Zoran Smiljanić  |  foto: Borut Krajnc

 |  Mladina 51  |  Kultura

Film noir, made in Slovenija

Zoran Smiljanić | foto: Borut Krajnc

Prebral sem tisoč strani zadnje knjige Marcela Štefančiča – in preživel

Priče smo nastajanju Štefančičevega univerzuma, velikanske celostne umetnine, gesamtkunstwerka, masterplana, ki bo njegov celotni l’ouvre združil v eno samo orjaško mater vseh knjig. In on je stric, ki vleče vse niti iz ozadja. Magnum Marcel.

Priče smo nastajanju Štefančičevega univerzuma, velikanske celostne umetnine, gesamtkunstwerka, masterplana, ki bo njegov celotni l’ouvre združil v eno samo orjaško mater vseh knjig. In on je stric, ki vleče vse niti iz ozadja. Magnum Marcel.

Marcel Štefančič je zastrašujoča oseba.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Zoran Smiljanić  |  foto: Borut Krajnc

 |  Mladina 51  |  Kultura

Priče smo nastajanju Štefančičevega univerzuma, velikanske celostne umetnine, gesamtkunstwerka, masterplana, ki bo njegov celotni l’ouvre združil v eno samo orjaško mater vseh knjig. In on je stric, ki vleče vse niti iz ozadja. Magnum Marcel.

Priče smo nastajanju Štefančičevega univerzuma, velikanske celostne umetnine, gesamtkunstwerka, masterplana, ki bo njegov celotni l’ouvre združil v eno samo orjaško mater vseh knjig. In on je stric, ki vleče vse niti iz ozadja. Magnum Marcel.

Marcel Štefančič je zastrašujoča oseba.

To sem spoznal že večkrat, zadnjič pa ob naslednjem dogodku: ob sobotah zjutraj na hrvaški javni televiziji HRT že dolga leta vrtijo klasične vesterne, pred časom je bil na sporedu Zadnji voz (The Last Wagon, 1956), 14 dni pozneje pa še Zlomljena puščica (Broken Arrow, 1950). Med ogledom slednjega se mi je zazdelo, da sem prizor z reko in gorami v ozadju že nekje videl. Pregledal sem oba filma in ugotovil, da so v obeh uporabili isto lokacijo, puščavo v bližini mesta Sedona v Arizoni. Naredil sem posnetka obeh prizorov, ju poslal prijateljem, ki znajo ceniti tovrstno filmofilsko masturbiranje – in Marcelu Štefančiču. Hotel sem se pač malo pobahati ob odkritju, za katero ve le malokdo. In medtem, ko so mi ostali nežno gladili ego, je Marcel suho navrgel: »Vem. Bil sem tam z Veroniko. Tam so posneli še kup vesternov (našteje). A več o tem v moji knjigi Če umrem, preden se zbudim.«

Saj to ni res! Ne le, da je vedel za to obskurno lokacijo, celo tam je bil. In ne le, da je bil tam, ampak je vse to še popisal v knjigi. In res, na strani 866 njegove knjige v poglavju z naslovom Johnny Guitar beremo, da so ga posneli »v visoki puščavi Sedone (Arizona), kot številne vesterne (tudi Zahodno postojanko, 3:10 za Yumo, Zlomljeno puščico, Zadnjega Apača in Krvavi mesec)« ... Proti temu se ne moreš boriti.

Njegova najnovejša knjiga s polnim naslovom Če umrem, preden se zbudim: Klasično obdobje filma noir – 250 esejev o noči sveta šteje monstruoznih tisoč strani. Težko se je prebiti skoznjo brez preskakovanja. Še celo sam avtor bralcem svetuje, naj tole »grozljivo zajetno knjigo« ne prebiramo od začetka do konca, ampak »kot Biblijo: odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim«. No, jaz sem se je vseeno lotil na staromoden način, od začetka do konca, stran za stranjo, poglavje za poglavjem. Za branje nisem porabil »le nekaj noči brez spanja«, kot v zavihku obljublja Slavoj Žižek, ampak veliko več. Bilo je težko in lepo (kot biti Slovenec), bili so vzponi in padci (kot bi prehodil slovensko planinsko transverzalo), a na koncu ultramaratona sem vendarle prišel na cilj (zdaj vem, kako se počutijo Samo Rugelj, Žiga X. Gombač in Boštjan Videmšek). Nekoč lična knjiga je utrpela hude poškodbe: polna je podčrtanih pasusov in vpisanih opomb, dobila je ušesa, plastifikacija je ponekod odstopila, na hrbtu so se zarezale globoke brazde, videti je, kot bi prečkala kontinent.

