Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih

Mobilnost in klepetavost

Enaindvajset zgodb iz domače zbirke Dobra družba: zgodbe o prevozih, letošnje nominiranke za nagrado novo mesto, se zgošča okoli tiste vrste avto-mobilnosti, ki jo omogoča spletni ponudnik Prevozi. Vožnja in avto predstavljata glavni dogajalni prostor zbirke in tam se protagonisti, večinoma hkrati tudi pripovedovalci, soočijo. Ob tem so prevozi osišče, kot fabulativne vilice, okoli katerih se zvijačno navijajo nenavadni in včasih fantastični, nepojasnljivi dogodki in zapleti ter s svojo demokratičnostjo, dehierarhizirano odprtostjo in nepredvidljivostjo ponujajo pogosto prav čudna in čudežna srečanja neznancev. Ti so seveda izkušeni prevozni mački in nabriti z vsemi frazami in mašili, ki gredo k takšnemu small talku, besedičenju, kramljanju in ubijanju časa.

Prevozi so tako indikator družbenega stanja, saj se v tem nizkoproračunskem transportu znajdejo tisti, ki nimajo za več, ki si kljub doktoratu, recimo, avta ne morejo privoščiti, javni prevoz kot alternativa pa je urniško škrbast in še drag. Zraven sedajo takšni, ki jim je tovrstno druženje predvsem žur in izziv. Tu je tudi par mlajših modelov, naslednikov tistih tet in starčkov, ki so se včasih drenjali in sožalovali na pogrebih neznancev.

Avtorica mlajše generacije Ana Svetel (rojena leta 1990) svoje družbe nabere s pisane palete ponudbe, socialno in slojno, tudi vozijo se notranje in čezmejno; tečnobe na obeh straneh volana, spletni komentatorji, ki se besedno in žaljivo praznijo, ker to napolnjuje njihovo praznino, ambiciozneži na robu pregorelosti in zgube, pretirano samozavestni in introvertni sedijo z ramo ob rami, na stisnjenem prostoru, ki ne dopušča umika ali predaje, dodatno spodbujeni z nelagodjem ali s kakšnim tujim sokovnikom ali kosmatincem v naročju. Seveda je to dobro pognojen pripovedni poligon za vsakovrstno besedičenje in Ana Svetel pokaže pri zapisovanju kar najbolj raznovrstnega nabora dober posluh za različne stilizacije, ki do konca izbruhnejo v simulaciji štirih simultanih dopisovalcev na nedružabna omrežja. Vsi, vključno z voznikom, so ves čas priklopljeni, zato je končno rezimiranje enega med njimi, da se ni med vožnjo nič zgodilo, da je pravzaprav dolgčas, surovo natančno.

Prevozi so kot mobilni odrčki, na katerih naključni znanci, včasih tudi znanci po sili, odigrajo svoje naštudirane miniature ali izseke iz večjih vlog. Pri tem pogosto pokažejo in izrečejo več, kot so hoteli. V interakcijah med njimi se tako kažejo trendi, tudi antagonizmi, različne usmerjenosti in nabori vrednot, ki jih zdaj še za silo in po sili premoščajo, obetajo pa eskalacijo in poglabljanje družbene razklanosti v prihodnje. Ana Svetel svoje literarne like dovolj široko nabere in jih ustrezno jezikovno usposobi, hkrati pa jih postavi v enega redkih preostalih prostorov javnosti: v kabino, z vzdražljivo glasbo in enakim imidžem sopotnikov, s pod površjem brbotajočimi problemi od prej. Vse to ustvarja prepoznavne, vsakdanje, vendar tudi skrivnostno zamaknjene in včasih napete atmosfere. In razplete.