»Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Sorosu in Kučanu«

Vladavina prava in pravna država sta nedoločna pojma, ki marsikomu ne pomenita ničesar. Tudi vlada pa vedno odločneje ravna tako, kot da res ne pomenita ničesar. Ampak, prav nasprotno, gre za pojma, ki se, ko ju razplastimo na posamezne pravice, tičeta vsakega od nas. O vladnem odnosu do pravne države in posledicah, ki jih prinaša, pa tudi o naraščajoči avtoritarnosti in represiji smo govorili z dr. Sašo Zagorcem s Pravne fakultete v Ljubljani.

Malo smo se nasmihali, ko Janez Janša v preteklosti ni prevzemal uradne pošte s sodišča, ko je spodbujal ljudi, naj kršijo zakon in ne plačujejo RTV-prispevka in podobno. A ta odnos, če ga opazimo pri vidnem politiku, ima posledice. 

Ta njegova ravnanja bi lahko ocenili prizanesljivo ali neprizanesljivo. S prvega vidika bi to njegovo držo lahko videli tudi kot nekakšen državljanski upor oziroma nepokorščino pri dejanjih, ki so v nasprotju z veljavnim pravom. Problematično je, da ta moralna logika zdrži le, če nekdo ni na oblasti in sprejema posledice svojih ravnanj. Problem je seveda, da je Janša že 30 let zlizan z oblastjo tako ali drugače in se ne more postaviti v vlogo navadnega državljana, ki se popolnoma umakne temu svetu, tem pravilom. Če pa smo do takšnega ravnanja neprizanesljivi, pa lahko to vidimo kot dvojni standard in bolj kot ne neprimerno sredstvo za boj za oblast. Ali kot pravita Nietzsche ali naš Bartol, nič ni absolutno, vse je dovoljeno. In če smo nekoliko bolj pikri, lahko vidimo vzporednice z znano Titovo držo – »ja ne priznajem ovaj sud«. To, da se je premiera prijel vzdevek Maršal Twito, ni prav nič lepega.

Poleg tega ima Janša med somišljeniki na visokih političnih funkcijah vedno več posnemovalcev. 

Takšna ravnanja, kot jih zganjajo predsednik vlade, notranji minister in drugi predstavniki oblasti, pozivi k neplačevanju RTV-prispevka in podobno, to je predvsem vprašanje omike, dajanja določenega zgleda ostalim, sprejemanja odgovornosti za lastna dejanja. Že rimski rek »Quod licet Iovi, non licet bovi«, ki ga največkrat parafraziramo kot »Kar je dovoljeno eni osebi ali skupini, ni dovoljeno vsem«, ponazarja dvoje. Dvoličnost, kot tudi izvenpravnost, da torej pravo za določene posameznike ne velja. In sporočilna vrednost tega je grozljiva. Jaz si torej lahko dovolim nekaj početi, drugi pa tega ne bodo počeli, ker spoštujejo pravo. Tukaj se kaže pomembna lastnost učinkovitosti prava. In sicer večje je število tistih, ki se prava ne držijo, manjša je sposobnost prava, da uresničuje tisto, čemur je namenjeno. Pravo kot tako nima te sposobnosti, da se kar samo po sebi izvršuje. Ljudje morajo verjeti, da je neka pravna določba koristna, ustrezna in učinkovita, sicer ne bodo več pripravljeni spoštovati tega pravila. Posamezno pravno pravilo le v dveh situacijah nima pravega smisla – ko se že itak vsi ljudje držijo tega pravila, potem je pravno pravilo odvečno, ali pa ko se ga nihče ne drži. Tudi tedaj je odvečno, saj ga očitno nihče ne občuti kot potrebnega. Pravna pravila v realnem življenju pravzaprav ves čas delujejo znotraj te trditve, torej nekje med nič do sto odstotki spoštovanja pravnega pravila. Bistvo tega, kar želim povedati, je v tem, da bolj ko večina ljudi spoštuje pravno pravilo, lažje je po tem uveljavljati pravni sistem zoper tiste, ki se tega pravila ne držijo.

