»Splav je moja pravica«

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ta je med drugim tudi pobudnik slovenske kampanje #jaztudi, je izdala knjigo o splavu. Drobno, dostopno knjižico Moja odločitev, ki naj bi ženskam ob neželeni nosečnosti olajšala odločitev, ne da bi kdo pred njihovimi vrati molil »za življenje«. Z njo smo se pogovarjali o zgodovinskem kontekstu splava, demonizaciji ženske spolnosti in moči ženskih protestnih gibanj.

V knjigi splav postavljate v zgodovinski kontekst in opomnite, da se kot umor ni obravnaval vse do 18., 19. stoletja in da je za njegovo kriminalizacijo zaslužno krščanstvo. Res je, da so morale ženske zanj pridobiti soglasje partnerja, vendar se nikomur ni zdel sporen, bil je celo sestavni del načrtovanja družine. Zakaj na to tako radi pozabljamo? 

V zgodovinskih dokumentih od starega Egipta, prek antike in srednjega veka do sodobnosti, v ljudskih izročilih z vsega sveta ... vsepovsod najdemo evidence, poročila in tudi opise postopkov za opravljanje splava, kar dokazuje, da je zgodovina nosečnosti hkrati tudi zgodovina splava. Se je pa družbeni odnos do splava sčasoma seveda spreminjal. Tudi institucije, za katere se zdi, da imajo od nekdaj jasna stališča do splava, kot je rimskokatoliška cerkev, so svoja stališča oblikovala in spreminjala stoletja. Dokončno stališče je tako cerkev sprejela šele leta 1869 v času papeža Pija IX., takrat je določila, da se življenje začne ob spočetju in da je kazen za opravljanje splava avtomatična izključitev iz cerkve, v 18. in predvsem 19. stoletju pa je prišlo do prepovedi splava v zakonodajah zahodnih držav. V ZDA leta 1800 nobena zvezna država ni imela zakonodaje, ki bi prepovedovala splav, sredstva za umetno prekinjanje nosečnosti pa so se promovirala v oglasih in na plakatih. Leta 1900 je bil splav prepovedan v vseh zveznih državah ZDA, opravljanje splava pa se je umaknilo v sfero zasebnosti in na črni trg. Zanimivo je, da se je to zgodilo v času industrializacije, modernizacije, ko je bil eden od ciljev države, da se rojeva več ljudi, ki so se potrebovali za delovno silo. To dvoje lahko povežemo in vidimo, kako se je želja po produktivnosti povezala z zahtevami cerkve. Razumevanje zgodovinskega konteksta se mi zdi nujno, saj pojav postavi v perspektivo in pokaže, da je splav družbeno dejstvo, hkrati pa tudi neko polje boja: od antike, ko je o tem, ali bo ženska splavila, odločal moški, do danes, ko v velikem delu sveta ženske svobodno odločajo o rojstvu otrok, zgodovina nikakor ni hodila samo po poti napredka.

Primer Sovjetske zveze, kjer so ženskam leta 1920 prvi na svetu podelili pravico do abortusa, potem pa leta 1936 v skladu s politiko veselega materinstva izdali zakon, ki je splav prepovedal, ravno tako kaže, kako tesno je vprašanje splava poleg cerkve zvezano tudi s politiko. 

Sovjetska zveza je bila v tem pogledu res napredna, bila je prva država, ki je uzakonila pravico do umetne prekinitve nosečnosti in sprejela številne ukrepe za emancipacijo žensk, a v trenutku, ko je oblast ocenila, da potrebujejo več ljudi, več delovne sile, so izumili argument, da je zdaj pač socializem in da lahko ženske, osvobojene kapitalističnega izkoriščanja, udejanjijo svojo pravo naravo in veselo rojevajo. Tako pade žensko telo v funkcijo oblasti, o njem odločajo drugi in prek njega skušajo krojiti realnost na način, ki jim najbolj ustreza.

