»Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

Večkrat poudarjate pomembnost ležernosti in lenobe, ki naj bi bili zakoreninjeni v vašem balkanskem temperamentu. Izjavili ste denimo, da »družba, ki dovoljuje ležernost in lenobnost, kaže na razvoj civilizacije«. Kako pa ležernost doživljate zdaj, ko nas v njo tako rekoč silijo? Ali izgubi svoj čar? 

Zdaj živimo v histerični ležernosti. Nič ne delamo, a v tem je prisotna močna psihoza. Eno je, ko se za nekaj odločiš sam, popolnoma drugo pa, ko ti nekaj zapovejo. Kar se nam dogaja, postavlja pod vprašaj moj poklic, in tega ne moremo enačiti z ležernostjo. Obilico časa in posledično tudi ležernost zagovarjajo sistemi, ki močno poudarjajo socialno in humanistično noto. Tega zdaj ni več. Socialistična družba je predvidevala, da nisi ujetnik delovnega razmerja: tam si največ osem ur in potem imaš svoj čas, da hodiš na ribarjenje, igraš nogomet, posedaš s prijatelji, razpravljaš in se zajebavaš. Skratka: da lahko osvobajaš svojega duha, da si lahko radosten, potrebuješ čas, mi pa smo se od tega zelo oddaljili. Nismo se zares ukvarjali s tem, kaj bi bilo za nas resnično dobro. Predvsem oponašamo sisteme in logiko naše širše okolice. Liberalni kapitalizem je stvar anglosaksonskih narodov in protestantizma, torej vsega, česar tukaj ni. Skušamo živeti na anglosaksonski način, kar nam jasno ni pisano na kožo.

S kakšnimi izzivi in frustracijami se kot glasbenik soočate v času koronakrize? 

Glasba je zdaj na samem dnu interesov politike in družbe. Politiki je vseeno, kaj se bo z nami zgodilo. Ko so na začetku krize začele padati pobude, naj igramo na balkonih, tega nisem razumel: od kod vnema, naj glasbeniki tolažimo narod? Nas bo ta kriza prizadela bolj kot kogarkoli drugega, to bo nepredstavljivo velik udarec za vso sceno. Ne gre zgolj za to, da veliko glasbenikov ne bo moglo preživeti, tudi zanimanje bo ugasnilo. Če še eno leto ne bo koncertov, si jih ljudje niti ne bodo več želeli. »Manj ko fukaš, manj se ti fuka.« Enostavno se odvadiš. Zgodilo se bo to, da bodo ljudje tako glasbo kot umetnost na splošno začeli vse bolj povezovati z elitizmom.

Takšna je torej prihodnost sveta glasbe po covidu? 

Menim, da ljudje za glasbo ne bodo imeli ne časa ne zanimanja. Da popularna kultura živi in raste, rabiš velik, močan, stabilen srednji razred. Takoj ko ta izgine – in trenutno pospešeno izgineva – postane vsa kultura elitistična, kot je bila pred 20. stoletjem. Zdaj spet rinemo v ta scenarij: če zgolj en odstotek ljudi drži v rokah skoraj vse bogastvo, je to že elitizem in umetnost na to seveda ni imuna. Umetnost rine tja, kjer je denar. Če ga ni v srednjem razredu, bo srečo pač poskusila v višjem. Na koncu bomo igrali na rojstnodnevnih zabavah tajkunov in podobnih likov. Tu ne gre zgolj za predvidevanje mrke prihodnosti glasbenikov: že zdaj se pojavlja vprašanje smiselnosti našega poklica. Ljudem bo čedalje bolj vseeno za glasbo. Ko narediš nov komad, je tako rekoč nemogoče kogarkoli animirati. Slab čas je za muziko, saj ta trenutek nihče zares ne razmišlja o njej in je nihče resnično ne potrebuje. Ljudje razmišljajo o eksistenčnih težavah, zato so kanali za podoživljanje, razumevanje ali hrepenenje po muziki enostavno zaprti. Mi sicer ustvarjamo naprej, a to počnemo predvsem iz lastnega nemira, ne pa ker bi bilo to zares smiselno. Če si čevljar, pač delaš čevlje, tudi takrat, ko jih nihče več ne potrebuje.

