Bianca Bellová: Jezero

+ + + +

Biohazard

Jezero je roman o devastaciji. Na bregu jezera, od koder se vsi izseljujejo ali pa dobijo med kopanjem izpuščaje in potem bruhajo, kjer se voda umika in ostajajo bregovi neporaščeni zaradi strupov, kjer vkrcavajo jalovino, ostanek nekdanje težke industrije in proizvodnje, za pridelavo žvepla nekje drugje, kjer vse smrdi in so ljudje brezdelni, postanejo takšni tudi odnosi med njimi. Tu so še ruski inženirji in vojaki, ki s kolaborantskimi lokalnimi funkcionarji zganjajo teror, in vse se dogaja pri visokih koruptivnih obratih. V takšnem okolju odrašča Nami, fant, ki mora po babičini smrti na hitro odrasti in se odpravi v mesto, da bi našel mamo, ki se je le bežno spominja.

Atmosfera je podobna tisti v romanu Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, le da begunci odhajajo s podeželja proti mestom, je pa ekološki odtis sveta soroden. Zato je borza dela na mestnem trgu prenapolnjena, kmetijstvo pa bolj stvar prisile kot panoga. Nami v mestu spozna zaveznike in sovražnike, ene bolj čudne od drugih; doma ga mrcvari lokalni funkcionar, ki se z družino vseli v njegovo hišo, dela v nemogočih razmerah, na avans, vendar se zaradi trme in morda občutka pravičnosti, ki ni nikjer poudarjen, vedno znova odpravi naprej, v negotovost, v iskanje matere, o kateri vedo vsi veliko povedati, a nič konkretnega. Če že, pa nič dobrega. Zraven so stara verovanja, žrtvovanje Jezerskemu duhu pod budnim vodstvom šamana, in zdi se, da se ob pomoči duhov in demonov narava maščuje za posege vanjo, rojevajo se otroci s preveč ali premalo udi, pa tudi surovost človeka se je osvobodila.

Češka pisateljica bolgarskih korenin Bianca Bellová (rojena leta 1970) zgodbo izpisuje pridušeno in fragmentarno, v kratkih poglavjih, v katerih spremljamo fantovo postopno drsenje navzdol, v sumljive službe pri še bolj sumljivih kadrih, ki si strežbo lahko privoščijo. Jezero je ekološki roman, dogajalni prostor so usihajoča in umirajoča jezera, kakršnih ne manjka v nekdanjih ruskih satelitih in žal tudi drugje ne, ob njih so ostanki industrije, ki je propadla, odtujenost vseh od vseh je vsesplošna.

Neenakost, izpraznjeni rituali pod Državnikovimi kipi, delovanje kolektiva, ki ga mobilizirajo v časih žetve, spodaj že dodobra zasuti, zasvinjani in pozabljeni ostanki arhaičnega mišljenja, ki bi lahko družbo povezalo še kako drugače kot z žrtvovanjem, vse to dela to pisanje bolj kot ne depresivno. Temu sledi tudi škrt, namigujoč slog, pač primeren za nekoga, ki družbo rezonira z žabje perspektive. Tak je tudi konec, čeprav se Nami zgane in gre z na novo odkritim starim očetom v potapljaški obleki brskat po vsem tistem, kar se je uleglo v usedline, v jezersko blato, da bi morda enkrat le našel očeta, ki je bil žrtev vaške spletke. Žrtvovan Jezerskemu duhu kot večnemu izgovoru za hitre, prehitre rešitve in usodne razsodbe.

Bellová je pripovedno pridušena, njene – Namijeve – epizode so stopnjevane, Namijevo trdovratno iskanje eksistencialnih odgovorov dobro pokaže prerez družbe, v kateri se razen na oblast imenovanih in tistih najbogatejših nihče ne počuti doma.