»Sramota ostane«

»Sramota,« je v mikrofon izrekel Karpo Godina, ena ključnih osebnosti ne le slovenske, temveč tudi jugoslovanske kinematografije, prejemnik številnih najvišjih nagrad za svojo ustvarjalnost, tudi Prešernove in Badjurove. Sedeminsedemdesetletni filmski režiser, ki je v svojih stvaritvah vselej nasprotoval represiji, četudi se je kak film z začetka njegove kariere zato znašel v bunkerju, je ponovil: »Sramota.« In spet: »Sramota.« In spet: »Sramota.« Svoj protest je sklenil z besedama: »Sramota ostane.«

Godina je tistega dne, bil je petek, 27. novembra, stal pred poslopjem ministrstva za kulturo in nagovarjal njegovega prvega moža: ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki je marca nastopil svoj drugi ministrski mandat, ponovno v vladi Janeza Janše. A besedo sramota so v povezavi z njegovim delom v zadnjih mesecih izrekli tudi številni drugi kulturni delavci. Zadnje tedne jo izrekajo kar naprej. Avtor celostne grafične podobe ministrstva za kulturo, oblikovalec Tomato Košir, jo je namesto besede kultura protestno vtkal celo v logotip ministrstva.

Za sramoto tolikokrat zapored v tako kratkem času v Republiki Sloveniji bržkone ni bil razglašen še noben drugi minister. Prav tako še noben drug minister pred svojim ministrstvom ni doživel toliko zaporednih protestnih akcij tistih, ki bi jih po službeni dolžnosti moral zastopati, a jih je v najbolj kritičnem trenutku pustil na cedilu. Razlogi za popolno ogorčenje nad delom Vaska Simonitija, ki je po mnenju kulturnih delavcev tudi »minister proti kulturi« in »najslabši minister za kulturo v zgodovini države«, so očitni. V devetih mesecih na položaju je dokazal, da ga veliko bolj kot nujno reševanje kulture, v pandemiji enega najhuje prizadetih sektorjev, katerega številni delavci so bili že prej na pragu revščine, zdaj pa nezadržno tonejo vanjo, zanima korenito preurejanje slovenske kulturne in medijske krajine. In to za vsako ceno. Brez dialoga. Mimo strokovnih mnenj in odločitev. In tudi mimo veljavnih zakonov, uredb in drugih predpisov. Obstoječi slovenski kulturni model je zastarel in preživet, to je dejstvo. Njegova prenova je nujna. A to, kar počne Simoniti, ni prenova. To je popolna demontaža vsega, razvrednotenje strokovnosti, rušenje temeljev pravne države.

Ob tem so se na udaru znašli vsi – kulturne institucije, mediji, nevladniki, posamezniki, strokovne komisije, ki delujejo pri ministrstvu, kritična misel. Ene je z danes na jutri sklenil vreči na cesto, drugim je brez kakršnekoli podlage odvzel status, tretjim pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, četrte je na vodstvenih položajih zamenjal s šibkejšimi, celo nekompetentnimi kadri, na pete je pritiskal, naj spremenijo svoje strokovno mnenje, in ker mu niso ustregli, je na koncu zamenjal tudi njih. Medtem pa si je začel predpise prirejati tako, da bi o vsem lahko odločal – sam. Tako bo po novem namesto strokovnjakov z različnih področij o tem, koga bo ministrstvo financiralo in koga ne, pa tudi o vsem drugem, odločal kar minister. Politik s politično agendo. Z agendo stranke SDS, ki vsako kritiko na svoj račun kaznuje. Ki s položajev razrešuje vse, ki so kritični. Vse, ki si upajo le podvomiti o njej. Vse, ki jih enostavno nima za svoje. In v kulturi – v tem sektorju ustvarjalnih, visoko izobraženih, družbenokritičnih ljudi – je to pač velika večina.

Najhuje pri tem je, da Simoniti ni kak nerazgledan analfabet. Ko bi vsaj bil; v tem primeru bi njegovo ravnanje toliko lažje razumeli. Vendar je Simoniti v nasprotju z njegovimi številnimi strankarskimi kolegi, ki nam kot edino pravo umetnost ponujajo Modrijane in Jožeta Možino, dober poznavalec področja kulture. Celo zelo dobro ga pozna. Je izobražen in razgledan človek, doktor zgodovine, strokovnjak za srednji vek, ki ga zanima tudi polpretekla zgodovina. Zdaj že upokojenega univerzitetnega profesorja zgodovine se njegovi nekdanji študentje spomnijo po zanimivih predavanjih. Sicer tudi po kakšnem arogantnem nastopu in tudi po kakšnem šovinističnem, vendar kljub vsemu predvsem po predavanjih, v katerih jim je vedno pokazal širino – od poznavanja humanizma do filozofije in literature.