Vseeno se zdi, da glasba – vsaj za zdaj – še ima neko funkcijo. Kaj pa je pri tem bolj pomembno: da je glasba v teh napetih časih politična oziroma družbenokritična, ali naj služi kot pobeg od težav, ki nas pestijo?

To je veliko, celo večno vprašanje. Kaj naj bi predstavljala muzika: kritiko in ogledalo sedanjega stanja? Naj postavlja družbena vprašanja in daje odgovore na jutrišnji dan? Ambicija, da umetnost uporabiš v tovrstne namene, je pogosto že vnaprej obsojena na propad. Že sama moč izkoriščanja umetnosti za politične premike je izjemno vprašljiva. Umetnost, predvsem glasba, je stvar čustev: na polju emocij postane sladka in dobi svoj smisel. Upam, da ne bom narobe razumljen: nič nimam proti politični umetnosti, ampak enostavno mislim, da je politika preveč banalna, da bi vsebovala karkoli, kar bi lahko navdihovalo umetnost. Razen v izjemnih primerih, denimo v revolucionarnih časih, ko gre za resne premike, ki posegajo v polje spremembe vse družbe, v polje ustvarjanja novega človeka in novega dojemanja sveta. A zdaj ne živimo v takšnih časih. Neoliberalizem tega ne ponuja: danes ni ideologije, ki bi bila dovolj močna, da bi lahko hranila umetnost.

Bolj kot na političnost v svojem delu pogosto stavite na politično nekorektnost, ki jo nemalokrat zapakirate v samoironijo. Pa je že to na neki način politična gesta – oziroma tudi ko ni tako mišljena, se čez čas pogosto izkaže, da odpira pomembna družbena vprašanja. 

Muzika, ki me niti malo ne nasmeje, me načeloma ne pritegne. Duhovitost je stvar emocije, zato je v glasbi dobrodošla, humorne elemente pa vedno jemljemo iz vsakdanjega življenja: včasih že golo opazovanje družbe postane v nekih točkah smešno oziroma duhovito. Tako je tudi z mojimi komadi, od Magnifico je peder do Samo ljubezen. Slednji ne poje o ničemer drugem kot samo o ljubezni, a v kontekstu izvajalcev in časa, v katerem je bil predstavljen, lahko tekst deluje kot naboj in melodija kot puška, celoten paket pa torej kot provokacija.

Da popularna kultura živi in raste, rabiš velik, močan, stabilen srednji razred. Takoj ko ta izgine – in trenutno pospešeno izgineva – postane vsa kultura elitistična. Umetnost rine tja, kjer je denar.

Je tako tudi z vašo najnovejšo skladbo Say No When You Gotta Say Yes? Nekateri sporočilo berejo kot politično. 

Sporočilo tega komada v duhu časa res lahko deluje politično. Zaradi razmer, v katerih živimo, dobi politični smisel, v resnici pa govori o tem, kako v ekstremnih razmerah ohraniti vedrega duha. Pravzaprav komad niti ni nastal med koronakrizo, temveč že prej, zdaj pa smo ga posneli. Stiska, ki jo v tem času čutimo vsi, je bila prisotna že dolgo prej, zdaj pa jo čutimo še bolj. Vedrina duha je zame ena najpomembnejših stvari: ko je duh veder, je preprosto lažje živeti. Čez življenje naj nas vodi svojeglavost, pa bo vse v redu.

Ali stremite k temu, da bi še naprej ustvarjali provokativne hite, ali pa se po uspehih v vlogi skladatelja filmske glasbe osredotočate na »resnejšo« muziko? 

Če je glasba duhovita, ne pomeni, da ni resna. Duhovitost je, kot pove že sama beseda, stvar duha. Ne gre zgolj za to, da se nečemu smeješ, bistven je zasuk, ki glasbo naredi duhovito na neki bolj globoki ravni. Provokacija je v tem kontekstu kot nekakšno estetsko orodje v muziki in kot takšno jo tudi jemljem. Včasih iščeš nekaj čisto drugega, pa se provokativno sporočilo pojavi samo od sebe, čisto spontano. Pri Magnifico je peder sta me na primer zapeljala predvsem ritem refrena in melodika, ki se pojavi znotraj te ritmike. Kadar pa prava stvar najde pravo mesto, nekje v telesu začutiš nekakšno milost navdušenja, v tebi se zgodi neki krasen nemir – in takrat veš, da je stvar dobra.

