Tina Kolenik, kostumografinja, vizualna umetnica in performerka, ki meni, da je golo telo najizraznejši in najlepši človeški kostum

Že pri sedmih letih je gola nastopila v uspešni plesni predstavi, ki je gostovala po vsej Jugoslaviji. Časi so bili takrat drugačni, na neki način morda celo tolerantnejši kot danes, saj so bili ljudje golih teles vajeni predvsem z nudističnih plaž in so se jim zdela nekaj naravnega, vsakdanjega. Nihče ni niti pomislil na škandal. Tako je bila to njena prva pozitivna izkušnja z goloto. In prvo zavedanje, da ima golo telo izjemno izrazno moč.

Njeno že zelo zgodnje zanimanje za preoblačenje, slačenje in tudi goloto najverjetneje izvira iz tega, da je imela njena mama prvi modni butik v Celju. A zaznamovale so jo tudi bolj običajne stvari, ki so bile pomembne otrokom osemdesetih (rojena je leta 1975), denimo uvožene barvice Jolly, bleščeče obleke v slogu nadaljevanke Dinastija in prva Barbika. Za družbo si je izposodila Kena ter uprizarjala njuna nešteta prva srečanja in koketiranja. Oboževala je tudi film Amadeus, ki si ga je v kinu ogledala kar devetkrat. Rada je hodila v gledališče. Že od malega pa je rada tudi ustvarjala. V tretjem razredu je na družinskem portretu naslikala samo mamo s hrbtne strani in razredničarko tako presenetila, da je podobo v zbornici pokazala drugim učiteljem. A narisala je le tisto, kar je videla. Mamo samohranilko, ki gre pogumno naprej in je sposobna sama skrbeti za svoja otroka.

Kot tako, pogumno, so drugi videli tudi njo. Videli pa so jo tudi kot »najbolj odbito osebo«. Tako jo je pred leti v Mladini opisala ilustratorka Samira Kentrić in v svojem risoromanu Balkanalije to ponazorila s podobo najstnice z obrito glavo, ki si je svoj odrezani čop pripela na hlače – kot konjski rep. Spoznali sta se na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, spoprijateljili pa na likovni akademiji. Potem se je zgodila tista usodna domača naloga: akt. Imela je močno idejo, ne pa tudi modela, zato se je slekla sama in Samiro prosila, naj jo fotografira. Profesor je bil nad rezultatom navdušen. »To mora na razstavo,« je dejal. In res, prav to je bila podlaga za njuno prvo razstavo Zajtrk na travi, na kateri sta leta 1999 v ljubljanski Galeriji Kapelica kot tandem Eclipse po umetni zeleni travi posejali prek 300 žgečkljivih žepnih fotografij.

Takrat sta se dobesedno izstrelili na slovensko umetniško prizorišče. In tudi povsem razumljivo je, da sta se: bili sta mladi ženski, osvobojeni predsodkov pred lastno goloto, prevpraševali sta spolnost in pornografijo; slednja je bila takrat še bistveno težje dosegljiva, saj do nje ni bilo mogoče priti v vsakem trenutku kot danes. A bili sta tudi subverzivni, družbeno kritični, feministični umetnici, odpirali sta kar najširši nabor tem, od sprave (Pax Slovenica, 2004) do ločevanja države in cerkve (In emotion we break, 2007). Mnogi so ju zato oboževali. Bili pa so tudi taki, ki so ju obsojali. Direktor urada za verske skupnosti Drago Čepar je zoper njiju vložil celo ovadbo, ker je njuno golo interpretacijo Matere božje s Ptujske gore razumel kot žalitev katoličanov.

Sama je takrat že vpisala svoj drugi magisterij – iz kostumografije na AGRFT. Precej je delala na tem področju, za Lutkovno gledališče Ljubljana denimo ravnokar pripravlja kostume za novo predstavo Primoža Ekarta o starizmu, kar je v času koronakrize velik izziv. Največji izziv doslej pa je bila predstava Move.Ing, v kateri je Boris Cavazza oder odstopil hendikepiranim, in te je odela v steklene kostume, ki so jim dali moč. Medtem je postala tudi docentka za kostumografijo na AGRFT in ob delu s študenti neizmerno uživa. To ne preseneča, saj zna za kostumografijo navdušiti celo nepoznavalce. Največji dokaz za to je njena knjiga Koža kot kostum, ki je predelano magistrsko delo in bralca posrka že s številnimi zanimivostmi, kako se je skozi zgodovino preoblikovalo telo, kako so se spreminjala oblačila, kako je bilo telo upodobljeno v umetnosti ...

Pravzaprav iz vseh njenih del veje prepričanje, da je golo telo najizraznejši in najlepši človekov kostum. Tudi iz zadnjih samostojnih umetniških projektov. Denimo iz trilogije performansov (Kri-nolina, Leda z labodom in Zlati dež), v kateri je raziskovala izrazne in simbolne potenciale elementarnih telesnih snovi – krvi, urina in blata. Poigravala se je tudi s pokrivali iz izrezljanih lubenic, spodnjicami iz pomarančne kože, pa s »travnatimi« dlakami. Le pasu in korzeta iz odvečne kože, ki ostane po operativnem posegu abdominoplastike pri ljudeh s prekomerno telesno težo, še ni uspela ustvariti, saj je projekt kljub izjemni podpori umetniških, izobraževalnih in zdravstvenih institucij leta 2010 zaustavila komisija RS za medicinsko etiko. Morda pa nekoč, čez desetletje, dve ali tri ... Medtem se bo še nekajkrat gotovo prebudil tudi Eclipse. Lani sta ob 20-letnici pripravili projekt Monstrum Nostrum in se kritično lotili naše obravnave prišlekov. Ob bližajoči se četrtstoletnici bi si zaslužili tudi veliko pregledno razstavo.