenje, zapeljuje in se obnaša kot preganjana žrtev.

Franz, kot je zdravniku ime, postavi drugi par pred preizkušnjo, ki bo nedvomno načela njegov odnos. Je nekakšen Prospero iz Shakespearovega Viharja ali Conchis iz Fowlesovega Maga, samo bolj linearen, predvidljiv. S pripovedovanjem o dinamiki lastnega odnosa, ki je bil navit do konca, od strasti do sovraštva, od nežnega gruljenja do radikalnih spolnih praks, ki so se iztekle v dolgočasje, to pa v psihično torturo in v igre moči, naredi vabo, svojo deset let mlajšo ženo, še zanimivejšo, ob njeni privlačnosti poglobi vse tisto, v kar bi lahko scaganci investirali. In v te, meščane, je usmerjen tudi Brucknerjev roman, v njihovo zazrtost in v prepričanje, da se bogatijo z odnosi. Zato je kar naenkrat na ladji vse polno interesentov in med njimi poteka divji in odkrit boj z rivali za samico, in ker se vse skupaj dogaja v novoletnem času, je podkrepljeno tudi s pijačo in morsko boleznijo.

Bruckner izpisuje petdeset odtenkov odnosa, sledi distribuciji moči, kjer je vsak naslednji preobrat še bolj krut in nepravičen, ponižujoč, in obratov pri paru, ki mu je ostala samo še perverznost in ga ta tudi edino drži za silo skupaj, ne manjka. Seveda se roman navezuje, če ne sklicuje na dovolj radikalno tradicijo francoske erotične proze od de Sada naprej, v njem ne manjka tozadevne žmohtnosti in prelivanja in iztekanja telesnih tekočin, niti mrcvarjenja, enkrat bolj fizičnega, drugič je dominacija predvsem ustna, verbalna.

Rezultat je skoraj laboratorijski, tako do konca in skozi vse spremembe, kar je lažje v literaturi kot zares. Vendar je morda piščeva namera, kot že v Magu, osvoboditi željo, da bi pokazali njeno votlost, njeno neozemljenost in nerealnost. Zapeljevanje z zgodbo pa morda Franzu, pripovedovalcu, vsaj glede na zavzetost in posledice pri poslušalcih, verjetno uspeva bolje kot Brucknerju.