Je dandanes biti politično nekorekten lažje ali težje kot včasih? So se tu standardi spremenili? 

Družba je postala še bolj konservativna in v takšnih razmerah si lahko hitro, ne da bi se zares trudil, politično nekorekten. Živimo v časih, ko je dovolj, da se samo pojavim na odru in rečem »dober dan«, pa je to že provokacija. Lepota je postala provokacija, talent pa atentat. Pa je sploh poanta v tem, da iščemo provokacijo? Včasih je tako, a pri mojem ustvarjanju provokacija prav gotovo ni glavno vodilo. Ko smo na primer ustvarjali komad Čefur, smo iskali predvsem lastno zabavo in vznemirjenje, čeprav sem vedel, da bomo najverjetneje naleteli na razmeroma buren odziv. S tem si takrat sicer nisem naredil velike usluge, to je bil moj največji komercialni spodrsljaj doslej; kljub burnemu odzivu je prinesel zelo malo koncertov. Pozitiven učinek tega komada je bil kvečjemu dolgoročen v smislu »o, kje si Manje, legenda, kaj si ti vse rekel na televiziji«. To je postalo del mene, del moje identitete. Ves čas iščemo svojo identiteto, svoj izraz, in to je bilo nekaj, kar mi je pripadalo, nekaj, kar sem potegnil iz okolja, v katerem sem rasel in katerega del sem bil. In ker v sebi nosi resnico, mi je bilo tudi najbližje.

Ko ustvarjate filmsko glasbo, ta verjetno ne dopušča toliko prostora za humor. Kako doživljate delo po naročilu? Imate pri ustvarjanju rajši proste roke? 

Verjamem, da so bili mnogi najboljši komadi narejeni prav po naročilu. Naročila, usmeritve in časovni pritisk imajo očitno neko moč, vsaj tako se je izkazalo na primeru filma Montevideo, Bog te video. Pukni zoro je komad, ki je bil narejen samo za ta film, pa je dobil neverjetne razsežnosti. Če ne bi bilo filma, verjetno nikdar ne bi posnel takšnega štikla. Ker te delo po naročilu močno determinira v smislu, da skušaš zadovoljiti željo nekoga drugega, nisem vedel, ali mi bo sploh ugajalo ali ne. Ampak v primeru Bjelogrlića se je delo po naročilu izkazalo za super stvar: ustvarjanje z njim je izreden užitek, čeprav zahteva ogromno pozornosti kot človek in tudi kot umetnik. Pravzaprav me je izpolnjevalo in osrečevalo to, na kakšen način sem ga lahko zadovoljil: kot natakar, ki ti prinese zares hladno pivo – še bolj hladno, kot bi pričakoval. Nekaj je želel od mene, jaz pa sem mu to postregel z največjim užitkom. O omejitvah sva se vnaprej dogovorila, dal mi je izjemno specifične napotke: »Napravi stvar, da zvuči kao da je stara, pa da je nova, da bude hit i da takne srpsku dušu.« Vse skupaj se mi je zdelo precej hecno: nisem mogel verjeti, da delam stvar po naročilu, ki mi narekuje, da se mora moja glasba dotakniti srbske duše. A pravzaprav me je to močno intrigiralo. Bal sem se, da bom zamočil, in Bjelogrlić pravzaprav nad komadom sprva sploh ni bil pretirano navdušen. Rekel je, da mu zveni nekoliko bosansko, ampak je šlo vseeno skozi. Nihče od naju ni imel občutka, ali je to zares to. On je rekel, da če bo stvar zaokrožila v kafanah, imam hit. A to je bilo popolnoma nepredvidljivo.

Kako doživljate, da je Pukni zoro postala neuradna srbska himna? Oziroma – če citiram Jureta Trampuša – »da jo je izkoristila politika in iz nje naredila izmišljen narodni ep«? 

