balans, bunkerpop zasedba, ki se je iz lo-fi spalnice povzpela v hi-fi studio

Osemindvajsetletni Andrej Pervanje in tridesetletna Kristina Vrčon sta krovna člana domačega postpank dvojca balans, ki je občasno trojec, kdaj pa tudi kvartet: redno namreč sodeluje z vizualnim umetnikom Alessandrom Di Giampietrom, ki nastope popestri z videoprojekcijami, zadnje čase pa se jim na koncertih pridruži tudi bobnar Jan Kmet. Ustvarjajo v Ljubljani, natančneje v zaklonišču na Rakovniku, od koder izhaja tudi ime izmišljenega žanra, ki ga preigravajo: bunkerpop.

Slogovno balans mnogi uvrščajo v tradicijo jugoslovanskega novega vala. Njegova ustanovitelja se sama sicer ne prištevata med ustvarjalce, ki so neposredno navdihnjeni s tem obdobjem, čeprav Vrčonova pravi, da je »Novi Punk Val 78–80 ena najboljših plošč vseh časov« in je nanjo »nedvomno vplivala vsaj na podzavestni ravni«. Zaradi čvrstih basovskih linij, minimalističnih aranžmajev in pankovske drže je prepoznavanje vzporednic z jugoslovanskim novim valom sicer res neizogibno, a pri tem Vrčonova ugotavlja, da teh verjetno ne bi vlekli, če bi prepevali v angleščini. Še bolj kot z zgornjo primerjavo pa Pervanji stopijo na žulj, ko njegov pesniški slog primerjajo s slogom Esada Babačića. »Ne čutim te povezave. Pesmi niti ne pišem, v roke vzamem mikrofon in samo grem. Pravzaprav niti ne berem veliko poezije ali literature, rajši imam matematiko,« pravi. Vrčonova se po drugi strani z besedami ukvarja, odkar pomni: »Obožujem jezik, besede, besedne igre in asonance.« Je magistra prevajalstva in se preživlja s poučevanjem in prevajanjem. Pesmi piše že kakšnih deset let, pred tem pa je misli izlivala v dnevnike. V zvezke zapisuje različne utrinke iz življenja, svoja razmišljanja in občutja, nato pa med džemanjem v bunkerju iz zapisanega gradiva sestavlja besedila.

Balans je izjemno zbalansiran projekt: sestavljata ga dekle in fant, ona je ekstrovertirana, on introvertiran. No, če ste v zadnjih letih imeli čast videti katerega od njunih očarljivo zabavnih koncertov, sledi kakršnekoli zadržanosti niste mogli opaziti, to pa zato, ker sta osrednja člana zasedbe za odrske nastope iznašla alternativna jaza, polna samozavesti in z močno odrsko prezenco, del poguma pa najdeta tudi v bendovskih uniformah, od glave do peta belih opravah. Kristina Vrčon postane Kristin Čona, ki je – kot pravi – »jezen lik, totalno razjarjen na svet, poln intenzivnih čustev in besa«. Andrej Pervanje svoj drugi jaz v veliki meri gradi na dolgoletnih izkušnjah v improvizacijskem gledališču: ko poje, ima vnaprej pripravljene le oporne točke besedila, vse ostalo naplete na kraju zločina. »Vedno izhajam iz banalnosti, iz katerih pletem asociacije in jih čustveno potenciram do skrajnosti,« pravi. In doda: »Takrat lahko na plan privrejo razne frustracije, spravim se na primer na cimra, ki je pojedel mojo lazanjo, na vse ljudi, ki mi pošiljajo nepotrebna elektronska sporočila, ali pa na naključnega izbranca v občinstvu, ki mi pade v oči. Moj alter ego je lahko zato precej ’nasty’.«

Pervanjeva zadržanost oziroma skromnost je močno zaznamovala prve korake balansa, ki se je sprva udejstvoval v zelo diskretni maniri. Prvi dve plošči, posneti na žepni snemalnik, je izdal, ne da bi si pri tem prizadeval za kakršnokoli medijsko pozornost. Pervanje, dolgoletni sodelavec Radia Študent, ki trenutno deluje tudi kot njegov fonotekar – skrbnik glasbenega arhiva –, se je zaradi strahu pred očitki o pristranskosti izogibal česarkoli, povezanega z Radiem Študent, denimo turneje Klubski maraton. Pozneje je k sreči uvidel, da je vsak dejaven bend na domači underground sceni tako ali drugače povezan s tem radiem. Poleg tega pa je Čona udarila po mizi: »Zdaj pa se morava pogovoriti! Ali bova samo stagnirala v senci ali bova resen bend?«

Jasno: odločila sta se za slednje. Pridružila sta se Klubskemu maratonu, odigrala sta že kar nekaj koncertov v tujini, tudi turnejo po Balkanu, in hitro sta postala ena od najbolj zaželenih koncertnih atrakcij pri nas. Po prvih dveh – samozaložniških – albumih sta se pridružila založbi ŠOP, katere poslanstvo je promocija »naredi sam« produkcije, ki nastaja po slovenskih »spalnicah«. Po treh ploščah, izdanih pri ŠOP, sta tako balans kot tudi vodja založbe začutila, da je bend že prevelik za tako majhno butično založbo in se mora iz »spalnice« preseliti v studio. Ravno v tem času je balans zasnubila domača založba Kapa Records in tako je njegova nova, odlično sprejeta plošča sam pravm prva, ki je bila posneta v pravem studiu in izdana kot gramofonska plošča. Glavni izziv je bil, kako surovost, ki je zaznamovala prejšnje izdaje, posnete v bunkerju, prenesti v kontekst profesionalno sproduciranega studijskega izdelka. A balans ga je premagal brez večjih zapletov: »Lahko bi nama očitali, da je kakšen del površno odigran, saj so nekatere napake očitne, a prav je, da je tako,« pravi Pervanje. Bunkerpop, pa čeprav ni posnet v bunkerju, je še vedno bunkerpop.