Že vseskozi je tudi reden obiskovalec kulturnih dogodkov. Tudi zato, ker je njegova soproga Alenka Zor Simoniti dolgoletna kulturna novinarka TV Slovenija in avtorica oddaje o knjigah Pisave, vendar ne le zato. Simoniti namreč tudi sam izhaja iz okolja, kjer je bila umetnost cenjena. Njegov dedek Anton je, namesto da bi bil čevljar, kar mu je bilo namenjeno, postal organist, šest desetletij je tudi vodil cerkvene in prosvetne zbore. Oče Rado pa je v glasbi segel še višje, uveljavil se je kot eden naših najbolj priznanih skladateljev in zborovodij. Za svoj izjemni opus je prejel Prešernovo nagrado, najvišjo slovensko nagrado za umetniško ustvarjanje, širša javnost pa ga med drugim pozna tudi kot ustanovitelja znamenitega Partizanskega pevskega zbora in avtorja neuradne primorske himne Vstajenje Primorske. Vasko Simoniti in njegov starejši brat Iztok, ki je postal poklicni diplomat in profesor, sta torej odrasla obkrožena z umetniki. »Prihajali so pesniki, pisatelji, operni ljudje,« se je pred skoraj desetletjem v Primorskih novicah obiskov v očetovi rojstni hiši v briški vasi Fojana spominjal Iztok Simoniti. Med drugim so gostili literate Alojza Gradnika, Edvarda Kocbeka in Cirila Kosmača, pa filmskega režiserja Tuga Štiglica, opernega pevca Ladka Korošca, slikarja Maro Kralj in Borisa Kobeta. »Družili smo se. Veliko razpravljali, pili in jedli – zelo na glas.«

Vasko Simoniti torej dobro razume, kaj je umetnost, kakšni so umetniki, kako razmišljajo, kako ustvarjajo, kako živijo, kako shajajo. Razume, da je umetnost kompleksna, razmišljujoča, kritična, da tudi provocira. Da to drži, dokazuje že del njegovega letošnjega intervjuja za Siol, v katerem ga je izpraševalec Aleksander Kolednik zelo očitno napeljeval h kritiziranju umetniških projektov dveh nagrajenk Prešernovega sklada, Maje Smrekar (»dojenje psa«) in Simone Semenič (»rezanje slovenske zastave«), ki sta bila skupaj z njunima avtoricama predlani deležna grozovitega spletnega pogroma, sproženega s samega vrha ministrove stranke SDS. A Simoniti se je umetnicama in njunima projektoma – drugače od Janeza Janše in gomile spletnih trolov SDS – postavil v bran. Ogorčenje nad njunimi projekti je »preveč na prvo žogo«, je dejal. »Bolje kot to, da smo zgroženi, bi bilo, da razmislimo, za kaj gre,« je dodal. In o obeh projektih ponudil tehten premislek.

Ob takšnih ministrovih javnih nastopih, ki so žal izjemno redki, večinoma je v javnosti »le« skrajno aroganten in ciničen, se zdi, da mu v stranki SDS – h kateri ga je že v devetdesetih prignalo veliko očaranje nad Janezom Janšo, morda pa tudi zagrenjenost nad delovanjem prejšnjega režima, v katerem se je oče kljub zaslugam pozneje čutil odrinjenega – ni vedno lahko. Da je kdaj tudi sam ogorčen nad norčevanjem, ki si ga zaradi nepoznavanja na račun umetnosti privoščijo njegovi strankarski kolegi.

A po drugi strani je sam že leta soustvarjalec strankine kulturne politike. Tako torej tudi kot minister ni nikakršna žrtev okoliščin. Ne, Simoniti dobro ve, kaj počne. In tudi Janez Janša dobro ve, zakaj ga je imenoval na ministrski položaj. Ker stvari naredi, ker jih izpelje do konca. In ker se pri tem ne ozira na nikogar. Ko so v prvem ministrskem mandatu ostro kritizirali domači in tuji medijski strokovnjaki, tudi iz Sveta Evrope, češ da je njegova medijska zakonodaja katastrofa, jih je z zamahom roke odpravil kot »tako imenovane strokovnjake« in zakonodajo pripeljal do sprejetja. Zdaj, v drugem mandatu, ko se je lotil celotnega širšega področja kulture in zoper njegova sporna ravnanja protestira skorajda ves kulturni sektor, predstavniki številnih strok (protestno pismo so napisali celo njegovi donedavni sodelavci z Oddelka za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti) in 150 tujih intelektualcev, se zdi le še bolj nepopustljiv. Kritike preprosto ignorira. »Vse je v redu ... Tekoči posli tečejo,« je septembra, po polletni blokadi tekočih poslov ministrstva, dejal v Odmevih. S kritiki se mu preprosto ne ljubi več ukvarjati. »A grem lahko domov? Ne bom več poslušal. Ne ljubi se mi več,« je dejal na nedavni seji parlamentarnega odbora za kulturo. In odšel.

Zakaj je ta izobraženi in razgledani človek, ki se je v politiki zares izpostavil šele leta 2004, ko je prvič postal minister ( je pa pred tem leta 2002 vodil predsedniško kampanjo Barbare Brezigar, ki jo je podpirala tudi SDS, ter soustvaril SDS naklonjeni »civilnodružbeni« pobudi Nekaj je treba storiti in Zbor za republiko), postal buldožer, ki področje kulture brezkompromisno ruši? Je res tako zaslepljen z Janezom Janšo? Je res tako zagrenjen zaradi očetove izkušnje? Je za to morda kriv tudi snobizem, to, da ceni le vrhunsko umetnost in se mu vse ostalo ustvarjanje zdi banalno? Ali kakšno drugo breme, ki mu ga je prineslo življenje in se ga ne zmore/noče rešiti? Karkoli že je, se zdi žalostno, da je iz sicer arogantnega, vendar spoštovanega profesorja nazadoval v – eksekutorja. V tistega, ki gre prek različnih vizij kulturne politike in je pripravljen za dosego cilja celo uničevati državo, njeno pravno ureditev in demokratični sistem.

A za zlorabo oblasti bi moral nekoč odgovarjati. Ali kot je rekel Karpo Godina: »Sramota ostane.«