Gabi Gleichmann: Napoj nesmrtnosti

+ + +

Kratka zgodovina podlosti

Na Madžarskem rojeni, na Švedskem odrasli in na Norveškem živeči pisatelj Gabi Gleichmann (rojen leta 1954) v obširnem romanu Napoj nesmrtnosti, v katerem piše o dinastiji Spinoza, ki izvira od neposrednih prednikov filozofa Barucha Spinoze, združi dve pripovedni tradiciji. Del dolguje konspirologiji in pisanju o tajnih, ezoteričnih znanjih, in tokrat ne gre za nič manj kot eliksir, ki so ga iskali alkimisti, za napoj, ki bi uporabniku omogočal večno življenje. To kliče po primerjavi z gralom pa s kabalističnimi skrivnostmi in sploh vse res malo potegne na Meyrinkovega Golema ali od sodobnih na Dana Browna, zraven pa še na eklektično zanimanje za preteklost in skrivna znanja.

Drugi del je bolj skandinavski, če pogledamo pri Paasilinni (ki ima kar nekaj posnemovalcev, pri čemer je v prvih in zadnjih delih sam svoj najslabši), se je tam razpasel model pisanja, ki na zgodovinski skelet kot da duhovito lepi posamezne usode in potem imamo starostnike, po možnosti stoletnike, ki so udeleženi pri celi vrsti zgodovinskih dogodkov; dogodki dajejo njihovemu avanturizmu kredibilnost, pisatelj nato na zapleteno in večinoma že izpisano zgodovinsko kuliso samo prilepi svojega junaka.

Napoj nesmrtnosti je saga o treh ducatih generacij Spinoz oziroma de Espinoz, poimenovanih po španskem mestu, kjer se je ta sefardska zgodba spočela. Gleichmann si izmisli nekredibilnega pripovedovalca pred smrtjo in brez dedičev, voznika viličarja, ki nam, namesto potomcem, zaupa tisto, kar mu je pripovedoval prastric, ki je bil v resnici zavrnjeni snubec njegove v Budimpešti živeče babice, in že ta ga je obtoževala münchausnovega sindroma: da laže in pretirava. Spinoze so bili po njegovem prisotni povsod, pri pogromih in holokavstu, pri francoski revoluciji, v münchenskih pivnicah ob Adiju, netalentiranem slikarju, pri madžarski republiki in zraven Bele Kuna, na habsburškem dvoru in v jarkih prve vojne, bili so uspešni bančniki in zdravniki, poštenjaki, nategoni in konvertiti. Jasno, ker Spinoze v tem romanu utelešajo večne Jude, ahasverje, eden od njih je živel 300 let, potem ko je zaužil eliksir, seveda pod različnimi imeni.

Gleichmann, opisujoč usodo družine in njenih članov, prikaže zgodovino Evrope – in širše – skozi vlogo Judov, na eni strani preganjanih, na drugi izdajalcev, stricev iz ospredja in ozadja v velikih poslih in bankrotih. Čeprav trdi, da gre za pripoved, ki sledi Šeherezadinemu zgledu, ko govorjenje pomeni življenje, molk pa smrt, je roman precej nametan, kot bi šlo za asociacijsko pisanje, to pa je nepotrebno. Tudi zato, ker je pri pripovedovanju navzoče posploševanje. Življenjske zgodbe, veliko judovskih življenjskih zgodb, so popreproščene, skrčene na nekaj značajskih potez in udarcev usode, spisane kot predstavitev lokalnih legend v turističnih vodnikih, torej precej shematično, brez suspenza, kot niz anekdot in izbranih poglavij iz zakladnice ustnega izročila. A to bi potrebovalo zahtevnejšo, bolj premišljeno in ambicioznejšo literarizacijo.