Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

»V imenu Rite, Gibanja in Institucije«

»Kajti najbolj neosvojljiva utrdba starosveta je starosvet v nas,« v romanu češke pisateljice Petre Hůlove (rojene leta 1979) ugotavlja pripovedovalka, ki se ji v silnem navdušenju nad krasnim novosvetom zdi, da mora temeljne premike, s katerimi se je človeštvo izvilo animaličnemu in nagonskemu, popisati sistematično. Tudi zato, ker je povsod še toliko ostankov preteklega.

Kratka zgodovina Gibanja je roman o prevzgoji, ki satirično pretirava. Spodbujene z ravnanjem prerokinje Rite, ki jo nasprotniki razglašajo za navadno delinkventko (dokler ni razstrelila kleti notranjega ministrstva, lepotne klinike in še česa ter imela prelomnega govora na svetovnem odru), so ženske – in postopno vse bolj tudi moški – spoznale, da je svet, v katerem prevladuje zanimanje za žensko lepoto in modo, enostavno krivičen.

Ženske so zato prevzele oblast nad vsem in pripovedovalka je zdaj v Instituciji, v centralni ustanovi, kjer prevzgajajo moške. Nerazumni med njimi se seveda še upirajo, hlinijo brezspolnost ali ustanovi očitajo, da jih hoče narediti impotentne, a to so le odmevi ostankov protigibanja, ki se ne strinjajo s pravičniško tezo, naj moški pač trpijo šikane, vse dokler se ne bo količina gorja obeh spolov izenačila. Bivanje v Instituciji, razen za najbolj novoverne, je res ena sama tortura. Permanentno uničevanje gona s podobami in lutkami, z nočnim preverjanjem erekcije in uniformami, pornografija je najstrožje prepovedana, a si jo kljub drastičnim kaznim seveda skrivaj izmenjujejo. Čeprav je tudi že sama ideja o moških, ki so paznicam ves čas na razpolago, ob nejasnih in nepisanih zakonih prevzgojnega taborišča malo porno.

Roman se ne ustavi samo v eni ustanovi, pripovedovalka v ženskem delu prevzgojne verige obišče mater, da bi videli, kako jo odnesejo starostniki. Tam je znosneje, več je koketaže in veselja, ki ga nosi libido. Hůlová nas postavi v antiutopijo, v družbo, kjer tretjina volilnih glasov omogoči vladanje nad vsemi, totalno in totalitarno, in zato je vse drugo žanrsko prepoznavno. Tu so razsute predelane marice, nasilne in malo sramežljive deportacije, uniforme, ki spominjajo na burke, nasproti so podtalne sile, ki hočejo drugačen red in predvsem malo več nereda, tu je splošna beda sveta, ki ga je novi red osiromašil in sivkasto obarval, to smo vse že brali. Tudi hierarhična ureditev sveta brez užitkov je malo desadovska, na to ciknejo vsa mrcvarjena telesa, ki si jih privoščijo varuhi in (m)učitelji.

V nekaterih elementih manifest, kakor ga piše neizživeta gorečnica, spominja na Houellebecqovo Podreditev – le da nam ponuja vulgofeminizem namesto islama. Vendar sta avtoričina ironija in karikatura ponekod spisani slabše. Tudi na ravni stavka vidimo, da je avtorici bližje besno spisana esejistika. Pripovedni tok je hiter in tu in tam malce površen, ker ne gre za fascinacijo nad svetom, ki se je do konca birokratiziral, institucionaliziral in razženščil – kar je očitna posledica demaskulinizacije –, temveč za posmeh.