The Avalanches: We Will Always Love You

+ + +

Pot do preboja avstralske skupine The Avalanches je bila dolga in ovinkasta birokratska nočna mora. Čez palec od 900 do 3500 semplov, za katere je bilo treba dobiti dovoljenje za uporabo. To pomeni, da je bilo treba za (nekaj) tisoč uporabljenih zvočnih koščkov, hakeljcev in zank najti lastnike pravic in z njimi zadevo pravno urediti. Prvenec Since I Left You je bil namreč nasičen popkulturni kolaž, katerega popovska privlačnost pa je bila tako visoka, da se je za mukotrpno »legalizacijo« uporabe ukradenih izrezov splačalo potruditi. In so se.

Album je bil komercialni uspeh in strel v koleno hkrati. Kako slediti glasbeni torti tisočih lističev? Samo rezanje, lepljenje in plastenje je bilo namreč še bolj mukotrpno kot uradniško delo, ki je moralo slediti. Od prvenca do nadaljevanja je potem minilo kar šestnajst let s kupom popravkov, obratov in sprememb. Leta 2016 izdani Wildflower je bil spet hiperkolažna sestavljanka, vendar z manj koščkov in, ključno, z ogromno mikrofonskih gostov. Skupina je vmes postala dvojec, glasba za odtenek manj prismuknjena, a še zmeraj zvočno nasičeno, pogosto humorno popotovanje v psihedelijo popa, soula, hiphopa, housa in neznanega.

Od drugega do tretjega albuma je šlo hitreje. We Will Always Love You ni tako drugačen – je zgodba o »smrti, življenju v onostranstvu, zvezdah, nebeških bitjih in vsem, kar je tam zunaj«. Je staromodna fascinacija nad vesoljnimi dosežki človeštva, a popkulturne reference sežejo precej dlje, vse do mrtvih hollywoodskih igralk (Barbara Payton), mrtvih skladateljev (Franz Liszt) in – nazaj k vesoljski tehnologiji – kmalu mrtvega teleskopa (Arecibo Telescope). Znova kolaž s še nekoliko manj ukradenih koščkov in več snemanja »pravih« inštrumentov. Ponovno sončna muzika nekakšne poletne nostalgije, od čisto pop songov do kosov melodičnega hiphopa in kar nekaj posnetkov, ki močno spominjajo na sempledelični house devetdesetih – tako tisti francoski kot na primer house dvojca Basement Jaxx.

Optimistični duh ploščka poleg veselo prijetnih melodij nosijo v višave tudi občasni vpadi (otroškega) zborovskega petja. In spet je pri projektu sodeloval ogromen kup gostov: od zelo popularnih (MGMT, Blood Orange, Leon Bridges, Jamie xx ...) do malce bolj nišnih (Kurt Vile, Denzel Curry, Pink Siifu ...) in tudi zelo veteranskih (Neneh Cherry, Tricky, Mick Jones, Johnny Marr ...).

Preboj čez dobro uro gosto namešane »večne ljubezni« je kar zahtevna naloga. Vseeno pa The Avalanches še enkrat potrjujeta samosvoj občutek za domiselne vrinke med posnetki, za »drugačna« sodelovanja z raperkami in raperji, za nizanje in kombiniranje citatov in referenc retro popkulturnih fenomenov – in ja, za sodobni pop song. Vse s postopki recikliranja.