Ogroženi sektor

Druga letošnja raziskava o življenju kulturno-kreativnih delavcev v času pandemije je žalostno branje. Nič ni narobe s samo raziskavo, skupni izdelek Kreativnega centra Poligon in Centra za kreativnost, ki je bil javno predstavljen te dni, je narejen zelo profesionalno, a vsebina, s katero postreže, je skrb zbujajoča, celo srhljiva. Razkriva to, kar smo že ves čas slutili, kar opažamo iz dneva v dan. Da kulturni-kreativni sektor, ki združuje sedem odstotkov slovenske delovne sile, naglo tone v revščino. Ne le zaradi pandemije, ki je predvsem področju žive kulture zadala izjemno hud udarec, krivo je tudi neustrezno ukrepanje vlade.

Stanje, v katerem je ta sektor, je bilo v resnici zoprno še pred pandemijo. Po eni strani je to sektor, ki je zelo donosen, v letu 2017 je ustvaril skoraj tri milijarde evrov prometa, kar je več kot celotna kemična industrija. Ravno kultura ima tudi najvišji gospodarski multiplikativni učinek, vlaganje v ta sektor torej najbolj poganja številne druge gospodarske panoge. A vse to se žal ne odraža v življenjskem standardu ustvarjalcev s tega področja. Mnogi s svojim delom ne zaslužijo dovolj za preživetje. Med samozaposlenimi kulturnimi delavci se jih je z revščino že pred pandemijo vsakodnevno srečevala kar četrtina.

In prav samozaposlenim, ki so tudi najslabše plačani kulturni delavci, se je v epidemiji, kot ugotavlja nova raziskava, zaslužek najbolj znižal. Zato je toliko bolj obsojanja vredno, da minister za kulturo Vasko Simoniti tistim samozaposlenim kulturnikom, ki imajo vidne dosežke, vendar nizke dohodke, posledično pa pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (kar je socialni korektiv), to pravico zadnje čase odvzema na silo, mimo stroke in v nasprotju s predpisi. S tem jih v že tako zaostrenih razmerah peha daleč pod prag revščine.

V največji stiski so kulturni delavci s področja kulturnega in kreativnega turizma, filma in AV, glasbe, uprizoritvenih umetnosti, fotografije ter mode in oblikovanja tekstilij.

A to je le eden od številnih Simonitijevih letošnjih spornih ukrepov. Namesto da bi se že od prvega dne na položaju boril za svoj, v pandemiji hudo prizadeti sektor ter mu pomagal s hitrimi ukrepi in izdatnimi vlaganji, kot to počnejo pametne države, je delo ministrstva vse do septembra preprosto zamrznil in ustvarjal lažen videz, da nič ne dela. A minister je imel načrt in septembra, potem ko smo dočakali rebalans proračuna, v katerem se je kulturni proračun skorajda edini znižal, je začel na področje kulture bliskovito rušiti v skladu z doktrino šoka SDS – mimo stroke, mimo predpisov; na udaru so se znašli vsi, institucije, mediji, nevladniki, posamezniki, kritična misel. Protikriznih ukrepov za vsa številna posamezna področja ustvarjalnosti, ki sodijo v njegov resor in so različno prizadeta, pa ni pripravil. Tako je skorajda edina pomoč, ki jo je vlada letos posredno zagotovila kulturi, temeljni dohodek za delavce, pa še ta ni univerzalen, do njega torej niso upravičeni vsi prizadeti. Kot je pokazala raziskava o življenju kulturno-kreativnih delavcev v času pandemije, do septembra kar štirje od desetih delavcev do državne pomoči, čeprav bi jo potrebovali, niso bili upravičeni ali pa pomoč, ki so jo prejeli, ni zadostovala. »Ti delavci so v tretjini primerov zato, da prebrodijo finančno stisko, za posojilo prosili bližnje,« so zapisali avtorji raziskave.

