Aleksandra Rekar, prevajalka, ki se najbolje počuti v vodi

Aleksandra Rekar, letošnja dobitnica Sovretove nagrade za vrhunski književni prevod Rodbine Miljenka Jergovića, skoraj tisočstranskega romanesknega prepleta zgodovinskih dogodkov in človeških usod, je na študiju primerjalne književnosti pristala zaradi – stave. Tistega poletja po koncu gimnazije se je, že vpisana na fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, odpravila na morje s prijatelji. Nekega večera so se družili in zabavali, pogovor je nanesel na to, kje bodo nadaljevali šolanje, in ker je bila vpisana na eno redkih fakultet, ki tedaj ni imela sprejemnih izpitov, so jo začeli prijatelji dražiti, naj se prepiše nekam, kjer so, pa da vidijo, ali jih bo naredila. »Pa ne na medicino, so rekli, tja te bodo še res sprejeli,« se smeje – naravoslovni predmeti so ji vedno šli. Družboslovje malo manj, zato je izbrala primerjalno književnost, ki je imela takrat še strogo selekcijo. A imela je srečo – za rojstni dan je dobila in tudi prebrala Sartrova zbrana dela, esej, ki ga je morala pisati na sprejemnih izpitih, pa je bil ravno o Sartru. Tudi ostale teme so ji bile kot nalašč pisane na kožo. Sprejeli so jo, prijateljem je dokazala svoje. Toda zakaj se potem ni prepisala na elektrotehniko, kot je sprva načrtovala? »Kar ostala sem tam, ne znam pojasniti, zakaj. Toliko o načrtovanju kariere.«

Za predmet B je vzela sociologijo kulture, če bi književnost študirala enopredmetno, bi bilo namreč več poudarka na slovnici, te pa ni marala. »Intuitivno pišem prav, vendar nikoli nisem razumela slovničnih pravil.« Zaradi tega je imela, ko se je začela ukvarjati s prevajanjem, nekaj časa manjvrednostni kompleks, ki se občasno pojavi še zdaj – pravi denimo, da jo je nagrada za vrhunski prevod pošteno presenetila. Sicer pa je bila pred začetkom prevajalske poti, na katero je stopila okoli tridesetega leta, nekaj let dramaturginja, a čeprav je v tem uživala, je bil poklic zanjo preveč dinamičen. »Sem človek, ki mu je zoprno dvakrat na dan nekam hoditi. Ko sem slučajno dobila naročilo za nek prevod iz srbščine, ki jo govorim, ker je mama Beograjčanka, sem opazila, da me to bolj veseli – da raje kot delam z ljudmi, sedim doma in prevajam. Mic po mic sem dobivala nova naročila in se je začelo.« Samotnega prevajalskega življenja se do danes ni naveličala, niti je ne moti, da si mora delovnik organizirati sama, kajti samodisciplino je pridobila pri učenju klavirja in treningih košarke v mladosti. Tudi dolge ure sedenja niso problem, zmehča se namreč s plavanjem, ki ga obožuje in v karanteni najbolj pogreša. Plavat v normalnih okoliščinah hodi vsaj petkrat na teden, v vodi se počuti skoraj bolj domače kot na kopnem. »Včasih kar pozabim, kje sem. Prvih deset minut še vem, potem pa trznem in vidim, da je minila ura in pol. Telo dela samo od sebe, glava pa gre bogvekam.«

Na začetku je prevajala tudi žanr, denimo ljubezenske romane, danes je podpisana pod raznovrstne prevode – od poezije do družbenih romanov in zahtevnejše teorije, postala pa je tudi nekakšna hišna domača prevajalka Miljenka Jergovića. Že ko je prvič brala njegov Sarajevski marlboro, je pomislila, da bi ga z veseljem prevajala. Želja se ji je izpolnila nekaj let pozneje, ko je iz založbe Sanje dobila naročilo za prevod zbirke njegovih kolumn, Zgodovinsko čitanko. Ker v izvirniku niso bile urejene in je v njih našla nekaj faktografskih napak, je med prevajanjem stopila v stik z avtorjem, da bi preverila, ali jih lahko popravi. Bila je presenečena nad njegovo odzivnostjo in prijaznostjo. »Njegov odgovor vedno dobim najkasneje v dveh urah. Četudi vsak dan dobiva ogromno e-mailov, si za prevajalce vedno vzame čas, ne glede na to, ali je na dopustu ali kje drugje. Pomaga pa tudi to, da odlično razume slovensko in velikokrat predlaga rešitev, ki ni dobeseden prevod izvirnika, je pa bolj smiselna.«

V nasprotju z Jergovićem, ki se s prevajalskimi zagatami v svojih romanih ukvarja tudi na počitnicah, pa si Aleksandra Rekar na dolgem letnem dopustu – vsako leto dva meseca preživi na Pelješcu na skrajnem jugu Dalmacije – vzame popoln oddih od prevajanja. Sem ter tja jo sredi Jadrana kljub temu najdejo zanimive knjige. Prav na Pelješcu je prišla do rokopisa Kintsugi telesa Senke Marić, nekakšne hrvaške Bronje Žakelj, ki je za knjigo o svojem boju z rakom na dojkah dobila tudi nagrado Meše Selimovića, najpomembnejšo na območju bivše Jugoslavije – delo bo v njenem prevodu kmalu izšlo pri Sanjah. Odkrila pa je tudi knjigo Bluebird: A Memoir Vesne Marić, pripoved najstnice, ki je med vojno v Jugoslaviji pobegnila iz Bosne in za katero upa, da jo bo lahko kmalu prevedla.

In njen nasvet za mlade prevajalce? Potrpežljivost. »Na začetku sem precej trpela, ker sem prevajala knjige, ki se mi niso zdele prava, zahtevna literatura. A če bi takrat delala kaj zahtevnega, bi me bilo verjetno danes sram. Kilometrina je pri prevajanju zelo pomembna. Biti moraš potrpežljiv in trenirati na tistem, kar dobiš – slej ko prej pride nekaj dobrega.«