Napad na najranljivejše

Naša sogovornica je samozaposlena v kulturi. Svojega imena ne želi javno razkriti, saj je le ena od samozaposlenih v kulturi, ki se trenutno srečujejo z na las enako izkušnjo. Med njimi so uredniki, arhitekti, glasbeniki, vizualni umetniki ...

Sama je pred nekaj leti, ko je končala študij in se ni mogla redno zaposliti na svojem področju, zaprosila za status samozaposlene v kulturi. Ministrstvo za kulturo ji ga je odobrilo. Hkrati je v ločenem postopku zaprosila za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ministrstvo ji je tudi to pravico odobrilo.

Ta pravica, ki jo ima približno 2000 od 2800 samozaposlenih v kulturi, je posebnost našega kulturnega področja. Zamišljena je bila kot spodbuda za izstopajoče dosežke in tisti, ki zanjo zaprosijo, morajo izkazati izjemen prispevek k slovenski kulturi. Vendar je ukrep z leti vse bolj postajal tudi nekakšen socialni korektiv, saj velik delež kulturnih delavcev živi v katastrofalnih ekonomskih razmerah. Področje kulture je nadpovprečno, celo izrazito prekarno. Na drugih področjih je v povprečju samozaposlenih le deset odstotkov delavcev, v kulturi jih je kar tretjina, na ožjem področju žive kulture pa še bistveno več, saj varnejših oblik zaposlitve za ustvarjalce preprosto ni. Hkrati so prihodki samozaposlenih v kulturi praviloma podpovprečni. Kar četrtina samozaposlenih v kulturi ne dosega niti minimalne plače in živi pod pragom revščine. Ne zato, ker ne bi želeli delati, kot se jim pogosto očita, sploh zagovorniki sedanje vlade radi v nedogled ponavljajo ta skrajno netočni argument, temveč zato, ker gre za množico specifičnih poklicev, praviloma plačanih po projektih, ki kdaj so, kdaj pa jih tudi ni. Kdaj (sploh zdaj, sredi pandemije) jih celo zelo dolgo ni. Dodatno težavo med drugim povzroča to, da je avtorsko delo pogosto podplačano, pa to, da trga umetnin pri nas praktično ni, pa tudi to, da še tako vrhunski samozaposleni ustvarjalci zaradi majhnosti naše države in posledično majhnega števila vrhunskih prizorišč s temi ne morejo sodelovati več kot enkrat ali dvakrat na leto. Prihodki so posledično nizki.

Zato država tistim samozaposlenim, ki ji izkažejo vrhunske dosežke in hkrati ne zaslužijo več kot 20.000 evrov bruto letno (slednje kaže na to, da gre tudi za socialni korektiv), pa tudi tistim, ki so komaj končali študij in se šele prebijajo, lahko odobri pravico do kritja prispevkov za socialno varnost, ki bi jih sicer morali vsak mesec plačevati sami; ti znašajo okrog 400 evrov. Z vidika kulturnega, sploh pa državnega proračuna je ta pomoč »drobiž«. Tudi z vidika samozaposlenih ustvarjalcev ne gre za pomoč, ki bi zares lahko rešila njihov slabi ekonomski položaj, prej gre za gesto. Da bi se stvari resno premaknile, bi morala država končno prenoviti popolnoma zastarel in preživet kulturni sistem ter ustvarjalcem omogočiti možnost varnejših oblik zaposlitve. V obstoječi situaciji pa je ukrep vseeno dobrodošel, celo nujen, čeprav ni idealen. Gre za (vsaj minimalen) prispevek h vrhunski umetnosti in ustvarjalnosti, saj ti dokazano prosperirata, kadar se ustvarjalcem ni treba vsakodnevno boriti zgolj za golo preživetje.

