Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞

+ + +

Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam.

Izraz latin pop označuje debelo marketinško vejo svetovne glasbene hegemonije združbe založb multinacionalk. Ohlapni pojem nima trdnega skupnega žanrskega ali etimološkega imenovalca. Nanaša se na trge, na katere meri, in v glavnem meri na tri: trg Latinske Amerike, latinosov v ZDA in seveda Španije. Izvajalci, ki jih v pop miljeju predstavijo s tem ključem, prihajajo iz različnih (kulturnih) okolij in že desetletja jahajo glasbene lestvice v valovih. V osemdesetih letih je vrhove osvajala Gloria Estefan, na prelomu tisočletja je kraljeval Ricky Martin, zadnji mejnik pa je leta 2017 postavila bebavo nalezljiva hit singlica Despacito. Razloga, zakaj točno se je Kali Uchis odločila, da po sijajnem r & b-jevskem in soulovskem, predvsem pa ne čisto šablonskem prvencu Isolation (2018), enem od vrhuncev pop glasbe zadnjih petih let, posname album skoraj v celoti v španščini, sta verjetno dva. Njene kolumbijske korenine in osvajanje novih trgov.

A bolj kot sprememba jezika ali taktike ponujanja izdelka so nepričakovane odločitve, ki se nanašajo na vse drugo, kar pride zraven, na samo vsebino, produkcijo in slog. Isolation je bil svež, domiseln in izstopajoč, Sin Miedo ... pa je predvidljiv, mlačen in klišejski. Je malce sodobnega soula, malce šika devetdesetih let z nekaj obveznimi trapovskimi in reggaetonovskimi ritmi. Kali Uchis je s prvencem ponudila nekaj popolnoma svojega, na trenutke rahlo retro obarvanega in hudo drugačnega od siceršnje ponudbe sredice pofpa. Na albumu Sin Miedo … pa v eni skladbi zveni kot švedska skupina Little Dragon, v drugi kot nepregledna množica sodobnih r & b-pevk, tretja je kot klon namišljenega reggaetonovskega latin pop hita, četrta kot triphopovski throwback. Skratka, meri v ogromno smeri in hkrati nikamor zares. Predvsem pa ne zveni kot markantna Kali Uchis, ampak kot neuveljavljena pevka, ki preskuša (in tudi z lahkoto obvlada) različne preverjene formule, namenjene zagotovitvi množičnega pretakanja glasbe. Zato ne manjkajo gostujoči autotune krunerji zapeljivih kitic, ki za nameček še malo odrapajo, ne manjkajo pa niti melodije, za katere se ti zdi, da si jih slišal že neštetokrat, in jih hkrati v trenutku pozabiš.

Sin Miedo ... je priročnik za učenje različnih šablon popa, za to, kako osvojiti hakeljce ne le sodobnega soula, ampak tudi mehkejšega, baladnega reggaetona. Laže ga predelaš, če govoriš špansko. Ja, Kali Uchis popolnoma obvlada, tokrat predvsem vse klišeje, ki pa so navkljub njenemu mojstrstvu še zmeraj zgolj klišeji.