Ruska ruleta

Janko Lorenci

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Kolumna

Čeprav smo že dolgo zaklenjeni, tičimo v moreči vsakdanjosti okužb, smrti, zdravstva na koncu moči. Ždimo, stiske se množijo, slabi zdravstveni trendi nadaljujejo, izboljšanja ni na vidiku. Slovenija v taki krizi še ni bila.

V njenem epicentru sta oblast in problem nezaupanja. Oblast je v bistvu oblast enega človeka, ta pa a priori ne gradi na sodelovanju in zaupanju, ampak na ločevanju in zastraševanju. To je njegova osnovna miselna lega, osnovni modus operandi, in takšno je tudi oblastno spopadanje z epidemijo.

Pomanjkanje zaupanja v epidemiji (in v krizah na splošno) je velikanski problem. Brez sodelovanja prebivalstva ni mogoče zatreti bolezni, sodelovanja ni brez elementarnega zaupanja. Zaupanje je oblast ubila.

Zdaj ne zaupamo nikomur. Ne zaupamo Janši. Ne zaupamo kolaborantom v koaliciji. Ne zaupamo Gantarju in Beovićevi, a tudi ne Čebaškovi, ki je vodjo strokovne skupine kritizirala šele, ko je izgubila tekmo za vodenje zdravniške zbornice. Ne zaupamo policiji, zdelani od Hojsa. Ne zaupamo delodajalcem, ki jih malo briga zdravje zaposlenih. Ne zaupamo katoliški cerkvi, saj za drobne koristi kolaborira s skrajno desnico, ki se zgolj dela pobožno. Ne zaupamo javni televiziji, ki je po kratkem uporu spet postala vsa mlačna, da jo bo Janša čez čas laže pohopsal.

Oblast v bistvu priznava, da je glede epidemije na koncu svoje pameti. Tako se je znašla pred odločitvijo, ali naj znova uvede popolni lockdown, ki prinese težave, a se dolgoročno obrestuje – če je pravočasen, temeljit in izveden, kot je treba. V normalnih državah se epidemija v tem primeru hitro unese. A vlada je pravi trenutek zamudila, virus se je razlezel. Namesto tega je uvedla lockdown light, nekakšno polovično zaporo javnega življenja, skupaj z vsemi dotedanjimi slabostmi – komandnim komuniciranjem, nenehnimi zamudami, pomanjkljivo sestavljeno strokovno skupino, slabimi zgledi ministrov, z neskončno vrsto protislovnih, nedoslednih ukrepov, tudi tako bizarnih, kot je razglas, da rute in šali niso enakovredni maskam – in to skoraj leto po izbruhu epidemije! Vladno ravnanje z njo je sračje gnezdo, za katerim ni nobene urejene, dobronamerne pameti.

Nemčija, ki ima zaradi covida bistveno manjšo umrljivost kot mi, zdaj uvaja dokaj trd lockdown, naša vlada pa ukrepe sprošča. To pomeni, da se epidemija ne bo unesla, ampak kvečjemu zaostrila. Res, ali Janša sploh hoče zatreti epidemijo? Tudi če jo hoče, igra s sprostitvami rusko ruleto, čeprav imamo že zdaj v marsičem najslabšo virusno statistiko na svetu. Obenem se epidemija že tako samoobnavlja: kaotično ravnanje oblasti, pandemijska utrujenost, zdravstvo, ki lahko začne vsak hip odklanjati tudi hude bolnike s covidom, splošno nezaupanje … vse to vpliva, da del prebivalstva samozaščitnih ukrepov kljub strašljivim številkam ne jemlje dovolj resno. Ali pa so delali, čeprav bolni, ker niso imeli karantenskih odločb.

Scela gotovo nismo tako neodgovorno in razpuščeno ljudstvo, kot nam govori oblast, iščoč krivce povsod razen pri sebi. Nismo slabši od drugih, slabša je naša oblast. Po njeni krivdi ostajamo ujeti v podivjano epidemijo, pred nami pa je zima z gripo in sestrami, prišla bo še ostra gospodarsko-socialna kriza, negotovost je popolna – če bo pri tem ostalo še dolgo, bomo kolektivno in individualno zblazneli. In se hkrati navadili – po malem smo se že – na avtobus ali dva mrtvih na dan. Oblast kot da cinično računa na to otopelost, ki ni nič drugega kot umikanje človečnosti. Tako daleč so nas pripeljali.

Položaj je dramatičen. Mirni znanstvenik Jerala pravi: če ne bomo zlezli iz sedanje epidemije, lahko pride do zloma gospodarstva in družbe.

Vlada ne dela napak, napaka je ona. Je brez zaupanja, brez zdravstvene strategije, brezčutna do prebivalstva, ima pa en jasen cilj – predelati Slovenijo v nedemokracijo. To je strašljiva kombinacija, ki nam govori: prvi pogoj za to, da začnemo počasi lesti iz sedanje more, je padec te cinične vlade. Ona je zakrivila to obupno stanje, ona ga cementira. Ona in poslanci kolaboranti, ki vztrajajo v koaliciji, so krivi za ždenje in razpad, oni bodo krivi tudi za mnoge prihodnje smrti.

Do zamenjave oblasti lahko pride ali pa ne. Tudi če bo Janševa vlada padla, bo ostalo težko. Velika večina prebivalstva si bo sicer oddahnila, psihološki okvir premagovanja krize se bo spremenil, strah pred izgubo demokracije bo izginil, nova vlada lahko epidemijo obvladuje kvečjemu bolje, slabše je ne more. Toda ostali bodo visoka okuženost, zdelano zdravstvo, pandemijska utrujenost, tudi nezaupanje ne bo kar izginilo. A vsaj kombinirane more epidemije in strahovlade bo konec. Oboje skupaj postaja neznosno.

Najbolj realno upanje za končanje epidemije je cepivo. To je prvi žarek svetlobe v temi zadnjih mesecev. V javnosti pa olajšanja ni prav čutiti, kar nekaj pove o stanju duha. A tudi s cepljenjem bodo težave, saj ne bo lahko doseči zaželene precepljenosti. Zato bi bilo dobro že zdaj sprožiti veliko kampanjo prosvetljevanja. Ker bi tudi ta ostala ujeta v nezaupanje do oblasti, bi se ji morale pridružiti vse redke preostale avtoritete, mediji itd.

Če ne bo šlo drugače, bo morala vlada, katerakoli že, uvesti obvezno cepljenje. Zastavki so previsoki, da bi ga lahko prepustili prostovoljnosti, ustvarjeni zmedi v glavah, fanatičnim nasprotnikom cepljenja itd.

Do takrat se bomo pred virusom branili predvsem individualno, saj nas trenutna oblast ne varuje, nasprotno. A tudi obširno, učinkovito cepljenje ne bo odpravilo družbenih težav, tistih, zaradi katerih je virus tako nevaren. Pri teh težavah nam tuja pamet in uvoženo cepivo ne moreta pomagati.