Iz mišjih lukenj

Janko Lorenci

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Kolumna

Ne vemo, ali bi bil Damijan dober premier. A nekaj je dosegel že s tem, da je spodbudil nastanek Kula in ponudil pravo gesto: če hočeš izboljšati politiko, se angažiraj, stopi zraven.

Izboljšanje politike je krvavo potrebno – živ dokaz za to je epidemija. Njeno razsajanje potrjuje, da kot država, kot skupnost delujemo vedno slabše, da nas krize prizadenejo bolj kot druge, da se razvijamo stihijsko, brez načrta, kvečjemu s posnemanjem slabega.

Poglavitni krivec za trenutno krizo je sedanja oblast, a scela že dolgo nazaduje in se pridi vsa politika. Stranke se kadrovsko obnavljajo po principu našosti (slepa pripadnost pred kakovostjo). To uničuje zdrav parlamentarizem, slabša stranke navznoter, z nastavljanjem strankarskih klonov pa slabi še družbo. Hkrati so stranke razen Levice neoliberalno okužene in spečane s kapitalom, to pa a priori duši predstavniško demokracijo. Politiko vleče navzdol tudi trajno močni janšizem, ki drugim strankam dopušča, da ostajajo jalove, a se predstavljajo kot manjše zlo. Tako se vrtimo v krogu.

Nedolžni nismo niti mi, ljudstvo. Demokracija nujno trpi, če o vsem odločajo in so za vse odgovorni »oni zgoraj« (politika, eksperti, lobiji), »mi spodaj« pa smo sprijaznjeni s pasivno vlogo opazovalcev in zabavljačev, sebe imamo za dobre in žrtve, vse one zgoraj za enake in slabe. Poleg tega jeza in bes praviloma letita na politike osebno: na Janšo, Pahorja, Cerarja … Taka personalizacija politike je razumljiva, a preozka, ker odvrača pozornost od anomalij sistema. Politiki, še bolj pa kapitalu v ozadju tak pogled ustreza – preneseš nekaj jeze in zmerjanja, karavana pa gre nemoteno dalje.

Degradacija naše politike je tolikšna, da sposobni, dobronamerni ljudje vanjo sploh nočejo več, stranke pa se obnavljajo na vedno nižji ravni. Zaupanje in zahtevnost do politike se zmanjšujeta in politika se vedno manj meni za skupno dobro. Prepad med zgoraj in spodaj se širi. Ta čas nas je doletela še pogubna dvojna kriza epidemije in janšizma na oblasti. A v bistvu nas je dohitel dolgoletni zgrešeni razvoj.

Nezadovoljstvo je veliko, toda množični pohod na ulice za zdaj preprečuje že epidemija. Do drugačne razvojne paradigme tudi ni mogoče priti čez noč. Preostane skromnejši, a še vedno ambiciozen začetni cilj – dobiti vsaj nekoliko boljšo politiko. Sama se ne bo izboljšala, preostane le zunanji pritisk – nas spodaj in tistih ob politiki.

Prva tarča pritiska je Janševa vlada, ker je pač največja grožnja. Če ne bo padla letos, bo najkasneje prihodnje leto, ko bo cepivo ublažilo tudi epidemijo. Do takrat se je treba lomastenju oblasti čim bolj upirati; in kar nekaj primerov kaže, da je to mogoče.

Druga tarča pritiska je opozicija. Pritisk ji mora dopovedati, da ne sme ostati le pri antijanšizmu, sicer se bo Janša vrnil, sama pa se bo zvrnila v jarek. To pomeni, da bo moral biti pritisk oster in trajen in da bo treba zlesti iz mišjih lukenj, se angažirati. Pri pozivih k angažiranosti hitro padeš v parolarstvo, a še noben čas ni tako klical po njej. Z nekaj patosa: za popravek zavožene osamosvojitve gre.

Veliki dolžniki angažiranja so gospodarstvo in njegova združenja (ker nočejo videti, da janšizem tudi njih že kratkoročno uničuje, jim zbija dobičke itd.), sindikati (ker preveč vdano sprejemajo pogrezanje v krizo), ustavno sodišče (ki mu pred očmi sesuvajo ustavnost), mediji (zvečine mlačni, čeprav jih janšizem ugonablja), cerkev (ki s kolaboracijo izdaja vero) … Sramoten je tudi molk mnogih drugih ustanov, ki se pustijo mrcvariti ali pa z molkom puščajo druge na cedilu.

Skratka, angažiranje je v vitalnem interesu posamičnih sektorjev, institucij, posameznikov. To nikakor ni zgolj stvar akademske, načelne zavzetosti za demokracijo, človekove pravice itd. Velika večina bo pod Janšo, a tudi pri nespremenjeni zmerni politiki živela slabše, bolj bolno in nadzorovano, manj varno, pa še kak kreten ti bo vedno hodil po glavi. Velja za delavce, profesorje, kmete, uradnike. Angažiranje je preprosto nuja in samoobramba za boljše življenje zdaj in v prihodnosti.

Zato bi se morali (zoprna, vendar nujna besedna zveza) še bolj angažirati demokratična civilna družba, vsaka ustanova posebej, vsak uglednejši in odgovornejši posameznik. Surova zlonamernost oblasti upravičuje civilno nepokorščino, potrebno tudi zato, da opogumlja druge in moralno pritiska na še občutljive dele politike. Za anonimne množice pa velja – vsaj volite, ko bo čas. Volilna abstinenca se začne že, če se odpoveš poročilom, časopisom, govorjenju o politiki. Tako odklopljen še manj vidiš razlike med strankami in postaneš pripadnik plemena, ki govori: vsi so enaki. A niso. Če ne voliš, delaš za SDS, ki ima bolj goreče volivce. Če delaš za SDS, delaš proti sebi.

Virus nas dodatno ločuje, kot da bi hotel pomagati neoliberalizmu in trenutni oblasti. Zdaj še bolj velja: ne odklapljajte se, raje sodelujte, se včlanjajte v sindikate, nevladne organizacije, v te in one skupine. Prav tako v stranke, v aktivno politiko. Ta politika ve več o nas, kot mi o njej in nas tudi zato laže obvladuje, ločuje, zlorablja. Spoznajmo in izboljšajmo jo med drugim tako, da vanjo vstopimo.

Razumne stranke se bodo odprle svežim ljudem, opustile »našost«, hkrati pa ljudstvo nagovarjale tudi s čustvi in v njegovem jeziku. Samo tako mu bodo lahko dopovedale, da se pod Janšo živi slabše, bolj bolno, bolj nadzorovano, manj varno.

Kdor noče ostati zamorjen in frustriran, bo prevzel svoj del odgovornosti. Oportunizem se ne splača, pa še slabo vest prinaša. Vsi smo po malem krivi za močvirje, v katerem smo, vsi bomo po malem krivi, če se iz njega ne bomo izvlekli, ker bomo ostali negibni.

Damijanova gesta je prava.