Zunaj časa in prostora

»Ko smo majhni otroci, je naš pogled usmerjen predvsem v svet odraslih, ki je temen in skrivnosten. Zdi se nam absurden, kajti ne moremo razumeti besed, ki jih odrasli govorijo drug drugemu, ne razumemo niti smisla njihovih odločitev in dejanj niti razlogov za spremembe razpoloženja ali nenadne izbruhe jeze. /.../ Kar nas zanima, so njihove odločitve, ki lahko vplivajo na našo vsakodnevno rutino, mračno razpoloženje, ki pokvari kosila in večerje, nenadno loputanje z vrati in pridušeni prepiri, ki jih slišimo sredi noči,« je v eseju Medčloveški odnosi zapisala italijanska pisateljica Natalia Ginzburg. Danes jo uvrščamo med največja imena povojne italijanske književnosti, ob bok Cesareju Paveseju, Primu Leviju in Albertu Moravii, med svoje naljubše pa jo prišteva tudi največja italijanska pisateljica moderne dobe, Elena Ferrante. Pisateljici poleg narodnosti družita tudi natančno odmerjeni senzibilnost in neposrednost, s katerima slikata medčloveške odnose, čutenje in svet okoli sebe. Morda pa je to posebnost italijanske literature, vpliv tamkajšnjega okolja in družbe, glede na to, da podobno berljivost in tankočutnost najdemo tudi v delih pisateljev, sodobnikov Elene Ferrante, kot sta denimo Paolo Giordano in Marco Missiroli.

Uvodne besede Natalie Ginzburg bi pravzaprav lahko napovedale Lažno življenje odraslih, zadnji roman Elene Ferrante, prvi po megauspešni neapeljski tetralogiji. V slovenskem prevodu ga za zdaj še nimamo, je pa napovedan za prihodnje leto. Glavna junakinja je Giovanna, razmišljujoče, svojeglavo dekle na pragu pubertete, ki odrašča v na videz urejeni družini – starši so razumevajoči, umirjeni intelektualci brezhibnih manir, ki so se z njo vedno pripravljeni pogovarjati. Giovanna mamo in očeta občuduje in ljubi, onadva pa njo; vse je v najlepšem redu. Dokler se iluzija ne podre z enim samim stavkom, ki Giovanni odškrne vrata v svet odraslih: »Dve leti, preden sem odšla od doma, sem slišala očeta reči materi, da sem zelo grda.«

S temi besedami, ki nas izstrelijo v središče dogajanja, se zgodba začne. Giovanna se nameni ugotoviti, kaj je oče mislil s tem, in slednjič izve, da je »grda« zato, ker postaja vse bolj podobna skrivnostni teti Vittorii, očetovi sestri, s katero ji starši ne dovolijo imeti stikov, ker naj bi bila uničila njihovo družino. Vittoria je pravo nasprotje Giovanninih staršev: je nevzgojena, vulgarna, neizobražena, glasna; a postane pomembna figura med Giovanninim odraščanjem in opora, ki se je dekle drži, medtem ko njena družina, ki je bila ves ta čas samo kulisa, počasi razpada – vse več je loputanja z vrati in pridušenih pogovorov, ki jih Giovanna ne sme slišati niti razumeti. Prek Vittorie Giovanna spozna tudi svojo prvo (platonsko) ljubezen, a se po začetni očaranosti nad fantom in silni potrebi po tem, da bi cenil njeno mnenje in inteligenco, odpove možnosti intimnega stika z njim in osvobodi njegove nezavedne nadvlade. Celo izguba nedolžnosti z nekim drugim fantom je zanjo povsem nepomembno, rutinsko dejanje, v odraslost bo zakorakala prosta vplivov in pričakovanj moških. To je pomemben emancipatorni akt, ki ga je v drugih delih Elene Ferrante zaznala tudi hrvaška feministična piska Maša Grdešić, avtorica knjige Pasti kompetentnosti: eseji o feminizmu in popularni kulturi.

V knjigah Elene Ferrante sploh ni treba iskati feministične agende, ker tako učinkujejo same po sebi: dajejo glas ženskam znotraj kolesja kapitalizma in patriarhata.

Junakinje Elene Ferrante niso ves čas močne ženske, ki uspešno kljubujejo partnerjem, družbenim in družinskim pritiskom. Vendar v njenih knjigah niti ni treba iskati feministične agende, ker tako učinkujejo same po sebi: dajejo glas ženskam znotraj kolesja kapitalizma in patriarhata. Te ženske so hkrati izjemno kompleksne in izmuzljive, saj o sebi in drugih ves čas odkrivajo kaj, česar si ne znajo ali nočejo priznati.

Sicer pa to, da se ob branju ne sprašuješ, ali ima knjiga kakšno agendo, kaj ti avtorica želi povedati, kaj sporočajo njeni liki in tako dalje, temveč te preprosto odnese zgodba, sporočila knjige pa nekje na poti odkriješ sam, lahko uspe samo vrhunski pripovedovalki. Elena Ferrante ima vse lastnosti klasikinje in dokazuje, da je dobra literatura zunaj časa in prostora, četudi se nam zdijo časi njenih junakinj, pri Lažnem življenju odraslih gre za začetek devetdesetih let, med pandemijo še bolj oddaljeni in tuji kot sicer. V branju Elene Ferrante sredi epidemije je morda celo kanček eskapizma, tako kot denimo v branju romanov Jane Austen, kljub vsemu pa se z junakinjami poistovetimo, jih razumemo in vzamemo za svoje.

Elena Ferrante ima, to je dokazala že v Neapeljskem ciklu, pa tudi v preostalih samostojnih knjigah, tudi neverjetno sposobnost, da nas prestavi na ulice Neaplja, da z njo vonjamo in okušamo umazani neapeljski zrak in slišimo škripanje zavor fiata 500, v katerem se Giovanna skupaj z Vittorio prevaža po mestu. Da bo tudi ta knjiga, tako kot Genialna prijateljica, hvaležna snov za ekranizacijo, najbrž ni treba posebej poudarjati: potem ko je prvo ekraniziral HBO, je z odkupom pravic za drugo že pohitel Netflix, a začetek predvajanja za zdaj še ni znan.