Poleg tega zdaj ni več smešno, ko ista oseba ravna enako tudi kot predsednik vlade.

Predsednik vlade je sicer res tudi državljan, kot mi vsi drugi, po drugi strani pa deluje tudi v neki funkciji. Pravo to dvojnost, različno vlogo predsednika vlade, dopušča na več mestih. Tako z vidika izvrševanja funkcije kot tudi v drugih pravnih sferah. Na primer, po kazenskem pravu je predsednik vlade lahko poseben objekt kazenskopravnega varstva. Če bi prišlo do nasilja nad predsednikom vlade, je zagrožena kazen višja kot sicer. Pri pravici do svobode govora pa predsednika vlade vedno štejemo za absolutno javno osebo, ki mora trpeti več kritike, včasih tudi žaljive, kot pa kdo, ki je zgolj fizična oseba.

Nekateri ustavni akterji, vlada in koalicijska večina v državnem zboru načrtno igrajo igro zunaj ustavnih pravil.

Kakšno sporočilo lahko razberemo iz dejstva, da je sodišče odločilo, da mora biti razrešeni direktor NPU imenovan nazaj na položaj, saj ga je vlada razrešila nezakonito, vlada pa sodne odločbe preprosto ne upošteva? 

Ja, gotovo, to je velik problem. Ustavni postulat je, da se odločbe sodišč enostavno spoštujejo. Z odločbo sodišča seveda lahko nisi zadovoljen, lahko se z njo ne strinjaš, lahko ostajaš zagrenjen, a navzven pokažeš, da jo boš spoštoval. Nekako priznaš, da je nekdo tretji, ki naj bi bil nepristranski in neodvisen in manj obremenjen s konkretno zadevo, odločil po pravnih standardih, in to odločitev tudi ustrezno obrazložil, da lahko preveriš prepričljivost te odločitve. Še toliko bolj pa velja, da odločbe sodišč spoštujemo, če se strinjamo, da je treba preprečevati zlorabe izvršilne ali zakonodajne veje oblasti.

Upravni spor zoper akte države je še toliko pomembnejši, ker zagotavlja avtonomijo in pravno varnost posameznika v odnosu do države. Zlasti kadar oblastni organi, lahko je to vlada ali kdo drug, pretirano in z nekim slabim namenom poskušajo poseči v pridobljene pravice posameznika ali oslabiti njegov pravni položaj.

Ampak v preteklosti je oblast spoštovala sodne odločitve, čeprav s stisnjenimi zobmi. 

Nespoštovanje odločb sodišča v Sloveniji ni nekaj novega. Čas za uresničitev nekaterih odločb ustavnega sodišča je daljši, kot bi bilo primerno. Je pa to nespoštovanje, ki ga dandanes vidimo pri oblasti, vendarle bolj izrazito in neposredno sporočano. Gre za načrtno ravnanje, recimo, da bodo še enkrat naredili nekaj, česar jim odločba sodišča ne dovoljuje. Ali pa ministrska ekipa ostane popolnoma pasivna in se na sodno odločbo sploh ne odziva in jo ignorira. Ne moremo reči, da prejšnje vlade tudi niso kdaj tako ravnale, a zdaj vidimo, da je danes razsežnost tega početja večja in kaže se tudi nekakšen ponos v tem, strinjanje s takšnim ravnanjem, ki ni skladno s pravom, nobenega sramu ni opaziti. To nakazuje, da je paradigma vlade kot celote, ne zgolj največje koalicijske stranke, drugačna, kot jo uokvirja ustava. Če naredimo korak naprej, ugotovimo, da imamo razcepljeno dogovorjeno družbeno podstat. Če parafraziram Wittgensteina – lahko se kvalitetno prepiramo o politikah šele, ko imamo minimalno soglasje o temeljih, ki so praviloma zapisani v ustavi. Družba je konfliktno naravnana, obstaja pa določeno družbeno soglasje, dogovor, če hočete. In to je določeno v ustavi. Če od tega odstopimo, o čem pa sploh še imamo soglasje? Le o tem, da je v družbi dovoljeno početi čisto vse in da nismo vezani na pravni okvir? Mislim, da takšna družba ne bi dolgo zdržala. Nekje bi gotovo prišlo do določenega preboja. Bodisi na naslednjih volitvah bodisi pa z nekimi nepravnimi ravnanji, kar me seveda zelo skrbi.