Moj dedek je bil solunski borec, imel je veliko brazgotino od šrapnela, videti je bil kot nekakšen gusar. Njegove zgodbe sem poslušal, ko sem bil mulc, in pravzaprav je ta komad kot nekakšen hommage, namenjen njemu. Dobro poznam oziroma pripadam srbskemu sentimentu, iz tega sem izhajal in zato je ta komad resnično intimen. Politika pa ga je res izkoristila in iz njega naredila marketinško strategijo: češ da gre za staro srbsko pesem iz prve balkanske vojne, da gre za delo neznanega junaka in podobno. Takšne stvari me zabavajo in na trenutke tudi razjezijo. Pravzaprav se mi je zgodilo nekaj, kar se človeku le malokrat zgodi, dokler je še živ: komad je zaživel svoje življenje, ljudje so ga vzeli za svojega. Ne zanima jih, kdo je v resnici avtor, ne zanima jih, da je ta komad moj, ker je pač postal njihov. Je kot otrok, ki gre od doma in te nikoli več ne pokliče. Niti enega evra nisem vložil v marketing te pesmi in pravzaprav sem hitro izgubil vsak vpliv ali moč nad tem, kaj se z njo dogaja. Skurvala mi se pesma s narodom.

Živimo v časih, ko je dovolj, da se samo pojavim na odru in rečem »dober dan«, pa je to že provokacija. Lepota je postala provokacija, talent pa atentat.

Sicer pa niste prvi Slovenec, ki je napisal srbsko himno: Davorin Jenko je uglasbil Bože pravde. Zanimiv fenomen, da je glasba za Srbe tako pomembno pesem že drugič maslo Slovenca. 

Marš na Drino pa je napisal Čeh, Binički. To kaže tudi na odprtost Srbov, pri kateri etnična čistost ni nujni pogoj, da bi sprejeli nekaj, kar jim je všeč. Odprti so. Prepričan sem, da obrnjena situacija ne bi bila mogoča. Srbi nimajo težav s tem, da je njihovo himno uglasbil Jenko: v Srbiji je veliko ustvarjal in tam tudi živel, zato je seveda močno vplival na kulturo. Tisti, ki vpliva na kulturo, postane del nje. Slovenci večinoma nimajo pojma, kdo Davorin Jenko sploh je, to vedo predvsem Srbi. Slovenci pravzaprav ne vedo niti tega, kdo je uglasbil slovensko himno. Vprašajte jih sto in le eden bo vedel. Ali veste vi?

Se bom raje kar potuhnil in preusmeril pogovor. Predsednik vlade je poleti tvital izsek vašega intervjuja za Al Jazeero, v katerem naj bi žaljivo govorili o slovenski narodnozabavni glasbi. Izjava je bila jasno izvzeta iz konteksta. Če prav vem, vam je narodnozabavna glasba pravzaprav všeč? Pred leti ste tudi igrali v narodnozabavnem bendu. 

Vsa ta epizoda se mi je zdela precej nespodobna in zato se takrat nisem želel odzvati. Malo mi je bilo sicer nerodno, da me predstavljajo v takšnem kontekstu in na tako površen način, a ni me prizadelo, saj je bilo vse skupaj enostavno preveč butasto. Slovenska narodnozabavna glasba je svetovno gledano izjemno izvirna stvar. Res gre za lokalen žanr z močnim ljudskim sentimentom, a resnično se mi zdi ena najbolj zanimivih stvari v slovenski glasbi. Ravno o tem sem pravzaprav razlagal v prispevku na Al Jazeeri: o slovenskem sentimentu oziroma o bizarnosti tega, da slovenska narodnozabavna glasba izjemno žalostna besedila namesto v mol zapakira v dur ter jih postavi v kontekst polke ali valčka. To je pravi umetniški zasuk, ki vso zadevo naredi izjemno bizarno in fascinantno. A to pravzaprav sploh ni bistveno: tudi če bi se mi zdela slovenska narodnozabavna glasba bedna in bi se iz nje resnično delal norca, ne razumem, zakaj bi bilo to žaljivo do slovenske kulture, tradicije, naroda ali pač do kogarkoli že. V življenju se preprosto rad šalim, to se mi zdi izjemno pomembno. Če pa nekdo narobe razume vic in se ob njega spotakne, kot da to sploh ni vic, je to njegova težava.

Ko sva ravno pri vicih. Na božični večer ponovno – tokrat prek spleta – prirejate tradicionalni božični koncert, četudi pravzaprav sploh niste pristaš tradicij ali praznikov. Kako je prišlo do tega, da vas ljudje pri nas povezujejo s prazničnim časom, četudi praznikov ne marate preveč? 

