Playboi Carti: Whole Lotta Red

+ + +

Playboi Carti na polju mainstreamo vskega trapa velja za obstranca, ki igra po svojih pravilih, pa naj gre za izbiro nekonvencionalnih beatov ali za repanje v svojevrstnem jeziku, ki je morda nekoč bil angleščina, a ga je Carti dekonstruiral, preobrazil oziroma iznakazil v nekaj čisto novega, kar je včasih verjetno razumljivo zgolj njemu. Ko je svet prepoznal njegovo nadarjenost, je začel odlašati z izdajami in zvestoba njegovega občinstva se je počasi spremenila v potrpežljivost. Pomanjkanje načelno ustvarja in krepi povpraševanje, z izdajo plošče Whole Lotta Red pa je avtor zavlačeval tako dolgo, da so nanj začeli pritiskati celo oboževalci.

Najglasnejši izmed njih, mladi atlantski reper Mario Judah, je zdaj očitno dosegel, da je Carti ploščo le prepustil javnosti. Na družabnih omrežjih mu je namreč vztrajno »grozil«, da jo bo – če se ne podviza – izdal namesto njega. Carti se je presenetljivo uklonil pritiskom in album Whole Lotta Red na božični večer nenapovedano lansiral kot ploščo presenečenja. Že pri prvem poslušanju pa postane jasno, da bi moral z izdajo počakati vsaj še nekaj mesecev, ploščo dejansko končati, izpiliti ali jo vsaj še nekajkrat pozorno poslušati in z nje izluščiti vse nepotrebne komade, ki zaradi vprašljive kakovosti verjetno izstopajo tudi za najbolj neizkušena ušesa.

Whole Lotta Red resnično zveni kot premalo kuhan izdelek, na katerem najdemo zgolj peščico polnopravnih, dovršenih skladb in hkrati malo morje napol surovih skic, ki so na tako zgodnji stopnji razvoja, da se težko klasificirajo celo kot demo posnetek. Instrumentali so – vsaj v idejni zasnovi – večidel odlični: so drzni, nekonvencionalni – zasluge za to gre pripisati tudi izvršnemu producentu projekta Kanyeju Westu –, pogosto pa lepo laskajo Cartijevemu bizarnemu slogu repanja. Minimalistične, plavajoče in osvežujoče preproste beate, ki so zaznamovali večino njegovega izjemnega prvenca Die Lit, so zamenjali hajp, hrup in pankovska agresija. Ta slogovna sprememba je kot ideja dobrodošla, težava pa se pojavi v izvedbi, predvsem, kar zadeva vokalno oziroma tekstovno razsežnost albuma.

Na trenutke se zdi, da je Carti za posamezen komad napisal zgolj verz ali dva, nato pa ju ponavlja, dokler skladba ne doseže minimalne dolžine, ki jo zapovedujejo platforme za predvajanje glasbe. V dobi spletnega pretakanja glasbe je za finančni uspeh ključna kvantiteta izdanega gradiva, zato je Carti na novi album v preračunljivi maniri vključil kar 24 skladb, vsaj dvakrat preveč: če bi s plošče izluščil zgolj gradivo, vredno objave, bi nas lahko med prazniki kot Božiček razveselil z izvrstno malo ploščo, namesto tega pa nas kot Grinch utruja s pomanjkljivim, nedokončanim, na trenutke skoraj neposlušljivim dolgometražcem, ki še zdaleč ni bil pripravljen za prihod na svet.