Vlada je svoj odnos do najvišjega, ustavnega sodišča pokazala pred dnevi, ko je enostavno objavila v Uradnem listu vsebinsko prazne sklepe, s katerimi podaljšuje veljavnost odlokov o omejitvah pravic, čeprav je sodišče reklo, da mora odločitve argumentirati in opravljati vsakotedensko tehtanje potrebnosti posameznega ukrepa.

To »pišmevuhovstvo« je šokantno. Tu se kaže po mojem mnenju več zadev. Prvič, pristop ustavnega sodišča ni nujno najboljši. Bolj kot ne torej preverjajo zgolj neko formalno ustavnost ravnanj vlade v teh kriznih časih, namesto da bi se spustili tudi v bolj vsebinsko obravnavo zadev in bi bilo vse skupaj bolj jasno. Ustavno sodišče še vedno izvaja bolj formalni nadzor nad ravnanjem oblasti; torej, ukvarjajo se s tem, kako je bil ukrep sprejet in ali obstaja zanj ustrezna pravna podlaga, ne spuščajo pa se v vsebino. Zakaj je tako? Moj kolega s katedre Samo Bardutzky pojasnjuje: Ker ustavno sodišče izhaja iz podmene, da bodo tudi drugi ustavni akterji igrali znotraj pravil, zapisanih v ustavi. Kot je vidno, pa imamo naslednji problem: nekateri akterji so pripravljeni načrtno igrati igro zunaj ustavnih pravil.

S tem mislite na vlado … 

Seveda, na vlado in tudi zakonodajalca, ki bi lahko bil bolj aktiven, nekatere stvari morajo biti urejene tudi z zakonom. Govorim o koalicijski večini, ki ima nadzor tako v vladi kot tudi v parlamentu. Čeprav sem kritično omenil ustavno sodišče, ni dvoma, da je bistvo problema primarno pri tistem, ki ne dojame dobronamerne sporočilne vrednosti odločbe ustavnega sodišča. To seveda ni zgolj pravni formalizem, če ustavno sodišče zahteva, da je treba pojasniti in obrazložiti in na pravilen način objaviti, zakaj so zelo invazivni ukrepi še potrebni. Korist od tega bi imela sama vlada in tudi mi, državljani. Ključno je namreč, da se z ukrepi lahko poistovetimo, da torej vlada poskuša prikazati, zakaj naj bi bilo nujno, da imamo recimo omejitev glede policijske ure, omejitve gibanja znotraj občin in podobno. Zdi se, da vlada ni ponotranjila tega, da bi takšno njeno ravnanje imelo legitimacijski smisel, pač pa to dojema zgolj kot neko dodatno breme, in razlog za to je deloma tudi v tem, da ne razume delovanja sodnega sistema in sporočilne vrednosti, ki jo imajo odločitve sodišč.

Vladavina prava je skupek vrste pravil in načel, ki označuje v prvi vrsti zavezo k umu in razumu.

Ne razumejo torej, da jim ustavno sodišče želi pomagati pri tem, da ukrepe ljudem predstavijo tako, da jih bodo ljudje lažje sprejeli, posledično bolje spoštovali, ukrepi pa bi bili uspešnejši? 

Drži. Po mojem samo to seveda ni dovolj, gotovo pa dejstvo, da so ukrepi pojasnjeni racionalno, na pregleden način in ne zviška, prispeva k temu, da se ljudje bolj držijo predpisov. Ne pa da zgolj formalistično kopiraš prejšnji odlok in ga objaviš v Uradnem listu.

Ustavno sodišče je tudi odločilo, da je treba odpreti šole za otroke s posebnimi potrebami, pa se ni zgodilo nič. Če je tako, potem ustavno sodišče nima več prave veljave. 