Temu se pravi oportunizem. Vsako leto rečem, da je bilo teh božičnih koncertov dovolj, potem pa me prepriča gola ekonomija in pristanem na še enega. Ti koncerti so preprosto zelo uspešni: meni in vsem sodelavcem, s katerimi sem obkrožen, dajo krila, finančno injekcijo, ki pride zelo prav. Dokler ljudje radi pridejo, naj tradicija pač bo, tudi če je ne razumem dobro.

Morda uspešnost božičnega oportunizma kaže na to, da morate posneti božično uspešnico. 

Saj bi jo posnel, če bi znal. Posnel bi tudi še en Hir aj kam, hir aj go, če bi znal. Podpisal sem pogodbo z založbo Sony, ki je po uspehu slednjega želela še 25 kil Hir aj kama in 25 kil Giv mi manija, ampak preprosto nisem take vrste glasbenik, da bi lahko poustvarjal, kar sem že naredil. Zdi se mi, da teh hitov pravzaprav sploh ne znam ponoviti oziroma se niti ne spomnim, kako sem jih naredil. A tudi če bi jih znal, me v to verjetno niti ne bi vleklo. The Rolling Stones so na primer čudo, ki ga zelo spoštujem: vsa čast muzikantom, ki ustvarijo svoj značilni zvok in ga nato balinajo naslednjih štirideset let. Jaz tega preprosto nisem sposoben, določenega zvoka se enostavno naveličam.

Zgodovina dokazuje, da imajo številni veliki glasbeniki omejen rok trajanja, da bi bilo za njihovo zapuščino pogosto bolje, če bi se umaknili, ko so še na vrhuncu. Vaša kariera se sicer z leti silovito vzpenja, vendar me zanima, če se kdaj bojite, da vas bo navdih zapustil oziroma boste izgubili občutek. 

Upam, da do tega pride čim pozneje. Ne vem, ali je to kot nekakšen vrelec, ki se izčrpa, ali je to stvar česa drugega. Niti ne vem, na kakšen način to deluje: težko bi rekel, da imam pri ustvarjanju sploh inspiracijo, prej bi to imenoval nemir ali preprosto veselje oziroma užitek do igranja. Zaenkrat je to pač to, kar me žene: veselje, užitek in strast, predvsem pa nervoza, ki je načelnik vsega naštetega. Vsi muzikanti smo nevrotični in zelo pogosto tudi čustveno nestabilni. To je ena temeljnih stvari, ki nas naredi zanimive. To je hkrati naš blagoslov in naše prekletstvo.

Verjetno bi se, preden bi zašli, ustavili. Od nekdaj ste namreč izjemno samokritični: ker ste samouk, ste se na primer sami oklicali za šarlatana. Se imate po neizmernem mednarodnem uspehu, potem ko ste se odlično izkazali v vlogi filmskega skladatelja, še vedno za šarlatana? 

Vsak zase ve, koliko je v resnici beden in brezvezen. Jaz to zase dobro vem in iz spoštovanja do kolegov, ki so mnogo boljši in veliko bolj šolani od mene, še vedno vztrajam pri tem, da sem šarlatan. Šarlatanstvo je konec koncev tehnika oziroma pristop k ustvarjanju. Šarlatanom vsake toliko uspejo fantastične stvari, ampak ne vemo, zakaj in kako. Za tem navadno ni nikakršne empirike, zgolj občutek. Šarlatani smo kot alkimisti v srednjem veku, ki so skušali narediti zlato. Preprosto nekaj daješ skupaj, ne veš točno zakaj, slediš občutku in na koncu morda nekaj uspe. Takšen se mi zdi tudi naš poklic: jasno tu ne morem govoriti v imenu vseh glasbenikov, izhajam iz sebe. Nekam se spustiš, a ne zato, ker bi vedel, kam te bo odpeljalo, temveč zgolj zato, da se nekam spustiš. Potem pa sproti ugotavljaš, kaj se sploh dogaja. Takšna je narava našega dela, in tudi če bi bil akademsko podkovan, mislim, da bi tehnika ostala ista. Karakterno so mi takšni liki izjemno blizu: izhajam z Balkana, kjer smo šarlatani pravi prvaki. Političnih, znanstvenih in umetniških šarlatanov je tam cel kup, od Nikole Tesle prek Tita do Magnifica.