Ideološka poteza? Nikakor.

Zadnja leta je Muzej novejše zgodovine doživel preobrazbo. V njem so pri postavljanju razstav začeli uporabljati nove tehnologije. Fokus razstav so premaknili s predmetov na zgodbe in zbujanje občutij. Muzej, ki se je nekoč imenoval Muzej revolucije, je začel tudi tesneje sodelovati s šolami: prenovil je pedagoški del programa za osnovne in srednje šole in se tesneje povezal s sorodnimi institucijami.

Teme, ki so se jim v muzeju posvečali, so bile aktualnozgodovinske. Zadevale so vprašanje begunstva, povezovanja Evrope, zelo uspešna je bila razstava o modernizaciji v času Jugoslavije Nikoli jim ni bilo bolje?. Eden izmed zadnjih projektov, za katere so pridobili evropska sredstva, bi moral zaživeti konec januarja, naslovili so ga Identitete na prepihu, z njim pa so želeli predstaviti obdobje ekonomskih migracij z območja nekdanje Jugoslavije v Slovenijo. Matevž Čelik, nedavno odstavljeni direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je o tej tranziciji dejal, da se je v zadnjem obdobju Muzej novejše zgodovine »odprl in postal muzej vseh«. Obisk v njem se je v zadnjih desetih letih sedemkrat povečal.

Za preobrazbo muzeja v sodobno institucijo je bila odgovorna njegova direktorica, zgodovinarka mlajše generacije, Primorka Kaja Širok. A februarja ji bo potekel mandat, zato je ministrstvo za kulturo objavilo javni razpis. Nanj sta se prijavila dva kandidata, poleg sedanje direktorice je bil to še Jože Dežman, ki je muzej vodil en mandat pred Širokovo. To je bil čas, ko so se v njem ukvarjali z revizionizmom druge svetovne vojne in ozko usmerjenimi interpretacijami vojne za Slovenijo – v tistem času je zaradi Dežmanovega ideološkega angažmaja protestiral marsikdo, tudi veteranska združenja.

Ko je bil Jože Dežman, ljubiteljski zgodovinar, obseden s »titoizmom« in »stalinizmom«, leta 2005, ko še niti ni imel magisterija, imenovan za direktorja, so člani strokovnega sveta muzeja, ugledni zgodovinarji, kot so bili Dušan Nećak, Peter Vodopivec in Božo Repe, odstopili. Nato pa je kar 16 najpomembnejših slovenskih zgodovinarjev tudi javno protestiralo proti potezi.

Zgodovina se spet ponavlja. Tudi tokrat sta oba sveta, strokovni svet in svet zavoda, pregledala obe prijavi na razpis za mesto direktorja. Svet zavoda, ki ga vodi Oto Luthar, predstojnik Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, je z obema kandidatoma opravil razgovor in podal negativno mnenje o Dežmanu, pozitivno o Kaji Širok. Strokovni svet, ki ga vodi Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos za novejšo zgodovino ter vodja kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, je prav tako podprl Kajo Širok. 

»Ocenili smo, da je gospa Širok muzej dobro vodila, muzej je vključen v mednarodne projekte bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini, je tudi vse bolj evropsko prepoznaven, gospa Širok je predsednica Mednarodnega muzejskega sveta in s tega vidika kontinuitete smo predlagali, da ostane direktorica,« je dejal Vurnik.

Kaja Širok sicer ni edina politično zamenjana direktorica katere od pomembnih kulturnih ustanov v zadnjem obdobju. Je pa ta zadnja Simonitijeva poteza gotovo najočitneje ideološka.