Kar je po mojem mnenju največji poraz pri odzivu vlade na odločbo ustavnega sodišča glede šolanja in vzgoje otrok s posebnimi potrebami, je popolno pomanjkanje empatije glede vprašanj, kaj vse to pravzaprav pomeni za otroka, za starše in za delovanje celotnega izobraževalnega sistema. Da se vlada na zapoved, da je treba omogočiti šolanje tem otrokom, sploh ne odzove, je zelo skrb zbujajoče. Zgolj vztrajanje pri izključnih zdravstveno-preventivnih paradigmah ne zdrži, hkrati pa je tudi hinavsko, če imamo odprte cvetličarne in podobno, nismo pa zmožni zagotavljati nekega osnovnega izobraževalnega sistema in podpore otrokom, ki res to potrebujejo.

Odnos vlade do prava in ustavnega sodišča se kaže tudi v zakonu o tujcih, ki spet uvaja možnost za prekinitev izvajanja pravice do azila, čeprav je jasno, da gre za izigravanje odločbe ustavnega sodišča … 

Dialog med vlado in ustavnim sodiščem poteka tudi tako, da se vlada odziva na odločbe ustavnega sodišča. Ni nujno, da mora vlada uresničiti neko njihovo odločbo tako, da ji neposredno sledi. Je pa jasno, da vlada ne sme ravnati v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Da recimo stori enako, kot je prej že ustavno sodišče ugotovilo, da je narobe. To je popolna ignoranca, ki pa med drugim sili ustavno sodišče v stopnjevanje sankcij. Da se tako rešujejo spori, pa verjetno ni dober signal, saj ne gre več za dialog, razum, pač pa vprašanje moči. Glede zakona o tujcih je jasno, da poskuša vlada spet reševati določeno vprašanje na neustaven način. V tem lahko seveda vidimo preračunljivost vlade, da nagovarja tisti del volilnega telesa, ki meni, da so problem celega sveta zgolj migranti in da je treba do njih ostro nastopiti. Problem pa je, da znotraj tega sprevrženega koncepta ni mogoče uresničevati ustavnih določb o pravici do učinkovitega pravnega sredstva in mednarodnih zavez iz prava mednarodne zaščite, na primer glede dostopa do mednarodne zaščite in prepovedi neupravičenega vračanja, kar je pristojnemu ministru že večkrat, očitno neuspešno, pojasnila vrsta pravnikov sicer zelo različnih vrednostnih pogledov.

Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Georgeu Sorosu, zli opoziciji, Milanu Kučanu in podobno.

Pravna država in vladavina prava sta pojma, ki ju težko ponotranjimo, ker sta na prvi pogled neoprijemljiva. 

Da, to sta pojma, ki sta nedoločna in bi ju pravzaprav vsakdo lahko razumel po svoje. Vladavina prava je skupek vrste pravil in načel, ki označuje v prvi vrsti zavezo k umu in razumu. Da imamo neki sistem, ki je sicer kompleksen, a nam omogoča uresničevanje družbeno koristnih ciljev. Da recimo ne bomo primarno uporabljali sile za razreševanje sporov, da jih bomo poskušali reševati na miren način, z intelektualnim in ne s fizičnim naporom. Znotraj tega se je vzpostavilo več zahtev, nekatere so bolj formalne, druge bolj vsebinske. Formalne so tiste, ki zahtevajo jasnost, določnost, predvidljivost predpisa in da je nižji predpis usklajen z višjim ter da sta zagotovljeni sistematičnost in preglednost predpisov in tako dalje. A pravne države ne gre razumeti zgolj formalno in šablonsko, zunaj konteksta demokratičnega političnega sistema in varstva človekovih pravic. Vladavina prava predpostavlja, da ima posameznik nekatere temeljne pravice, avtonomijo. Slednja se seveda lahko omeji, a v okviru naštetih osnovnih konceptov vladavine prava. Ukrep mora torej imeti pravno podlago, temeljiti na zakonitem predpisu, biti mora obrazložen, omogočena mora biti možnost do pravnega sredstva, ki mora biti učinkovito. Vse to skupaj daje pomen vladavini prava. Hkrati pa pomeni tudi vrednostno opredelitev. Posameznik se lahko upre oblasti v okviru temeljnih pravic, ki jih ima. Oblast, ne glede na to, ali gre za vlado, državni zbor ali sodstvo, je omejena, saj je bistvo vladavine prava v preprečevanju zlorabe oblasti. Za pravno državo pa je ključen tudi element enakosti, formalne in vsebinske. Formalno smo vsi pred zakonom enaki, primer vsebinske enakosti pa vidimo prav v odločbi ustavnega sodišča o izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Formalno so vsi otroci enaki in se šolajo od doma, a to nanje nima enakih učinkov in posledic, pač pa da ima diametralno drugačne učinke za otroka, ki nima posebnih potreb, in za otroka, ki jih ima. Zato skušamo z ukrepi pozitivne diskriminacije dati osebam, ki so v ranljivem položaju, boljši položaj. Zanje prej odpreti šole, recimo.