Pravica do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna, razumljivo, ni večna. Samozaposleni kulturni delavci morajo svojo odličnost dokazati vsakih nekaj let (nekoč na tri leta, danes na pet). Samozaposlena kulturna delavka iz uvoda jo je morala ponovno dokazati letos. Izpolnjevala je oba od dveh pogojev. Dovolj bi bilo že, če bi izpolnjevala enega, a izpolnjevala je oba. Vlogo je oddala junija.

Vendar odgovora z ministrstva potem kar ni in ni bilo. Sredi poletja jih je večkrat klicala in iz številnih pogovorov z uslužbenci izvedela, da je strokovna komisija za samozaposlene, ki temeljito pretehta vse vloge, njeno že ocenila pozitivno. A iz istih pogovorov je postopoma razbrala tudi, da ni nujno, da bo minister odločbo podpisal. Vmes ji je pravica potekla in socialne prispevke si je začela plačevati sama. Odgovor ministrstva je prejela šele po petih mesecih čakanja, novembra, s čimer je ministrstvo za 2,5-krat preseglo zakonsko določen rok za odgovor. Prejela je negativno mnenje.

Ker se mu strokovna komisija ni podjarmila in je vztrajala pri svoji prvotni odločitvi, je njeno mnenje nazadnje preprosto zaobšel.

Vsebina dopisa (ki je obvestilo in še ni odločba) je skrajno nenavadna. Celoten dosedanji postopek povzema zelo nejasno. A iz zapisanega je razumeti, da je strokovna komisija za samozaposlene o njeni vlogi pravzaprav odločala dvakrat. Junija in nato še enkrat septembra. Obakrat jo je ocenila pozitivno. Ministrstvo pa se je na koncu kljub kar dvem pozitivnim mnenjem odločilo drugače. Zakaj so sprejeli odločitev, ki je popolnoma nasprotna odločitvi stroke, ni jasno. Edino pojasnilo, navedeno v dopisu, je, da upravni postopek »vodi in v njem odloča ministrstvo«.

Podobne dopise so v zadnjem času prejeli tudi drugi samozaposleni v kulturi, in čeprav so formulacije nejasne, v obrisih razkrivajo, kako zelo je minister za kulturo Vasko Simoniti v tem času pritiskal na strokovno komisijo za samozaposlene. Ta je ena od številnih področnih komisij, sestavljenih iz neodvisnih strokovnjakov, ki ministrstvu v transparentnih postopkih pomagajo pri sprejemanju čim bolj strokovnih odločitev. A za ministra je očitno ključna, saj je že večkrat javno povedal, da je med samozaposlenimi kulturniki upravičencev do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna odločno preveč, da vsi prav gotovo niso vrhunski ustvarjalci, ministrstvo pa tudi ni socialna ustanova. Javno je kritiziral tudi samo področno strokovno komisijo, češ da pozitivna mnenja izdaja preveč zlahka. Še zlasti pa ga moti plačilo prispevkov mladim, ki so šele končali študij. Zato bi rad število upravičencev drastično zmanjšal – za kar tretjino. In točno to – na silo – tudi že počne. Pred meseci je začel strokovni komisiji za samozaposlene vračati nekatere pozitivno rešene primere. S tem ji je namignil, da pričakuje drugačno, negativno mnenje. A ker se mu strokovna komisija ni podjarmila in je vztrajala pri svoji prvotni odločitvi, je njeno mnenje v kar nekaj primerih nazadnje preprosto zaobšel. V koliko primerih je Simoniti ravnal samovoljno, ni povsem jasno, saj nam ministrstvo tega podatka ni razkrilo. V društvu Asociacija, na katero se je obrnilo že kar nekaj samozaposlenih z negativnim odgovorom in kjer so nad ravnanjem ministrstva ogorčeni, pa ocenjujejo, da bi jih lahko bilo že približno 30.