Primerjava s kontinentom je kar ustrezna, saj Štefančič k žanru noir pristopa geografsko, kot neumorni, ambiciozni in fanatični raziskovalec. Z mačeto v eni in računalnikom v drugi roki se prebija skozi velemestno džunglo in odkriva novo in neznan(sk) o celino. Na dolgi in naporni ekspediciji niza kompleksno mrežo podatkov, spoznanj in povezav, ki nam ta čudni žanrski hibrid predstavljajo večplastno, kompleksno in celostno.

Štefančič pristopa k žanru noir kot neumorni, ambiciozni in fanatični raziskovalec. Ta čudni žanrski hibrid nam predstavi večplastno, kompleksno in celostno.

Že na začetku Štefančič izbrska avantgardista, ki je odkril noir pred noirjem (slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič v knjigi Smeh v džungli), izda izumitelja izraza film noir (Francoz Nino Frank), išče definicijo (»film o smrti«, »melodrama krvi«, »žolč, absint, kri in blato«) in teorijo žanra (pri tem konzultira približno 280 pisateljev in njihovih knjig), prebere ustanovne pisatelje (James M. Cain, Raymond Chandler, Dashiell Hammett, Horace McCoy, Cornell Woolrich ...), dokumentira razmere, ki so botrovale nastanku žanra (beg evrorežiserjev pred nacizmom v ZDA, druga svetovna vojna), sondira njegove korenine (francoski poetični realizem, nemški ekspresionizem, italijanski neorealizem, ameriške gangsteriade tridesetih, grozljivke, Ford, Hitchcock, Freud, nadrealizem, slike Edwarda Hopperja ...), podvomi, da gre za paradni ameriški žanr (od francoskega imena prek nemških in avstrijskih režiserjev do evropske senzibilnosti), ki je večinoma nastal kot produkt studijskega varčevanja (»Bolj ko so bili filmi noir omejeni, tem subverzivnejši so bili.«), našteje režiserje začetnike (ki se sprva sploh niso zavedali, da snemajo noirje), ugotovi, da noir predstavlja drastično kršitev pravil klasične holivudske naracije (ki je morala biti jasna, funkcionalna in neopazna), preposluša glasbeno podlago ( jazz), analizira formalne (večna noč, dež, sence, neonski napisi, ulice, bari ...) in slogovne značilnosti noirja (čudni snemalni koti, bizarna atmosfera, sanje, flashbacki, elipse, off glas naratorja ...), postavi v vrsto njegove običajne osumljence (barabe, izsiljevalci, klateži, sleparji, vtikljivci, morilci ...) in njihova čustva (tesnoba, obup, nihilizem, odtujenost, strah ...), sklepa, da v družbi vlada zakon džungle (boj za obstanek, vsi se medsebojno žrejo), predstavi arhetipska lika, prva je femme fatale, usodna ženska (emancipirana, samozavestna, ambiciozna lepotica, ki trguje s seksom), drugi pa zasebni detektiv (nekdanji junak, ki ne more več zmagati), razkrije skrivnost filma noir (nasilje je snemal kot seks, seks pa kot nasilje), pojasni, zakaj se zločin izplača (barabe se imajo veliko bolje kot policaji), zaključi, da v filmih noir vsi zgubljajo (le da nekateri počasneje od drugih), obdela nepregledno množico režiserjev, igralcev in drugih ustvarjalcev (ki jim je film noir pogosto sledil v resnično življenje) in kakopak filmov. Veliko filmov.