Pred dnevi ste zapisali, da ima to, kar zganja vlada z nenehnim, nekonsistentnim in konfuznim spreminjanjem odlokov, en pozitiven vidik: Ljudje na lastni koži občutijo pomen predvidljivosti, jasnosti in določnosti aktov, kar je eden od temeljev varstva človekovih pravic in vladavine prava. 

Želel sem dejati, da je pomemben vidik stabilnost pravnih pravil. Družbene okoliščine se seveda spreminjajo in današnje razmere so tipičen primer, da popolna stabilnost na tem področju ni mogoča. Če pa se konfuzno spreminjajo predpisi, ki poleg tega nimajo ne repa ne glave, ali pa jih ne spreminjajo takrat, ko bi se morali, pa opazimo, da stabilnost ima svojo težo in svoj smisel za odločitve posameznikov ter tudi podjetij in drugih. Ustavno sodišče je res reklo vladi, da mora vsak teden preveriti potrebnost omejevalnih ukrepov, a ne zato, ker bi mislili, da se lahko predpisi vsak teden spreminjajo, ampak z idejo, da se čim prej in sorazmerno odpravljajo ukrepi, ki so invazivni za človekove pravice in vrsto družbenih dejavnosti, kadar je to le mogoče.

Vidimo nekakšno ihtavost in obsedenost, da se vzpostavi sistem, ki bi temeljil na hierarhičnosti odločanja.

Danes posameznik ne more več vedeti, kaj sme početi na prostem in česa ne oziroma kaj mora početi. Vi pravna pravila razumete bolje kot povprečen državljan. Lahko jemo zunaj burek ali ne?

Vprašati se moramo o moralni drži posameznika. To je podstat, da lahko pravo kot družbeni podsistem deluje. Prvo vprašanje je, zakaj ljudje sploh spoštujejo pravo. Lahko zato, ker se bojijo sankcije, kar je, po Kohlbergovi teoriji, zelo nizka stopnja moralnega razvoja. Pač odločaš se, koliko te je strah oziroma kolikšno nagrado pričakuješ za določeno ravnanje. Tipičen primer te, najnižje ravni je vladno sporočilo – lahko greste iz občine, če si boste naložili aplikacijo »OstaniZdrav«. Torej, hočem v drugo občino in na pametni telefon si bom namestil aplikacijo, ki je po dejanskih učinkih popolnoma brezvezna. To je zelo nizka moralna raven. Naslednja raven je že malo višja – spoštujem pravo, ker je tako prav. Še višja raven je, da bom spoštoval pravo, ker je to del temeljnega družbenega dogovora. Na zadnji, postkonvencionalni ravni pa se posameznik – če je treba, tudi v nasprotju s pravnim redom – preizprašuje o pravičnosti ukrepa, ki ga zadeva. Na vprašanje, ali lahko zunaj jemo, je formalno gledano odgovor, da smo s tem v času prejšnjih odlokov kršili pravila, ker je bila zunaj obvezna uporaba zaščitnih mask. Če se pa kdo odloči, da bo kršil to pravilo, pa se mora vprašati, zakaj ga bo kršil. Morebiti zato, ker nošenje mask na odprtem nima bistvenega varovalnega učinka. Lahko je razlog v tem, da je naredil vse, kar je mogoče v danih razmerah, da se nihče od njega ne bi mogel nalesti virusa, in se umakne na samo, da bi pojedel sendvič, ker je pač lačen, ker je recimo cel dan gonil kolo, kot v znanem primeru dostavljavca hrane. Seveda je posameznik za tako ravnanje lahko kaznovan. A to lahko sprejme, saj je svoj moralni kodeks spoštoval, saj nikogar ni ogrožal. Drugo vprašanje pa je vprašanje vrednostnega okvira izvajalcev zakona, v tem primeru policistov. Zapenjanje na takšnih malih stvareh je po mojem mnenju zgrešeno in pravzaprav poruši marsikaj, kar bi bilo smiselno glede splošnega zagotavljanja spoštovanja predpisov. Formalno je res kršitev, če v opisanem primeru kdo nima maske na obrazu, hkrati pa vemo, da je družbena nevarnost tega početja enaka nič.

