Hentai, spid in emo pank

Fant z dolgimi zelenimi lasmi in plastičnimi rožnatimi sončnimi očali, ki je videti kot mešanica lika iz risanke in Kurta Cobaina iz vzporednega vesolja, si za zajtrk Nesquickove kosmiče zmeša s pijačo Monster, se namesti v nakupovalni voziček in se odpravi na odisejado, na kateri med drugim beži pred Shrekom, z vodno pištolo strelja na Pokemone in se kopa v kadi, napolnjeni z energijskimi napitki. Če bi sklepali po pred kratkim izdanem videospotu za skladbo Hoću Da Mi Cijeli Svijet Popuši Kurac, gre za vsakodnevno rutino Žana Pasariča, 19-letnega pevca, producenta in multiinstrumentalista iz Žalca, ki ustvarja pod imenom Ružno Pače.

Fant je svojevrsten kulturni in glasbeni fenomen, saj je na Balkanu lastnoročno obudil pozabljeni pop pank in svoje ime odločno postavil na regionalni glasbeni zemljevid brez podpore založb, kolektivov, zunanjih sodelavcev, medijev ali marketinških sredstev. Ružno Pače je izrazito »naredi sam« projekt, ki ga je Pasarič nič hudega sluteč zagnal pred slabima dvema letoma, ko je bil še v srednji šoli, njegova glasba pa se je po spletu – predvsem med mladim hrvaškim občinstvom – razširila hitreje kot požar. Skladbe imajo kljub skoraj popolni odsotnosti lokalne medijske podpore večji domet od večine skladb aktualnih ustvarjalcev ne le alternativne, ampak tudi popularne glasbe.

Zakaj bi v svojo glasbeno kariero vlagali prihranke, se povezovali z založbami, najemali profesionalne studie, inženirje masteringa, drago studijsko opremo, snemalne ekipe, montažerje, piarovce in menedžerje, če pa lahko vse »pohendlamo« sami, ugotavlja Pasarič. »Nisem čutil nikakršne potrebe po povezovanju. Želel sem zgraditi svojo persono in imidž, svoj prepoznavni zvok in takoj sem spoznal, da lahko vse to naredim sam. Naučiti sem se moral osnov glasbene produkcije in nabaviti nekaj opreme. Res traja dlje, a imaš nadzor nad vsako dimenzijo ustvarjanja, ko pa prideš do želenega rezultata, je občutek resnično samoizpolnjujoč: naredil sem točno to, kar sem si zamislil, in pri tem mi ni bilo treba sklepati nikakršnih kompromisov,« pravi.

Poleg tega, da se je ustvarjanja lotil popolnoma samostojno, je projekt Ružno Pače že od samega začetka zavil v gost oblak anonimnosti: glasbe ni pokazal sošolcem in drugim vrstnikom, ni je delil na družabnih omrežjih, na splet pa jo je nalagal zgolj ob spremljavi svojih avtorskih ilustracij. »Če me kdo vpraša, brez zadržkov povem, kdo sem, a ker je moja skrita identiteta nehote postala že skoraj nekakšen mem, sem z njo še naprej trolal, verjetno tudi zato, ker je mistika celoten projekt na neki način naredila še toliko bolj privlačen,« pravi. In doda: »S to glasbo preprosto nisem želel promovirati samega sebe, hkrati pa vanjo sprva še nisem bil čisto prepričan, zato Ružno Pače pred izidom videospota za komad Crvene Oči sploh ni imel obraza,« se spominja.

Njegove skladbe imajo kljub skoraj popolni odsotnosti lokalne medijske podpore večji domet od skladb večine aktualnih ustvarjalcev ne le alternativne, ampak tudi popularne glasbe.

Obraz je dobil, ko je Pasarič izumil svojevrsten in izjemno učinkovit recept za viralni videospot: v Hoferju nabaviš zalogo poceni alkohola, ki je tako obilna, da bi bilo z njo mogoče ubiti prebivalstvo manjše vasi. Skličeš druščino in se z njo odpraviš demolirat hišo prijateljevih staršev, ki je za konec tedna prazna, saj je prijatelj domače požrtvovalno poslal na morje. Na objestni pijanski zabavi, ki spominja na srednješolske pijanice iz ameriških najstniških komedij s preloma tisočletja, si s klapo milo rečeno daš duška: skejt zalučaš v televizor in ga skoraj popolnoma uničiš, kar ostane, pokončaš z izvijači in sonožnim teptanjem. Za piko na i razvalino zabrišeš v napihljiv bazen, ki ga sčasoma prav tako uničiš, pri čemer je priporočljiva uporaba »naredi sam« metalca ognja. Opita druščina mora vandalska junaštva spodbujati s soglasnimi vzkliki, pri tem plesati na ruski trap, priporočljivo je tudi, da se kakšen udeleženec zabave tako napije, da obleži v bližnjem grmovju. Tvoj stari prijatelj vse skupaj ovekoveči s kamero na mobilnem telefonu, posneto gradivo nato sam zmontiraš na domačem računalniku, podložiš s traperskim pop punk bangerjem, ki poje o »propali generaciji spaljenih budal«. Če magični recept izpelješ tako mojstrsko, kot ga je Ružno Pače, si boš morda – tako kot on – zagotovil skoraj 300 tisoč predvajanj videa, večtisočglavo bazo zvestih oboževalcev in množično dvigovanje obrvi ogorčenih glasbenih snobov, kar je brez dvoma ena izmed ključnih sestavin formule za uspeh.