Filmi predstavljajo najzanimivejši del potovanja. Štefančič namreč obrne vsak kamen in najde nekaj sto filmov, od pomembnejših (Detour, Malteški sokol, Dvojno zavarovanje, Dama iz Šanghaja, Dotik zla ...) do tistih, ki jih verjetno pozna le on. Mogoče bo ta del za bralca, ki večine teh filmov ni videl, nekoliko zahtevnejši, a je nujni sestavni del knjige. Na enem mestu imamo zbrane vse opise, zaplete in razplete filmov noir, s spoilerji vred. Se to sme? »Ja, lepote filmov noir ne moreš pričarati brez spoilerjev,« je neomajen Štefančič. »Nemogoče. Če zgodb filmov noir ne poveš do konca, je nesmiselno, da jih sploh začneš pripovedovati.«

Za dobro mero pa dobimo še hitropotezne in lucidne analize filmov. Poglavja so kratka, udarna in prečiščena, njihov ubijalski ritem oponaša strele iz revolverja. Jezik je oster in precizen, v maniri hard-boiled replik in wisecracking dialogov. Kljub zunanji robatosti in cinizmu se nekje v globini skrivajo poetični stil, humanizem in želja po boljšem svetu, le da je brez iluzij. Branje te knjige je podobno ogledu dolgega filma noir z drugimi sredstvi.

To pa še ni vse! Poleg enciklopedičnega kartografiranja noir kontinenta nam Štefančič postreže še s kritičnim prerezom ameriške družbe, njenih mračnih plati, strahov, paranoj, obsesij in nasilja. Nasilje je ameriška stalnica, z njim je prežeta vsaka družbena pora, resničnost in fikcija. Klasični holivudski žanrski filmi (vesterni, vojni, pustolovski, kriminalke) nam sporočajo, da je nasilje v redu, da je atraktivno, potrebno, celo zabavno. Nič ne reši problemov tako učinkovito kot prerešetano truplo sovražnika. Film noir je bil prvi, ki je rekel, da nasilje ni v redu. Da ničesar ne rešuje. In da bo tisti, ki ga uporablja, tudi sam postal njegova žrtev.

Film noir je bil prvi, ki je rekel, da nasilje ni v redu. Da ničesar ne rešuje. In da bo tisti, ki ga uporablja, tudi sam postal njegova žrtev.

Poleg nasilja je film noir izzval temeljne ameriške mite, kot so patriotizem, pogum, družina in ameriški sen. »Film noir,« povzema Štefančič, »je nevrotični, manični, antijunaški portret pohlepa, uspeha za vsako ceno, posesivnosti, korupcije, obsedenosti z denarjem, destruktivne ambicioznosti, nasilnosti ameriškega sna ...« Ameriški sen obljublja vzpon v višji družbeni razred, a cena za to je visoka, previsoka. »V višji razred se lahko povzpneš le, če za sabo pustiš kup trupel,« pravi protagonist filma Hiša na Telegraph Hillu povzpetnici, ki se poskuša z zvijačo zriniti v privilegirani, oblazinjeni, parfumirani razred. Ali pa nemogoča. »Vsi se skušajo socialno prebiti, vsi skušajo preskočiti svojo razredno Usodo, toda preskok v višji razred jim ne uspe,« pravi Štefančič. »Filmi noir so bili svarilo: ne glej gor.« In pot navzgor se ponavadi konča z dolgim padcem v globino, na velemestni asfalt, nazaj na dno. Vsi poskusi so zaman. Uspeh, svoboda, sreča, ljubezen in srečni konec ne obstajajo.

Naslovnica nove knjige Marcela Štefančiča, jr., ki šteje monstruoznih tisoč strani.

Naslovnica nove knjige Marcela Štefančiča, jr., ki šteje monstruoznih tisoč strani.

Kar nas pripelje do Štefančičeve osnovne teme, rdeče niti, stalnice njegovega pisanja – kapitalizma: »Filmi noir so kritike kapitalizma, v katerem lahko profitiraš le z ubijanjem: če hočeš uspeti, moraš razstreljevati tekmece, pobijati konkurenco, uničevati življenja,« pravi publicist Robert Warshow, pisatelj Joseph Conrad pa: »Kriminal je nujni pogoj vseh tipov organizacij. Družba je v bistvu kriminalna.« Veliki vedno žrejo male, močnejši šibkejše, ljudje se nikoli ne izkopljejo iz večne zadolženosti. »Krivi ste,« ritualno ponavljajo svečeniki kapitalizma, »ker se ne prilagajate, ker ne privatizirate, ker lenarite, ker ste zajedavci, ki se šlepate na socialno državo, ker ste nekonkurenčni in neproduktivni, ker trošite več, kot ustvarite, ker se globoko v sebi še vedno upirate kapitalizmu in ker so v vas še vedno grešne, socialistične usedline.« Zveni znano? In ta institucionalizirani kanibalizem je bistvo kapitalizma, tako v resničnosti kot fikciji, v ZDA ali Sloveniji.