Policija je očitno spremenila svoje ravnanje od nastopa te vlade. Ali imamo po vaše bolj represivno policijo, kot smo jo poznali dolga desetletja? 

Določeni znaki kažejo na to. Gotovo pa drži, da smo kot družba šli v smer sekuritizacije, torej koncepta zagotavljanja varnosti, mnogo bolj izrazito, kot je veljalo do sedaj. Vprašanje je, ali se je družba res tako zelo spremenila, da za to obstajajo upravičeni razlogi, da je torej družba toliko bolj nevarna, da je treba krepiti varnostni sistem, ali pa je to zgolj neka drža oblasti, ki ima čisto drugačne motive, željo po večjem nadzoru in avtoritarnem reševanju nekaterih vprašanj, ne pa po iskanju kompromisa, dialoga in iskanju boljših rešitev. Že pred epidemijo se je kazal ta trend, uvajanje novih in novih načinov fizične prisile ter povečevanje pristojnosti različnim varnostnim organom in širjenje nabora prisilnih sredstev policije. Dobrohotno bi temu lahko rekli, da s tem omogočamo, da nas ne bi presenetilo, ko bi se varnostne razmere poslabšale. To deloma lahko drži, a uporaba vodnega topa in električnih paralizatorjev kaže, da ne gre za uvajanje večje represivnosti na zalogo, ampak za sproti. Upajmo, da se v konkretnih primerih vselej upošteva načelo sorazmernosti ukrepa.

Če pogledava odnos do prava in represivnosti te vlade v dobrega pol leta, kako bi bilo vse skupaj videti po, recimo, dveh letih, enem mandatu? 

Na to lahko pogledamo z dveh vidikov. To hitenje, lomljenje postopkov, spreminjanje statutov javnih zavodov, megazakoni, se lahko razume tudi tako, da bo prej ali slej zmanjkalo časa za preobrazbo družbe po meri te koalicije. Da torej niti sama ne verjame, da bo dolgo ostala na oblasti. Po drugi strani pa lahko to vidimo kot nekakšno ihtavost in obsedenost, da se vzpostavi sistem, ki bi temeljil na hierarhičnosti odločanja. Z vidika učinkovitosti slednje sicer nekaj časa deluje, problem pa je, da se s tem izgubi možnost alternativ. Težava pri izbiri kadrov na temelju poslušnosti je tudi v tem, ker to niso ravno najbolj uspešni ljudje in so se pripravljeni podrediti in niso odločni. Hierarhičnost odločanja gre vedno na račun avtonomnosti posameznikov in civilne družbe in tudi na račun vseh tistih posameznikov v javni upravi, ki bi morali biti po naravi stvari avtonomni. Ko se to zgodi, dobite državo, kot jo poznajo danes v nekaterih drugih okoljih, recimo na Madžarskem in Poljskem. Iz izkušenj iz teh držav je jasno, da takšna celovita sprememba družbe in države ni možna hipoma, ampak sta potrebna vsaj dva mandata. T. i. constitutional capture se lahko doseže bodisi prek spremembe ustave bodisi tako, da vzpostaviš nove centre moči ali v obstoječe postaviš poslušne ljudi.

