Dalibor Cvitan: Ervin in norci

Groteskni roman hrvaškega prozaista Daliborja Cvitana (1934–1993).

Glavni lik – samski petdesetletnik. Enosobno stanovanje, polovični delovni čas uradnika, Zagreb, visok pritisk, ateroskleroza, sladkorna. »Kadar se je popoldne zbudil, ga je pričakala težavna naloga, premagovanje gnusa ob prvem koraku v budnost. Z naporom je potiskal prste v copate, z naporom je dvigal stokilogramsko telo v medli prostor razmetanih knjig.« Prototip luzerja, ki je pustil življenje za seboj; dobesedno, saj je bil nekoč profesor humanistike, avtor odmevnih knjig in salonski lev na kongresih po Jadranu. Kaj bosta iz takega materiala napravila avtor in velemojstrski prevajalec?

Alko, kocke, splet, stave, bifeji, droga, prostitutke, politika, športno navijaštvo, manično zbirateljstvo? Zasvojenosti ne potrebuje, prijateljev skoraj več nima – še s preostalimi ne ve, kaj bi z njimi –, projektov še toliko manj.

A antijunak preprosto rad biva in s črnim humorjem iz drobnih stikov ustvarja zgodbe. Možgani potnega petdesetletnega stokilarja, staranje, bolezen, skozi katere pa zasije resnica: si takšen, kakršen si, tu si, vse si. In potem iz arzenalov domišljije, malo na račun nepozabnega doktorata, potegne drznost, ki namami zdaj eno, zdaj drugo, vmes tretjo, zraven četrto. Donjuan iz literature si privošči, da na mah izgine iz službe, prek noči za nekaj fičnikov kupi staro kripo in v njej uprizori filmski potep po mondenih kotičkih. Tam pa kajpak zazna najbolj subtilno-predrzne geste dame, ki pristopi k njemu v polni restavraciji, da si sposodi … Četudi občasni zmagovalec, ni nikoli vitalist, zmeraj se izmakne iz sveta uspehov v zadovoljstvo brkljanja, kjer iz čemernega vsakdana ustvarja literaturo življenja.