Ko Štefančič raziskuje teme, kot so komunistični in antikomunistični filmi (kjer so komuniste predstavljali kot gangsterje ali naciste), se spomnimo, da smo o tem že brali v njegovih knjigah Poročila sem se s komunistom (2010, UMco) in Velika čistka (2012, UMco). Ne gre za to, da bi isto vsebino recikliral, prepakiral in znova prodajal, daleč od tega, pač pa za to, da nekatere zgodbe, pojave, fenomene vključuje v nove kontekste in pri tem ustvarja nove celine, zemljevide, svetove. Gre za to, da stare teme vključuje v novo, veliko večjo, epsko zgodbo.

In na tej točki se mi je utrnilo nekaj podobnega spoznanju na filmu. Saj veste, nekaj, kar imaš ves čas pred nosom, pa tega ne prepoznaš. Čeprav sem leta kolikor toliko sledil Štefančičevemu skorajda neobvladljivemu opusu, ki galopira proti neverjetni številki sto knjig, sem vsako njegovo knjigo dojemal kot zaključeno celoto. Ko sem jo odložil, sem z določeno temo opravil. Potem pa sem začel odkrivati vzorec: Štefančič se določene teme najprej dotakne, nato jo obdela še enkrat, iz drugega kota, v novi zgodbi. Tako je počel pri Bobu Dylanu, ki ga je najprej predstavil v knjigi Branje Boba Dylana na klancu (2016, UMco), potem pa se mu je posvetil še enkrat, tokrat veliko bolj osebno, v knjigi Ni se še stemnilo (2019, UMco). Že v prejšnjih knjigah je seciral makartizem, komunistične in antikomunistične filme, kriminalke, detektivke ... in jih ponovno vključil v aktualno knjigo. In tako je ravnal s temo vseh tem, ki se kot rdeča nit razteza skozi njegov opus – kapitalizmom. Vanj je penetriral od spredaj in zadaj, z leve in desne, najtemeljiteje v Črni knjigi kapitalizma (2017, UMco), in ga spet vključil v svojo zadnjo knjigo. V njej je vse te teme še dodatno razvil, poglobil in povezal v nekaj mnogo večjega. V novo celoto, ki raste in se širi kot planet. In to počne že ves čas. Priče smo nastajanju Štefančičevega univerzuma, velikanske celostne umetnine, gesamtkunstwerka, masterplana, ki bo njegov celotni l’ouvre združil v eno samo orjaško mater vseh knjig. In on je stric, ki vleče vse niti iz ozadja. Magnum Marcel. Zastrašujoče, ne?

Na vprašanje, ali to drži, Štefančič ni neposredno odgovoril. Odgovor se nemara skriva v komentarju na ugotovitev, da je v zadnji knjigi udejanjil naslov ene svojih prejšnjih knjig, ki se glasi Zakaj so knjige tako debele (2005, UMco). »Bolj ko so debele, bolj si želijo bralca. Bolj ga kličejo,« pomenljivo odgovarja Štefančič. »Tudi bralec si namreč reče: zakaj hudiča je ta knjiga tako debela? Kaj je v njej? Kaj se ji je zgodilo? Na kateri točki se je začela pisati sama? Na kateri točki je tudi njen avtor postal bralec?«.

Zdi se tudi, da je Štefančič na stalni misiji, kjer v tipično ameriških temah išče in tudi najde Slovence. V pričujoči knjigi nastopa Matt Cvetič, Slovenec iz Pittsburgha, ki je ovadil tisoč komunistov. Po njegovi hudo zabeljeni zgodbi so posneli film Bil sem komunist za FBI (I Was a Communist for the F.B.I., 1951, Gordon Douglas), ki sodi bolj v žanr fantastike, nazadnje pa je bil nominiran za oskarja – v kategoriji dokumentarcev. Toda pravo odkritje je bilo, da je slovenski rojak Louis Adamič lansiral prototip filma noir. Kdaj in kako je povezal Adamiča in film noir? »Veliki Mike Davis je v svoji kultni knjigi City of Quartz Adamičev Smeh v džungli označil za ’izreden dokumentarec o Los Angelesu’. Omenja ga v poglavju Sunshine or Noir?, v katerem razpravlja o Los Angelesu in filmu noir, pritegne ga pa Adamičevo ’antiromantično vztrajanje, da je bilo razredno nasilje konstitutivno za socialno in kulturno krajino Los Angelesa’. Če so romani Poštar zvoni vedno dvakrat, Dvojno zavarovanje, Konje streljajo, mar ne? in Globoko spanje načrti za noir, potem je Smeh v džungli prednačrt za noir,« trdi Štefančič.

