Paul Dolan: Srečni do konca dni

Esej profesorja vedenjskih znanosti.

Da je sreča lahko objekt znanstvenega proučevanja, potrjuje knjiga Histoire du bonheur en France (2013), v kateri je Remy Pawin zoperstavljal pojma imeti se dobro in imeti srečo. Paul Dolan odmisli zgodovinske kontekste in se osredotoči na splošna verovanja, po katerih so njeni glavni dejavniki: dober zaslužek, uspešna kariera, čim višja izobrazba, družina z otroki, zdravje et simile. In jih potem s statistiko ter refleksijo prikaže kot povsem zgrešena vodila življenja.

Njegov postopek je enostaven, stanja stvari ne jemlje kot absolutnega, ampak ga preizkusi na praktičnih primerih.

Biti odvetnik ali cvetličar? Zdi se, da ni dileme, saj gredo družbena pričakovanja v prid prvemu. Toda statistične analize kažejo, da je med cvetličarji 87 odstotkov srečnih pri svojem delu, delež pri odvetnikih je le 64-odstoten.

Avtorjevo izhodišče je upor proti konformizmu, proti družbenim pričakovanjem, ki determinirajo človeške usode. Ko bi bil filozof, bi vzel za zgled Diogenesa, ki je živel v sodu, se prehranjeval s koreninicami, svoje potrebe znižal na minimum, a bil tako veliki lik, da je pred njim zastal celo Aleksander Makedonski. Ker je psiholog, išče primere po sodobnosti. Naj si bodo zmenkarjenja, obsedenost z zdravjem, ki jo krsti za zdravizem, stremljenja ali vezanosti. Gomiljenje predmetov, odnosov ali uspehov je kratke sape, tisto, kar šteje, je sposobnost polno, čustveno in domiselno deliti čas in zgodbe z drugimi. Fatalna napaka je iskanje idealnega življenja; Houellebecq bi srečo našel drugod – ne preveč zgrešiti.