Da je strokovna komisija za samozaposlene pod ministrom Simonitijem res deležna pritiskov, priča tudi javna izjava članice te komisije Kaje Kraner, doktorice humanističnih znanosti, raziskovalke na področju sodobnih umetnosti in samozaposlene kritičarke/recenzentke. Pravzaprav je članica kar dveh komisij, tudi strokovne komisije za vizualno umetnost, a le v komisiji za samozaposlene je morala ponovno odločati o že odločenih zadevah. Komisija za samozaposlene je sicer od marca, ko je minister Simoniti nastopil mandat, delovala nemoteno, izdala je kar nekaj mnenj o upravičenosti do plačanih prispevkov za socialno varnost. Šele konec avgusta so njene članice iz medijev izvedele, da upravičenci odločb še kar niso prejeli. Približno takrat so izvedele tudi, da »je potrebno nekatere že obravnavane vloge po navodilu ministra za kulturo ponovno pregledati in oceniti«. Ker »tovrstna ’notranja revizija’ delovanja strokovne komisije nikakor ni uveljavljena in stalna praksa«, se je v korespondenci med članicami pojavilo vprašanje, ali so »po novem nadzorovane pri svojem delu in ocenjevanju, ali obstaja dvom v našo strokovnost«, in občutek, da »nas bodo kmalu zamenjali«.

Sama celotno situacijo razume predvsem kot pritisk, da se zmanjša število prejemnikov pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. »Nove razmere dela sama dojemam tako: v preteklosti smo ali sem mnenja pisala predvsem z mislijo na vlagatelja/prijavitelja, v zadnjih mesecih pa imam vse bolj občutek, da pišem mnenja za ministra za kulturo, da njega prepričam, da je moja strokovna ocena res utemeljena – še posebej v primeru, ko gre za pozitivno mnenje za prejetje pravice do plačila prispevkov,« pravi. Prav tako ga mora vedno znova prepričevati, da je tudi sama strokovnjakinja.

Primeri, v katerih je ministrstvo zaobšlo mnenje strokovne komisije, bi po pravni poti morali pasti, saj gre za kršitev 11. člena uredbe o samozaposlenih.

Minister torej tudi na področju samozaposlenih brezkompromisno ignorira stroko in njene odločitve, podobno kot to počne na drugih področjih – denimo pri imenovanjih direktorjev nacionalnih kulturnih institucij, v katere namešča tudi strokovno in etično zelo problematične kandidate. Stroko je popolnoma zaobšel tudi pri pripravi spornega novega pravilnika o strokovnih komisijah ministrstva za kulturo, ki je potihoma in brez dialoga nastal prav zato, da bi minister Simoniti enkrat za vselej lahko opravil z neposlušnimi strokovnjaki in bi lahko kar sam dobil absolutno oblast nad prav vsemi odločitvami, ki so bile doslej strokovne; tudi nad razdeljevanjem javnih sredstev, podeljevanjem statusov in pravic.

Vendar pa v tem konkretnem primeru, v primeru podeljevanja pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, ministrstvo evidentno krši predpise. K spoštovanju odločitev strokovne komisije ga namreč zavezuje 11. člen uredbe o samozaposlenih. Primeri, v katerih je ministrstvo zaobšlo mnenje komisije, bi po pravni poti torej morali pasti.

A pravna pot je vedno dolgotrajna in samozaposleni si bodo morali vse do izbojevane bitke socialne prispevke plačevati sami. Nekateri jih bodo morali plačati celo za nazaj. Medtem pa se bo marsikdo, ki zdaj težko shaja, znašel že v tako brezizhodnem položaju, da bo, sploh v času pandemije, ki je kulturo že tako ali tako izjemno prizadela, preprosto obupal in si bo delo prisiljen poiskati v drugi panogi. In prav to je namen sistematične gonje, ki jo SDS že od marca, ko je prevzela vodenje vlade, uprizarja nad kulturo, kritično mislijo in mediji: da bi se izčrpali, obupali, opustili svoje delo in bi ostali le še tisti, ki niso družbenokritični, ki si ne zastavljajo vprašanj, ki ne provocirajo. Še zlasti učinkovit je pritisk prav v primeru samozaposlenih v kulturi, ki so najranljivejši in pravno daleč najmanj zaščiteni kulturni delavci.