Arhitekturna igra

Predstavljajte si, da ste Ljubljančan in se skoraj vsak dan sprehajate mimo stanovanjsko-poslovnega kompleksa Ferantov vrt, ki stoji na pol poti med Filozofsko fakulteto in ljubljansko Dramo, torej v samem središču mesta. Rjavkasti opečnati bloki, ki se ne v eni liniji, temveč razgibano, kot hribovje, dvigujejo v nebo (zaradi tega so jih imenovali tudi stanovanjski hrib), se vam zdijo zanimivi, a ste jih že tako vajeni, da jim, ko greste mimo, ne posvečate več posebne pozornosti. Potem pa naletite na skupek več fotografij, na katerih so bližnji posnetki, close-upi, opečnatih zidov. Samo opeke so, si mislite – od kod so vam potem tako znane? Šele ko preverite naslov dela, vam postane jasno: gre prav za detajle stanovanjskega kompleksa, za katerega ste bili prepričani, da ga poznate kot lasten žep, le da si elementov, ki ga sestavljajo, nikoli niste ogledali tako zelo od blizu.

Nekaj takšnega se je avtorici tega članka pripetilo med poglabljanjem v umetniška dela Ane Skobe, mlade fotografinje in arhitektke (letnik 1994), ki na fotografijah rekonstruira znane arhitekturne objekte točno s tem namenom – da arhitekture ne bi le gledali, temveč bi jo tudi zares videli. Ferantov vrt, ki ga je projektiral Edvard Ravnikar, je na primer fotografirala tako, da je poudarila drobne detajle, v tem primeru igro zlaganja opek, ki po njenih besedah daje stavbi značaj in prezenco, torej tisto, zaradi česar si rečemo: »Te opeke so mi pa nekam znane.« Osredotočila se je prav na očitno zunanjost objektov, saj to pozna več ljudi, mimo večine hodijo vsakodnevno, na poti v šolo, službo ali po opravkih. Gre za podobe, ki so vtisnjene v miselni spomin, s tem pa pri gledalcu ustvarjajo referenčni okvir, na katerega se lahko opre pri dešifriranju.

Ferantov vrt je samo ena od rekonstruiranih stavb v njenem opusu. KSEVT, ki je v Vitanju zrasel v čast pionirju in vizionarju vesoljskih poletov Hermanu Potočniku - Noordungu in marsikoga spominja na srebrno vesoljsko plovilo, je s poliptihom, kot sama pravi svojim iz več fotografij sestavljenim delom, denimo spremenila v vertikalo, ki se vzpenja in s tem ustvarja občutek breztežnosti. Snežno beli kockasti osrednji objekt ljubljanskega Muslimanskega kulturnega centra, za katerega so Vasa-Perović arhitekti letos dobili Plečnikovo nagrado, na njeni fotografiji v novi podobi rahlo spominja na piramide v Gizi. Osrednji objekt Nordijskega centra Planica, ki ga obdajajo obroči, naloženi drug vrh drugega, je sestavila v glomazno spiralo. Različni deli ljubljanskega Cankarjevega doma, našega osrednjega kulturnega in kongresnega središča, pa na prvem od dveh poliptihov, posvečenih tej stavbi, delujejo kot zapuščen, prazen bazen nepravilne oblike. Ponuja tudi nov pogled na Narodno in univerzitetno knjižnico, Kulturni dom Velenje, največjo slovensko športno dvorano v Stožicah, starejši ljubljanski blokovski kompleks Plava laguna, Splošno bolnišnico Izola, Grand hotel Metropol v Portorožu in številne druge objekte.

Dvajset takih poliptihov je bilo izbranih za predstavitev na njeni prvi samostojni razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki se je odprla na začetku oktobra, a zaradi ponovne razglasitve epidemije koronavirusne bolezni zdaj čaka na drugo odprtje; ima pa poliptihov na zalogi še veliko več.

Fotografirani objekti imajo neki čar, privlačnost in arhitekturne kvalitete, zaradi katerih se arhitekti k njim vedno znova vračajo, jih opazujejo, proučujejo in se od njih učijo.

Zamisel za fotografsko serijo je dobila med pripravo magistrske naloge o arhitekturni fotografiji. Fotografija je njena ljubezen še iz osnovne šole, med študijem pa je prišla do spoznanja, da tudi fotografi, ne le arhitekti, pomembno prispevajo k sooblikovanju arhitekturnega sveta. Njihovi izdelki, poudarja, so za prakso arhitekturne stroke izrednega pomena, saj imajo potencial za odpiranje novih pogledov na arhitekturo in tako povratno vplivajo na njeno materialno produkcijo. »Sama pa sem iskala način, na katerega bi preoblikovala realnost grajene arhitekture, jo prikazala drugače, kot smo je vajeni, se pravi v odklonu od ’klasične’ arhitekturne fotografije, kot jo poznamo na primer pri Miranu Kambiču, Janezu Kališniku, Matevžu Paternostru, Stanetu Jeršiču ali Damjanu Galetu,« pravi. Manjkala ji je le še tehnika, s katero bi to izpeljala – sprva je imela v mislih kolaž ali dvojno osvetlitev, nazadnje pa se je odločila za poliptihe, ki po njenem najbolje prikažejo želeni učinek, saj vsota posameznih delov neke stavbe ustvari povsem novo celoto, novo subjektivno stvarnost.