Raziskava je pričakovano zaznala tudi »hitro povečevanje razlik med delavci v javnih, varnejših zaposlitvah in prekarnimi zasebniki«. A varne službe ima le peščica delavcev v kulturno-kreativnem sektorju, v katerem je promet letos upadel za skoraj 40 odstotkov in kjer tretjina mesečno zasluži manj kot 1000 evrov, četrtina pa manj kot 500 evrov. To pomeni, da je v življenje iz rok v usta zdaj prisiljena večina.

Kar dvema tretjinama kulturno-kreativnih delavcev se je dohodek letos znižal ali zelo znižal. V največji stiski so tisti s področja kulturnega in kreativnega turizma, filma in AV, glasbe, uprizoritvenih umetnosti, fotografije, mode in oblikovanja tekstilij ... Kar tri četrtine delavcev s teh področij so imele letos nižji ali precej nižji mesečni dohodek. Z drugimi besedami – le četrtina jih je letos zaslužila približno toliko kot pred pandemijo.

Raziskava, v kateri je sodelovalo 1578 kulturno-kreativnih delavcev z vsemi možnimi pravnimi statusi (od študentov do samozaposlenih, samostojnih podjetnikov, zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju … ), je še pokazala, da v septembru vsak peti delavec ni imel dela, 40 odstotkov vprašanih pa je nekaj dela imelo, a ne dovolj. Prav tolikšen delež jih že septembra (pozor, to je bil čas, ko epidemiološke razmere še niso bile tako zaostrene kot zdaj, ko živimo v drugem letošnjem lockdownu) ni imelo zagotovljenega dela do konca leta. In ker dela ni, je kar tretjina delavcev za preživetje prisiljena opravljati dodatne dejavnosti, ki niso povezane z njihovim poklicem. V polovici primerov gre celo za dela zunaj njihovega sektorja. »Najpogosteje gre za opravljanje gostinskih poklicev, nego in varstvo, čiščenje, delo v prodaji, poučevanje, administrativno delo ter različna fizična in dostavna dela,« ugotavlja raziskava.

Kulturno-kreativni sektor ni edini, ki ga je pandemija brutalno prizadela, v podobno težkem položaju sta turizem in gostinstvo, je pa ta sektor eden redkih, če ne edini, ki sodi v resor ministra, ki se zanj ne bori. Tudi anketiranci čutijo, da gre za »namerno spregledani sektor«, da nimajo podpore ministra. Raziskava jim pritrjuje, da so bili ukrepi pomoči nezadostni in neustrezni. Kulturno-kreativni sektor je poleti ostal prikrajšan za posebne krizne spodbude, ki bi mu vsaj malenkost olajšale preživeti napovedano težko jesen in zimo. Strogi ukrepi organiziranja dogodkov so namreč povzročili številne odpovedi programov, mnogi so produkcije prestavili v negotovo prihodnost.

In zdaj, na pragu zime, so številni kulturni delavci tudi na pragu revščine. Vendar avtorji raziskave opozarjajo, da »to niso profili delavcev, ki ustvarjajo nizko dodano vrednost, to so v povprečju izredno visoko izobraženi in kvalificirani posamezniki, ki lahko ob pravilni spodbudi družbo bogatijo na najrazličnejših nivojih«.

Zato pozivajo k nujnemu ukrepanju in reševanju kulturno-kreativnega sektorja še pred prihodnjim poletjem. V raziskavi so ponudili tudi kar nekaj možnih rešitev: anketiranci ključne rešitve vidijo v vzpostavitvi dialoga med vlado in sektorjem, ki ga zdaj ni, uvedbi kulturnih bonov, uvedbi resničnega temeljnega dohodka in v davčnih olajšavah. Ali bo vlada ta poziv želela slišati, pa je drugo vprašanje.

Še eno nesprejemljivo imenovanje

Prejšnji petek je minister Simoniti s položaja v. d. direktorice Moderne galerije razrešil njeno dolgoletno direktorico Zdenko Badovinac in za v. d. direktorja imenoval bistveno manj izkušenega Roberta Simoniška. Ta naj bi našo osrednjo institucijo za sodobno vizualno umetnost vodil do zaključka razpisa (že tretjega zapored), s katerim vlada išče novega direktorja, saj dosedanje direktorice na tem položaju – enako velja za direktorje še kar nekaj drugih kulturnih inštitucij – ne želi več. Skupina kulturnih delavcev je v sredo ministru, ki je nedavno samovoljno spremenil tudi ustanovitveni akt inštitucije ter ga prikrojil manj strokovnim in izkušenim kandidatom, poslala protestno pismo, ki ga je v manj kot enem dnevu podprlo še približno 400 podpisnikov.

