Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Samo nasmeh je bolj grenak

V novem romanu domačega avtorja Toma Podstenška (rojenega leta 1981) je navedeno, da veliki večini dobitnikov velikih dobitkov v igrah na srečo ti poslabšajo kakovost življenja. Kar 90 odstotkov srečnih dobitnikov naj bi denar hitro zafrčkalo in pristalo nižje, kot so bili v času velikega dobitka. Če to drži, je srečko Feliks, glavni junak romana, med njimi čisto v vrhu. Polovica zadetka evropske megaloterije mu omogoči, da spozna pravo naravo sveta in odnosov.

Ima namreč dvojno smolo; sumljivo mu je, kako lepo se začne čisto navaden delovni dan, sicer eden zadnjih v nizu, vendar se potem naključnosti in pozabljivosti kopičijo vse do trenutka, ko ga pred blokom prestreže rumenjaška televizijska ekipa in ga sprašuje, kaj bo z denarjem, priigranim v nagradni igri. Skoraj sočasno se aktivirajo bližnji in daljni, spodbujeni z vonjem po bankovcih, gori bankovcev, predvsem pa prepričani, da je treba srečo deliti – in to prav z njimi, zaradi takšnih ali drugačnih zaslug in po različnih merilih. Inovatorji, ki bi želeli finančno injekcijo za svoj projekt. Do dela davka upravičena občina, ki bi s spremembo dobitnikovega bivališča in pripadajočim zneskom (pravzaprav že tretjino zneska) lahko uresničila svoje urbanistične načrte. Tu so še prostovoljske organizacije in prodajalci luksuznih nepremičnin in avtov pa varuhi delniških skladov … Vsi ga imajo kar naenkrat radi in v čislih; ne nazadnje tudi sorodniki. A če s tistimi bližnjimi še nekako gre, saj ti, potem ko se izkaže, da je vest o dobitku proniknila neutemeljeno, v lažnost novice verjamejo. Prijatelji in prijatelji so precej bolj sumničavi.

Podstenšek svojega sicer dokaj pasivnega in mencajočega protagonista izpostavi najprej ljubeznivosti, potem sovražnosti celotne okolice. Sovražnost je seveda še bolj neprijetna kot ljubeznivost, čeprav so tudi prilizovanje, koketiranje in neprepričljivo laskanje kar zoprnije. Predvsem pa mu uspe v podtonu zgodbe o postopnem razsipanju ožje družine, za katero je misel na kup denarja prevelik preizkusni spotikljaj, pokazati ne le pohlep, še bolj uničujoč je njegov stranski rušilni val, razočaranje. Vsi si namreč lastijo pravico do užaljenosti in togote, saj so na denar od dobitka, ki ga ni, računali. Vendar nezmotljiva logika lažne in nepreverjene novice deluje naprej, izmislek v sili dobiva vse realnejše posledice, vmešajo se kriminalci in drobni lopovi, nakar še kriminalisti in za Feliksa je vse skupaj bolj ko ne martirij, skozi katerega se očiščuje svojih iluzij o naravi odnosov, predvsem tistih najtesnejših.

Roman Kar se začne z nasmehom je dovolj pronicljiv preizkus družbene kondicije, spisan tekoče in primerno spravljivo, da ne potegne v kriminalko, s katero se v enem segmentu spogleduje, ali v dramo maščevanja, čeprav Feliks udarce vrne. Vendar se zadeve uredijo s humorjem in malo privoščljivosti, na hitro in brez posledic, kaj šele prelivanja krvi, čeprav vmes mahajo tudi s pištolami. Duhovit premislek o sreči v času, ko menda ta išče naš naslov.