Jona Bednjanec, modna oblikovalka, ki bi se pretihotapila v filme Wesa Andersona ali Quentina Tarantina

Vse hladnejši dnevi kličejo po tem, da se v redkih trenutkih, ko zapuščamo domove, zavijemo v topel šal, si nadenemo volneno jopo ali se skrijemo v prevelik pleten pulover. Toliko bolje, če je pletenina koktajl eksplozivnih barv, da v turobnih časih vsaj malo pogreje dušo. Pletene kose razigranih tekstur in barvnih odtenkov izdeluje Jona Bednjanec (rojena leta 1991), magistrica oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti ter lanska dobitnica nagrade DiGi WOW za kolekcijo z največjim viralnim potencialom na ljubljanskem tednu mode.

Mlada oblikovalka, ena redkih, ki se je v slovenskem prostoru v celoti posvetila pleteninam, ima čut za to, kako pletene jope, puloverje, šale in brezrokavnike, za katere smo še nedavno mislili, da sodijo v omare starih staršev in le občasno doživijo »revival« kot ultimativni vintidž hipsterski kos, predstaviti kot nekaj sodobnega, urbanega, celo elegantnega; del vsakdanje ulične mode. »Moda se tako ali tako ves čas vrača, ta hip so spet popularni kosi, ki sem jih sama nosila kot otrok, v devetdesetih. Moraš le znati to uporabiti v svoj prid in prenesti te trende v sodobni svet,« je prepričana.

Že kot otrok je rada risala, šivala, preoblačila barbike. Čeprav se tudi v večjih družbah dobro počuti, je introvertiran tip človeka; najbolj je uživala, ko se je lahko doma igrala, brala, gledala filme ali ustvarjala – svoj mir ceni še danes. Da bi imele njene lutke Barbie večjo modno izbiro, je začela njena mama sama kvačkati obleke zanje. To je oblikovalko tako pritegnilo, da se je želela naučiti kvačkanja in štrikanja, a ji mama pri tem ni mogla kaj dosti pomagati, saj je desničarka, hči pa levičarka. Pa se je odločila poskusiti čisto sama in hitro usvojila osnove. »To je pa ljubezen,« smeje komentira predpostavko, da za učenje ročnih del potrebuješ veliko potrpljenja in natančnosti. »Nekaj je bilo v meni, da sem vztrajala. Še danes se mi kdaj zgodi, da si mislim, da iz tega res ne bo nič nastalo, pa na koncu vedno nastane. Res je, da je zvrhana mera potrpljenja nujna, a bolj ko eksperimentiraš z novimi tehnikami in se učiš, bolj rasteš in bolje ti gre.« Pa še koristno je: po nedavnih raziskavah naj bi kvačkanje in štrikanje učinkovito zavirali stres, anksioznost in celo lajšali simptome Alzheimerjeve bolezni.

Ne glede na ljubezen do ročnih del pa dolgo ni razmišljala o tem, da bi pletenje lahko postalo njen poklic. Vedela je sicer, da bo počela nekaj v zvezi z modo in oblačili, zato se je vpisala na oblikovno šolo v Ljubljani in kasneje na Naravoslovnotehniško fakulteto, a je bila v času šolanja precej izgubljena. Pletenja je v kurikulumu bolj malo, modnih oblikovalcev, ki bi se ukvarjali primarno s pleteninami, ravno tako, zato je na svoj hobi sprva gledala samo kot na sprostitev, nekaj, kar z veseljem počne, ko pride domov. »V tujini je zavest o tem, da je tudi pletenje legitimen modni izraz, že veliko bolj razvita kot pri nas, nam do tja še malo manjka,« pravi. A navdušenje nad njenimi pleteninami potrjuje, da smo na dobri poti – pa tudi, da se je odločila prav, ko je hobi nazadnje spremenila v poklic. Sicer ji ta še ne omogoča popolne finančne samostojnosti, a v času pred pandemijo koronavirusa, ki je prizadela tudi modno industrijo, je število njenih strank strmo raslo. Nekaj je k temu pripomogla predstavitev na tednu mode, nekaj nagrada, ki jo je dobila, veliko pa tudi dober glas, ki se o njenih oblačilih širi od ust do ust.

V Nemčiji, kjer že kakšno leto prodaja svoja dela, njeno delo zaradi boljše integriranosti pletenin v ulično modo sprejemajo drugače kot doma. Lani je sodelovala na dogodku Sistem mode v organizaciji ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Na njem je spoznala dekle, ki skupaj z mlado ekipo vodi modno trgovino v Berlinu, njene pletenine so jo pritegnile in ponudila ji je sodelovanje. Tam proda veliko več unikatov, saj so nemški kupci za oblikovalske kose pripravljeni odšteti veliko več denarja, pa tudi pletenin odštekanih barvnih kombinacij, ki se jih slovenski kupci še malo bojijo. »Redne stranke spodbujam, naj poskusijo kaj drznejšega. Upam, da bo ta naš strah pred tem, da imaš nek poseben kos, enkrat izginil. Slovenci ne maramo izstopati, vsaj večina. A to mišljenje morajo ljudje spremeniti sami pri sebi, nihče ga ne more namesto njih.«

Oblikovalka je tudi velika filmoljubka – v filmskem svetu pogosto najde navdih za svoje kolekcije, posebej sta ji blizu Wes Anderson in Quentin Tarantino. Z veseljem bi poskrbela za oblačila v katerem od njunih filmov, še raje pa bi kar sama skočila v filmsko sceno. »Občudujem avtorski pečat, ki ga imajo njuni filmi, četudi so si med seboj različni, pa strast, s katero se lotevata ustvarjanja. Posredno so vplivali tudi na moje delo, saj sem se ob gledanju naučila, da ni nič slabega, če si včasih malo drugačen, če ne igraš ves čas na karto gotovosti, ampak si kdaj upaš biti drzen – če le vključiš svojo avtorsko noto.«