V glasbi Grdega račka, kar je slovenski prevod njegovega umetniškega imena, je mogoče poleg spogledovanja s trapom prepoznati brezsramne reference na pop pank, emo in podobne žanre, ob katerih se konservativnim glasbenim sladokuscem obrne želodec. Pasarič pa se na to – milo rečeno – požvižga. Čeprav se na prvi posluh zdi, da Ružno Pače, ko oživlja nekatere pozabljene, celo nekoliko zasmehovane glasbene žanre (ki so še premladi, da bi bili retro, in prestari, da bi bili aktualni), jaha val globalnega preroda emo glasbe, je v svojih dogodivščinah pravzaprav izjemno izviren in odločno pred časom – celo svetovno gledano.

Emo glasba je sicer v kombinaciji s trendovskimi trap beati v zadnjih letih pod taktirko izvajalcev, kot je bil pokojni Lil Peep, doživela nepričakovan prerod in že drugič v zgodovini prodrla v mainstream. A Ružno Pače se prej kot z emo glasbo (torej z bendi, kot je na primer My Chemical Romance, ali emo trap izvajalci, kot sta pokojna Lil Peep ali XXXTentacion) – čeprav je to vključil v naslov prvenca, Hentai, Spid & Emo Pank – spogleduje z najstniškim pop pankom, kakršen je konec devetdesetih let kraljeval na televizijski postaji MTV (denimo zasedbe Blink 182, Sum 41 in Green Day). In četudi se je pop pank v kontekstu trapa letos izmotal iz naftalina, za kar je odgovoren predvsem ameriški raper Machine Gun Kelly, je Ružno Pače pri nas za to poskrbel že prej.

Ne oziraje se na vsesplošno zmrdovanje, ki pop pank spremlja že od njegovega vzpona, je zgradil značilen zvok, ki kljub nekaterim – po splošnem prepričanju – vprašljivim vplivom zveni tako pristno, neobremenjeno in izvirno, da njegov uspeh zlahka razumemo. Poleg izrazite avtentičnosti njegovega glasbenega ustvarjanja pristnost odlikuje tudi besedila. V njih ne obdeluje le tem, s katerimi se odraščajoča mladež zlahka poistoveti, na primer ljubezni, seksa, drog, alkohola in podobnih vragolij, temveč nagnete vanje tudi malo morje popkulturnih referenc, ob katerih se milenijcem zasvetijo oči.

Čeprav se zdi, da Ružno Pače jaha val globalnega preroda emo glasbe, je v svojih dogodivščinah pravzaprav izjemno izviren in odločno pred časom – celo svetovno gledano.

Ružno Pače svoje glasbe sicer ne doživlja kot obujanja starega. »Moja misija ni revival pop panka. Morda bo to zvenelo osladno, a ne skušam oživljati starega, težim k temu, da ustvarjam nekaj novega,« pravi in poudari, da njegovo delo zaznamuje široka paleta raznovrstnih vplivov, tudi izjemno sodobnih. Med drugim omeni witchouse (mešanico temačne elektronike, upočasnjenega southern rapa, hrupnih synthov in gotičarskega lo-fi popa), chiptune in nintendocore (8-bitno glasbo, ki nastaja iz zvokov starodavnih računalniških sistemov), razne podzemne odvode trapa (od švedskih autocroonerjev do ruskih traperjev) in navsezadnje tudi izrazito sodobne vplive, kot je na primer hyperpop (futuristični žanr, ki na presečišču EDM-ja in t. i. bubblegum bassa združuje malo morje glasbenih vplivov, od trancea prek popa, rocka, emo panka, dubstepa do hiphopa in trapa).

Ta zadnji vpliv je pri razumevanju fenomena Ružno Pače pravzaprav ključen: hyperpop nekatere pozabljene, pogosto tudi zasmehovane žanre iz nedavne preteklosti z domiselnimi produkcijskimi postopki izmaliči skoraj do neprepoznavnosti in jih postavi v prej neslišane kontekste, ki delujejo izrazito ironično, pogosto celo parodično. Tako kot hyperpop tudi ustvarjanje Grdega račka spremlja obilica podobne ironije, ki je prisotna, kot pravi, »predvsem v trashy DIY-pristopu k ustvarjanju popa«. Pasarič pojasni: »Ne gre za to, da bi želel ustvarjati parodijo pop panka. Pri ustvarjanju me ne ženeta ne cinizem ne ironija, a ker je pop pank boybande na sceno načelno nastavljala glasbena industrija, se mi je zdelo duhovito ustvariti komade, ki na neki način ironizirajo tipičen boybandovski zvok, predvsem zaradi kontrasta med DIY-kulturo in komercialno naravo visokokategornega popa.«

Čeprav smo s Pasaričem med drugim razglabljali o ironični in cinični razsežnosti njegove glasbe, o načrtni anonimnosti, eklektičnih vplivih, popkulturnih referencah in podobnem, se moramo zavedati, da je pretirano seciranje in analiziranje njegovega glasbenega projekta pravzaprav strel v prazno. Ružno Pače ni konceptualna umetnost, temveč pristno glasbeno izživljanje nabritega najstnika z dobro razvitim smislom za humor, ki s svojo zafrkantsko prezenco deloma trola, deloma – kot pravi sam – »shitposta«, predvsem pa ustvarja tisto, kar mu iskreno dogaja, ne da bi se oziral na zunanji svet.