Štefančič je na stalni misiji, kjer v tipično ameriških temah išče in tudi najde Slovence. Tokrat je odkril, da je slovenski rojak Louis Adamič lansiral prototip filma noir.

Še ena knjiga, ki ima v naslovu besedo smrt. »Ne morem drugače.« In ena redkih s posvetilom. »To je v resnici tako osebna knjiga, da sem jo lahko posvetil le redkim. Puncam s Klanca,« pravi Marcel, jaz pa dodajam njihova imena: Zdenka, Nadina in Veronika.

Noir tematike se je dotaknil že v knjigah Umri na drugem mestu (2001, UMco), Beautiful (2003, UMco) in še kje. Je to torej konec? »Ne, ni. To je le konec sezone. Tkanja teksta ne moreš ustaviti – tako kot ne moreš ustaviti tkanja sanj.« Velika zgodba se nadaljuje.

Knjiga ima eno samo pomanjkljivost, no, vrzel. V njej sem pogrešal še kakšne fotografije iz filmov noir, kajti ti poleg močnih besed govorijo tudi z mogočnimi podobami. Knjiga A5-formata je pač premajhna za fotografije, zato je bolje, da jih sploh ni. Sam bom zagato rešil tako, da bom kupil kakšno tujo monografijo, razkošno z velikimi črno-belimi fotkami, in jo postavil poleg Štefančičeve knjige. Tako bo noir planet popoln.

Če umrem, preden se zbudim je tako debela knjiga, da ko jo prebereš do konca, pozabiš, kaj je bilo na začetku. In lahko začneš znova.

Zastrašujoča knjiga.

Knjiga:
Marcel Štefančič, jr.: Če umrem, preden se zbudim – Klasično obdobje filma noir
Založba: UMco, 2020
Cena: 36,90 evra

10 NAJBOLJŠIH FILMOV NOIR

OBVOZ
(Detour, 1945, Edgar G. Ulmer)

LAURA
(1944, Otto Preminger)

DVOJNO ZAVAROVANJE
(Double Indemity, 1944, Billy Wilder)

MORILCI
(The Killers, 1946, Robert Siodmak)

IZ PRETEKLOSTI
(Out of the Past, 1947, Jacques Tourneur)

POLJUB SMRTI
(Kiss me Deadly, 1955, Robert Aldrich)

KRIŽ-KRAŽ
(Criss Cross, 1949, Robert Siodmak)

DAMA IZ ŠANGHAJA
(The Lady from Shanghai, 1948, Orson Welles)

MRTEV OB PRIHODU
(D.O.A., 1950, Rudolph Maté) DOtik zLa (Touch of Evil, 1958, Orson Welles)

5 NAJBOLJŠIH NEONOIR FILMOV

KITAJSKA ČETRT
 (Chinatown, 1974, Roman Polanski)

L.A. ZAUPNO
(L.A. Confidential, 1997, Curtis Hanson)

PRIVATNI DETEKTIV
 (The Long Goodbye, 1973, Robert Altman)

IZTREBLJEVALEC
(Blade Runner, 1982, Ridley Scott)

NI PROSTORA ZA STARCE
(No Country For Old Man, 2007, Joel in Ethan Coen)

5 SLOVENSKIH NOIRJEV

BALADA O TROBENTI IN OBLAKU
(1961, France Štiglic)

AKCIJA
 (1960, Jane Kavčič)

TRENUTKI ODLOČITVE
(1955, František Čap)

PLES V DEŽJU
(1961, Boštjan Hladnik)

KO ZAPREM OČI
(1993, Franci Slak)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.