»Treba je jasno zavreči mite, da se splav uporablja kot kontracepcija in da se zanj odločajo predvsem mlade »neprevidne« ženske.«

Nobena pridobljena pravica torej ni samoumevna. Vas je strah, da bi se v Sloveniji, glede na vladajočo garnituro in ponekod še vedno prisotno patriarhalno mentaliteto razmere za opravljanje splava kdaj dejansko zaostrile? Pred dvema letoma je Matej Tonin, aktualni minister za obrambo, dejal, da bi se mu zdelo smiselno otežiti dostop do splava ... 

Slovenija se mi zdi lep primer upanja in povezovanja. Ko je v času osamosvajanja svoboda odločanja o rojstvu otrok, ki je bila od leta 1974 zapisana v jugoslovanski ustavi, v novi ustavi postala vprašljiva, so se povezale ženske iz različnih političnih strank, različnih starosti in življenjskih položajev, pokazale solidarnost, stopile skupaj in dosegle, da sta svobodno odločanje o rojstvu otrok in pravica do umetne prekinitve nosečnosti zapisana tudi v Ustavi Republike Slovenije. Podpora tej pravici je v Sloveniji danes kljub vsemu zelo visoka, skoraj 75 odstotkov ljudi podpira svobodno odločanje o rojstvu otrok. Seveda pa se pojavljajo tudi drugačni glasovi, glasovi neke druge politike. In ta hip so morda glasnejši, saj se na mednarodni ravni trenutna oblast povezuje z Madžarsko, Poljsko, državami, ki dejansko omejujejo ženske pravice in njihova življenja uporabljajo za pridobivanje političnih točk. Mislim, da se bo ta tema še naprej odpirala, prepričana sem tudi, da se bodo pojavili še kakšni poskusi, da se oteži dostop do splava, toda verjamem v ljudi v Sloveniji in v to, da smo močni in da se postavimo zase in eden za drugega, ko je treba, kar na primer počnejo tudi Poljakinje, ki imajo to smolo, da je njihovo izhodišče drugačno od našega.

Omenjate moč solidarnosti. Ta je ne nazadnje pomagala legalizirati splav v sedemdesetih letih v Franciji, Nemčiji, Italiji – vse se je začelo s pobudami javnih intelektualk. In tudi Poljakinjam je ne nazadnje pred nekaj tedni s protesti uspelo doseči, da je sodišče zamaknilo uveljavitev ureditve, po kateri niti okvara zarodka ne more biti več razlog za splav. Nam to sporoča, da imajo ne glede na vse ženska gibanja določen naboj? 

Moje sodelavke iz Poljske so mi pripovedovale, da je bil odziv na napovedi, da bo začela veljati praktična prepoved splava, neverjeten: ženske različnih starosti, praktično od 15 do 75 let, so se začele organizirati in protestirati tudi po vaseh, odročnih krajih ... zahteva po osnovnih svoboščinah, po tem, da ženska sama odloča o sebi, svojem telesu in tem, kako bo živela, jih je združila. Zdi se mi, da je moč, ki se odpira, sploh ko se takim gibanjem priključijo še sindikati in politične stranke, na neki točki res neustavljiva. Boj za pravico do svobodnega odločanja je boj, ki ga sama razumem širše: je boj za enakopravnost in svobodo, da ima vsak član družbe resnično možnost sam odločati, kako bo živel svoje življenje.

Ob branju zgodb žensk v vaši knjigi, ki so splav opravile večkrat, se poraja misel, da pri nas ni problematična dostopnost splava, kot trdijo nekateri, ampak odsotnost celostne spolne vzgoje, sploh v manjših, konservativnejših okoljih. Poleg tega je, ko se pogovarjamo o spolnosti, še vedno prisoten sram. 