Spoštovani minister prof. dr. Vasko Simoniti,

spodaj podpisani izražamo nestrinjanje z imenovanjem dr. Roberta Simoniška na delovno mesto v. d. direktorja Moderne galerije in Muzeja za sodobno umetnost Metelkova. MG+MSUM je osrednja nacionalna institucija, ki se ukvarja s preučevanjem, razstavljanjem in posredovanjem moderne in sodobne umetnosti. Je ustanova z izrednim mednarodnim ugledom in ambicioznim razstavnim programom, ki v družbi odpira in zastavlja mnoga aktualna vprašanja. Mednarodno prepoznavnost institucije je mogoče slediti skozi njeno intenzivno vpetost v aktualno mednarodno dogajanje na področju sodobne umetnosti. MG+MSUM je trenutno zelo dobro vpeta v mednarodno muzejsko mrežo in sodeluje v pomembnih evropskih projektih na svojem področju.

V luči tega je nerazumljivo dejstvo, da se na delovno mesto v. d. direktorja imenuje dr. Robert Simonišek. S takšnim imenovanjem je vodenje osrednjega nacionalnega muzeja za moderno in sodobno umetnost prepuščeno osebi, ki v svoji karieri ni aktivno delovala v polju sodobne umetnosti, ne kot kustos, kritik, pisec, raziskovalec ali ne nazadnje ustvarjalec. S področja moderne umetnosti pa je dr. Robert Simonišek sodeloval v le nekaj projektih. Izbrana oseba nima referenc s področja zasnove, organizacije in izvedbe razstav sodobne umetnosti, posledično pa lahko domnevamo, da tudi nima nobenih mednarodnih muzejskih izkušenj in povezav. Ob vsem omenjenem ni treba posebej poudarjati, da izbrani kandidat nima nobenih izkušenj s področja vodenja muzeja ali druge likovne institucije. Polje sodobne umetnosti in predvsem njeni ustvarjalci smo trenutno v zelo nezavidljivi situaciji, ki jo je še dodatno otežila trenutna epidemija. Menimo, da imenovanje takšnega kadra na vodstveni položaj najpomembnejše nacionalne institucije poslabšuje trenutno stanje in položaj sodobne umetnosti nasploh. Za ponoven zagon delovanja institucij je namreč potreben strokoven in izkušen kader, ki ima reference tako na področju strokovnega dela kot na področju organizacije in menedžmenta.

Za živeče ustvarjalke in ustvarjalce sodobne umetnosti je strokovno vodenje MG+MSUM izjemnega pomena. MG+MSUM predstavlja ključen in edinstven prostor, ki skozi svoj program podpira, oblikuje in predstavlja vsebine na področju sodobne umetnosti. S tem ponuja slovenskim ustvarjalkam in ustvarjalcem možnost seznanjanja s svetovno aktualno umetniško produkcijo, prek svojih programov nas aktivno seznanja z aktualnimi teoretskimi koncepti in ponuja vsebine raznolikih historičnih perspektiv, ključnih za razumevanje sodobne umetnosti.

Ne nazadnje pa MG+MSUM omogoča prostor za razvoj in strokovno prikazovanje naše produkcije.

Zaradi zgoraj zapisanega se s takšnim imenovanjem ne strinjamo.

Nika Autor, Ištvan Išt Huzjan, Maruša Sagadin, Arjan Pregl, Mateja Bučar, Vuk Ćosić, Maja Hodošček, Boris Beja, Petja Grafenauer, Peter Rauch, Andrej Škufca, Tjaša Pogačar Podgornik, Aleksandra Vajd, Lena Lekše, Staš Kleindienst.