Nesojena kompozicionistka

Njen najljubši predmet v osnovni šoli je bil likovni pouk, kar verjetno ni presenetljivo. »Za to se moram zahvaliti pedagogu Branku Šusterju iz novomeške Osnovne šole Grm, ki je znal zbuditi zanimanje celo v največjih nenavdušencih za ustvarjanje,« pove. Tedaj je najbolj uživala v risanju, slikanju, pisanju in oblikovanju šolskega časopisa, fasciniralo jo je tudi snovanje grafik. »Spomnim se naloge, pri kateri smo učenci iz papirja izdelali fasadni ovoj stavbe, vsak ga je z izrezovanjem detajlov oblikoval po svoje. Takrat niti nisem zares vedela, kaj je arhitektura, da je veliko več kot le štiri stene in streha, če uporabim de Graafovo formulacijo, niti si nisem mislila, da bom kdaj postala arhitektka,« se nasmehne.

V zadnjem razredu osnovne šole jo je začela zanimati tudi fotografija. S prvimi posnetki je sodelovala na fotografskem natečaju in na svoje veliko presenečenje dobila prvo nagrado. Del te je bila udeležba na festivalu Fotopub, takrat festivalu dokumentarne fotografije, v domačem Novem mestu. Tam je ustvarila dve fotografski seriji, eno o gospe iz doma za ostarele, drugo o slabovidni slikarki. Na fotografskih in videonatečajih je sodelovala še pozneje, v gimnaziji, in tudi razmišljala o študiju fotografije, vendar je med informativnim dnevom na Fakulteti za arhitekturo intuitivno začutila, da je tudi arhitektura nekaj, kar jo privlači. Odločitve ni obžalovala, čeprav je ves čas študija ostajala v stiku s fotografijo (prejela je celo številne nagrade na domačih in mednarodnih fotografskih natečajih, kot sta Mednarodni fotografski natečaj na temo umetne osvetlitve in Vurnikov fotografski natečaj), na fakulteti pa so ji bili še posebej ljubi predmeti, usmerjeni v raziskovanje grafičnih tehnik, načinov reprezentacije in kompozicije. »Vedno sem uživala v razporejanju elementov oziroma postavljanju kompozicije, to mi je v veselje še danes. Če bi ta poklic obstajal, bi bila zagotovo kompozicionistka,« se pošali. Namesto tega se zdaj ukvarja s projektnim delom v grafičnem oblikovanju in arhitekturni fotografiji. Nedavno pa je na Dunaju delovala pri organizaciji umetniških razstav v avstrijski prestolnici in drugod po Avstriji.

Je pa zato ljubezen do fotografije in kompozicije združila v seriji (Re)konstruiranje arhitekture. Izbrani objekti so jo tako ali drugače nagovorili, da je v njih prepoznala potencial za ponovni premislek skozi medij fotografije. »Mojo pozornost so pritegnili, ker je na njih nekaj nenavadnega, imajo neki čar, privlačnost in arhitekturne kvalitete, zaradi katerih se arhitekti k njim vedno znova vračamo, jih opazujemo, preučujemo in se od njih učimo.« Včasih je to specifično razpoloženje, drugič logika zlaganja, materialnost, oblika, svetloba, vsebina, funkcija, detajl, najpogosteje pa kar skupek vsega naštetega. Izbira torej ni naključna, pa tudi ne dokončna, saj je kakovostnih in zanimivih arhitekturnih objektov v Sloveniji še kar nekaj, to pa seriji daje potencial za nadaljevanje.

Koliko časa pa ji vzame (re)konstruiranje enega objekta? Kar precej, začne se z najosnovnejšim delom, z raziskovanjem in pridobivanjem podatkov o izbranem objektu.

Zatem ga večkrat obišče, si ga ogleda z različnih strani in zornih kotov, se sprašuje, kaj je in kaj bi lahko postal. »Poskušam ga razumeti in najti neko lastnost, bolje rečeno fragment ideje arhitekturnega objekta, kaj, kar me pri arhitekturi zmoti, pritegne, kar zbudi moje zanimanje. To nato poskušam prevesti v fotografski jezik, pri čemer se sprašujem, kakšen učinek ima name, kakšen je njegovi pomen, kaj in kako nam sporoča.«

Ko objekt poslika, digitalne fotografije zlaga skupaj tako, da med njimi išče povezave. Pri obračanju fotografij vedno sledi logiki gravitacije: spodaj je težji del, temelj in baza, na njem pa stoji lažji del; upošteva torej načela grajene arhitekture. Skladati pa se mora tudi osvetlitev posameznih delov poliptiha, zato isti objekt navadno fotografira večkrat, ob različnih delih dneva in v različnih svetlobnih razmerah. S svetlobo doseže vtis enotnosti, pa tudi razpoloženje in atmosfero. »Vse skupaj bi lahko opisala kot proces, pri katerem arhitekturne objekte razstavim, premislim in ponovno sestavim. Tako nastane nov objekt, nov prostor, nova arhitektura, a v sebi kljub temu obdrži lastnosti že obstoječe, ki so opazne skozi detajl, materialnost, način zlaganja,« še pove. In doda: »S fotografijo iz realnosti konstruiram novo realnost.«

Glede na apokaliptični čas, v katerem živimo, bi si najbrž marsikdo želel, da bi bilo konstruiranje nove realnosti mogoče tudi v resničnem življenju, a če ne drugega, ostaja vsaj pobeg v umetnost, v fotografijo in v fantazijske oblike Ane Skobe.

Razstava:
Ana Skobe: (Re) konstruiranje arhitekture: Nezgrajena serija
Kje: Galerija Božidar Jakac – Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki
Kdaj: do 21. januarja 2021