Ičiro Kišimi in Fumitake Koga: Kaj si drugi mislijo o tebi, ni tvoj problem

Naslov, ki odbija, saj vodi v čisti egoizem – misli le nase, »fuck the world«.

Toda, japonski filozof Kišimi, proučevalec Adlerjeve psihologije, se je pred desetletjem srečal z mladim pisateljem Kogo, s katerim sta sem ter tja preživela pet noči v sokratskem dialogu.

Občutek manjvrednosti – katastrofa, saj služi kot izgovor, da nič ne storim. A lahko ga uporabim tudi kot sprožilec za rast in prizadevanje. Druga stran je občutek večvrednosti, ko se kdo baha s svojimi dosežki. A oba sta na istem – trpita oziroma blestita na račun odzivov drugih. Hladno – živita življenje drugih; kdo pa bo živel njuno življenje?

Odgovor je lahko svoboda, ki je težka, saj predpostavlja, da si lahko nepriljubljen pri drugih. A vendar: delovati tako, da bi vas imeli vsi radi, je nesvoboden način bivanja. Kaj potem? Delo, četudi na videz povsem nepomembna aktivnost, s katero prispevam nekaj drugim, je prispevek, ki ni vedno viden. Tu je potreben pogum, kot je sposobnost čutiti lastno vrednost, pa naj sem magari čisto običajno bitje. Jasno, brez žrtvovanja in brez triumfov. Kišimi se odpoveduje tekmi, v kateri bi zmagovali nad drugimi, zanj je smisel ustvarjati horizontalne odnose, ki niso statični, nikakor kurtoazni, ampak zavezniški.

Redka knjiga, ki povsem odmisli križarjenja po spletu. A tudi čtivo, ki ga izgubiš, če ga poskušaš povzeti v nekaj odstavkih. Učitelj v njem ne uporabi učenca za medij, prek katerega razkriva svojo vednost, ampak kot izziv, ki spremeni njega samega.

V času, ko kot forma mentis dominira talk-show, primerek užitka v počasni poti razmišljanja. Filozofija v antični formi.