Ampak Janez Janša je bil na oblasti že tudi v preteklosti, pa ta trend ni bil tako očiten. Je mogoče razlog tudi v tem, da se je vmes na Madžarskem in Poljskem zgodilo, kar se je, in zgledi pač vlečejo? 

Politične stranke so seveda namenjene temu, da se osvoji politična oblast. A če želiš spreminjati sistem v temeljih, da imaš skorajda revolucionarne vzgibe, ne zgolj političnih, po tem je Madžarska res lahko slab in napačen zgled. Krčenje političnega pluralizma, nepotizem, šibljenje pravnih standardov, desetkanje medijskega in univerzitetnega prostora pač ne smejo biti naš modus operandi.

Ni nujno, da mora vlada uresničiti odločbo ustavnega sodišča tako, da ji neposredno sledi. Je pa jasno, da vlada ne sme ravnati v nasprotju s to odločbo.

Vaš kolega Pirnat je za Mladino izjavil, da nas v bistvu le še veljavni volilni sistem, ki v nasprotju z večinskim ne omogoča močnih in ideološko homogenih vlad, loči od stanja, ki smo mu priča na Madžarskem in Poljskem, kjer si je režim podredil vse pomembne družbene sisteme in se lahko le še krepi. Se strinjate? 

Strah pred enostrankarskimi vladami v takšnem postsocialističnem političnem in družbenem miljeju je viden in upravičen. To vidimo v državah vzhodne Evrope, kjer se je to izjalovilo. Absolutna oblast prej ali slej vodi v zlorabo oblasti. Pravo se lahko zlorabi, to je jasno. In če kdo zlorabi pravo, lahko pride tudi do nedopustnih posegov v človekove pravice. Na to temo je ogromno sodne prakse, zlasti Evropskega sodišča za človekove pravice, in ni naključje, da je večina te sodne prakse povezana z državami iz srednje in vzhodne Evrope, kjer pravo kot družbena vrednota ni toliko ponotranjena in se potem pravo pod krinko oblasti zlorablja. Tipični primeri so, da država skuša upravičiti poseg v človekove pravice iz nekega na videz legitimnega razloga, a v resnici vemo, da je zadaj čisto drug motiv. Drži, volilni sistem v Sloveniji in tudi vrednostno-politična usmeritev ter porazdelitev volivcev sta takšna, da v pomembni meri blokirata enostrankarske vlade. To pa ni dovolj. Teoretično se tudi v Sloveniji lahko zgodi premočna zmaga ene stranke. In plana B za takšno stanje nimamo. Če bi kdo pridobil ustavno večino, bi to pomenilo zelo hudo tveganje za stabilnost ustavnega sistema na dolgi rok. Tu je, poleg ekonomske avtonomije poslovnega sveta, pomembna tudi močna civilna družba. Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Georgeu Sorosu, zli opoziciji, Milanu Kučanu in podobno. V času »fake news« in podobnih mahinacij so seveda ta pričakovanja ogrožena. Vseeno, avtonomija družbenih podsistemov je ključna, da se zadrži zdrs v avtoritarnost.

Potem ko so nas leta prepričevali, da naš volilni sistem onemogoča močne in učinkovite vlade, zdaj mnogi priznavajo, da nas pravzaprav rešuje pred močnimi in učinkovitimi vladami. 

Tudi učinkovitost vlade je vrednota, vlada mora biti operativna. Gotovo je tudi problem, če je v vladi več tako izrazito raznorodnih strank, da vlada ne more delovati. Je pa res, da je v splošnem koristno, da znotraj vlade obstaja pluralizem stališč, ki oblastne stranke sili v dogovarjanje, kompromise. To je pomembna varovalka, vse dokler koalicijske stranke ne izkoriščajo »oligopolno« svojega položaja, seveda na račun fiskusa in v škodo državljanov.