Velik problem se mi zdi tudi molk, ki se drži spolnosti, zaščite in splava. Splav je v naši družbi očitno tabu. Med zbiranjem gradiva za knjigo sta se mi oglasili dve ženski, ki sta delali v isti pisarni, bili sta prijateljici, pa sta druga drugi prikrivali, da sta opravili splav. Niti svojim najbližjim ne želimo povedati teh stvari. Poleg vseprisotnega družbenega molka o splavu pa izpovedi žensk kažejo na velik manjko vednosti o ženski seksualnosti in spolnosti, ki je v izobraževalnem sistemu prikazana predvsem v funkciji reprodukcije. Izkušnja dekleta, ki je opravilo več splavov, ne govori toliko o slabi informiranosti o reproduktivnih pravicah, ampak o negotovosti, ujetosti v specifičen partnerski odnos, v katerem ni bila zmožna postavljati meja, in vplivu patriarhalne vzgoje.

Pogost argument nasprotnikov splava je, da spolno svobodnejše ženske splav uporabljajo namesto kontracepcije. Že Janez Trdina je pisal o tem, da si dekleta zarodke odpravljajo z raznimi zelišči, ker se »kurbajo naokoli«. 

Treba je jasno zavreči mite, da se splav uporablja kot kontracepcija in da se zanj odločajo predvsem mlade »neprevidne« ženske. Ženske se čedalje bolj zavedajo svojih reproduktivnih pravic, število splavov se je v zadnjih 20 letih znižalo za več kot 61 odstotkov, dve tretjini splavov opravijo ženske, ki so že vsaj enkrat rodile in so enakomerno razporejene glede po starosti. Splav je družbeno dejstvo, v naši družbi je prisoten in bo prisoten ne glede na moraliziranje, napade in čustveno izsiljevanje. In prepoved splava v neki državi ne pomeni, da do njega ne bo prihajalo. Četudi je prepovedan, ženske še vedno najdejo način, da ga opravijo, a z večjim tveganjem za zdravje. Na Poljskem je legalnih splavov le nekaj tisoč na leto, ocenjuje pa se, da je tam vsako leto od 50 do 200 tisoč nelegalnih splavov, na svetu pa zaradi nevarnih splavov vsako leto umre okoli 23 tisoč žensk. Ni odveč dodati, da je prepoved splava razredne narave in dejansko najbolj vpliva na najbolj marginalizirane dele družbe, revne, slabo izobražene, ženske, ki nimajo sredstev in informacij, da bi si kljub vsemu dejansko omogočile postopek.

Čemu takšno obsojanje žensk, ki so spolno dejavne, ki v spolnosti celo uživajo in ki jim vloga matere ni nujno prioriteta? Je to zato, ker rušijo domnevno ustaljen družbeni red? 

Najbrž zato, ker niso v skladu s tipičnimi stereotipnimi predstavami o tem, kakšna naj bi ženska bila. Da odraste, se nauči kuhati in postane mama, opravlja neplačano gospodinjsko delo. O njenem užitku se ne govori, tako kot se ne govori o njeni moči.

Presenetljivi v vaši knjigi so tudi nekateri neprimerni odzivi in vprašanja ginekologinj ob odločitvi pacientk, ki bodo opravile splav. Eno od žensk, ki je imela za seboj dve hudo rizični nosečnosti, je zdravnica vprašala, ali »ne bi imela še enega fantka«, kot da so otroci božji dar, tudi če zaradi njih umreš. Pravica do svobodne odločitve je pri nas torej morda vpisana v ustavo, ni pa vedno realizirana. 

Vedno obstaja razlika med zakonsko predpisanimi normami in dejanskimi praksami. Zelo me je zanimalo, kaj se dogaja v bolnicah, kako se ravna z ženskami in ali se spoštuje njihova pravica, da odločitev sprejmejo same brez kakršnihkoli pritiskov. Nekatere njihove izkušnje z medicinskim osebjem so izjemno spoštljive, pozitivne, druge pa so izkusile tudi nedopustne pritiske in posege v njihove pravice. Ravno v takšnih trenutkih je pomembna informiranost, saj so nam pravice najlažje kršene takrat, ko jih ne poznamo: da lahko vsaka ženska, ki se znajde v takšni situaciji, reče: ne, pravica do te odločitve je zapisana v ustavi, splav je moja pravica, ne norčujte se iz mene.