Test

Janko Lorenci

8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Kolumna

Leta 2020 je svet padel v epidemijo covida, leta 2021 naj bi se iz nje vsaj za silo skopal, in to predvsem s cepivom. Brez tega odrešilnega izdelka znanosti bi nas čakalo eno samo moreče ponavljanje zapor in sprostitev, izmenjavanje malodušja, nemočne jeze, občutka, da bo slabše in slabše. Moreča bi bila tudi realnost – pogrezali bi se v avtoritarnost, popolno ekonomsko in socialno krizo, v brezbrižnost do umiranja celih legij (starih) ljudi.

A na srečo sta cepivo in z njim konec najhujše čustvene more že tu. Sledi torej množično cepljenje.

Res? V naših domovih za starostnike, kjer smrt kosi najbolj, je samo tretjina zaposlenih rekla, da se namerava cepiti proti covidu. Prof. dr. Matjaž Zwitter je zato v Delu za zaposlene v zdravstvu in domovih za starostnike predlagal obvezno cepljenje proti covid-19, pač zato, da starčke v domovih in bolnike, ki pridejo k zdravnikom, zavaruje pred tem, da bi jih okužili prav tisti, ki naj bi jih varovali. Za široko populacijo pa bi bilo obvezno cepljenje preveliko poseganje v osebno svobodo, pravi profesor.

Glede prvih dveh skupin ima gotovo prav in cepljenje bi moralo biti opravljeno takoj, ko bo mogoče. A morda bo treba obveznost uvesti za celotno prebivalstvo – če se za prostovoljno cepljenje ne bi odločilo dovolj ljudi (vsaj 60–70 odstotkov). Kot nakazujejo ankete, je to realna nevarnost.

Vzrok zanjo sta množična zmeda in negotovost. Nasprotovanje obveznemu cepljenju proti že udomačenim nalezljivim boleznim (ošpice itd.) se je krepilo že pred covidom. Za to je krivo stanje duha, ki ga begajo teorije zarote, nezaupanje v politiko in institucije (deloma tudi v zdravstvo), dejstvo, da se veliko ljudi informira zgolj iz rumenih družabnih medijev. V ozadju zadržanosti do cepljenja poleg tega tiči za Zahod značilni pretirani individualizem, izražen tudi z neoliberalnim nakladanjem o tem, da je vsakdo odgovoren le zase, da si sam svoje sreče kovač, da trg uredi vse težave itd. Na to podlago nezaupanja je pri covidu svoj težki tovor naložila še Janševa vlada. Epidemijo »upravlja« tako diletantsko, da smo po smrtnosti in številu okužb kljub dolgotrajnemu lockdownu na sramotnem svetovnem vrhu. Taka oblast seveda ne more voditi prepričljive kampanje v prid prostovoljnemu cepljenju.

Obvezno cepljenje je res poseganje v osebno svobodo. Tudi nekateri dvomi o cepivu so upravičeni. Toda ali ne bi bilo skrajno čudaško, kar mazohistično, če bi po tem težkem letu ostali zaprti v epidemijo zato, ker se kritično velik del prebivalcev ne bi hotel cepiti. Cepljenje bo test za vsakega posameznika in celotno skupnost. Kdor nima medicinskih razlogov za necepljenje, a se ne bo hotel cepiti, bo pokazal, da je egoist, špekulant (če računa, da se bo cepilo dovolj drugih, da se njemu ne bo treba), brezupno zasvojen s teorijami zarote … Če se ne bi hotelo cepiti potrebno število prebivalcev te dežele, pa bi to pomenilo, da smo kot skupnost prignani na rob norosti.

Hkrati bi to pomenilo, da mora oblast uvesti obvezno cepljenje. Nasproti bi si stala dva silovito nesorazmerna zastavka: na eni strani razmeroma blag poseg v osebno svobodo, na drugi tako rekoč usoda celotne skupnosti. Vsak posameznik je pomemben, a skupnost je pomembnejša. Dosedanje dogajanje dovolj jasno kaže, da bomo brez učinkovitega cepljenja zanesljivo padli v dramatične gospodarske, socialne, politične, pa tudi zdravstvene težave. Že nakazana vsesplošna kriza bi se sprevrgla v katastrofo, verjetno bi ostali osamljen neprecepljen, okužen otok sredi morja držav, ki bi že stopale iz epidemije. S tem bi se izpostavili upravičenim pritiskom, naj uvedemo obvezno cepljenje. In uvesti bi ga (ga bo) morala katerakoli vlada, Janševa ali nova. To poudarjamo zato, ker Janši izredne razmere zaradi epidemije v bistvu ustrezajo.

Obvezno cepljenje je mogoče zakonsko uveljaviti za vse razen za upravičene izjeme. Razmisliti pa je mogoče tudi o manj prisiljujoči, posredni poti: nekatere stvari (npr. potovanja z letali, obisk športnih prireditev, posamične storitve) bi bile dostopne samo tistim, ki bi se cepili. Vsakdo bi tako ohranil možnost izbire bolj ali manj polnega življenja.

Če bi se pokazalo, da je zanimanje za cepljenje premajhno, z odločitvijo o obveznem cepljenju ne bo mogoče odlašati v nedogled. Nekaj bi bilo treba storiti že, ko bi začele pošiljke cepiva presegati povpraševanje, določeno z vladnim načrtom o vrstnem redu cepljenja za posamične skupine. Bi začeli v tem primeru preskakovati določeni vrstni red, bi tisti, ki bi se lahko cepili, pa se ne bi hoteli, izgubili pravico do kasnejšega cepljenja? Lahko bi nastala huda zmeda in tudi zato bo treba odločitev o obveznem cepljenju morda sprejeti razmeroma kmalu.

Seveda bi bilo najboljše, če obvezno cepljenje ne bi bilo potrebno. To bi pričalo o treznosti večine. Pripravljenost na cepljenje se bo morda povečala že zaradi epidemije, ki se noče ublažiti, zaradi brezumnega vladnega sproščanja ukrepov v predprazničnem in prazničnem času pa se utegne še dramatično zaostriti. Janša je javno napovedal to možnost. To pomeni, da se je s tem ali oportunistično sprijaznil in ljudstvu podaril zastrupljeni praznični bombonček, ali pa, kot ga je mogoče sumiti, epidemijo prav hoče in zavestno hazardira z življenjem prebivalcev. Pri tem je Šarcu spomladi zaradi domnevnih zamud pri ukrepanju proti epidemiji grozil s pregonom – v času, ko so zaradi covida umrli trije ljudje. Zdaj jih je skoraj tisočkrat več.

Kdaj bo proti temu človeku, ki je pogosto ravnal v nasprotju z mnenji strokovne skupine, vložena kazenska ovadba ali odškodninska tožba? Upravičencev je ogromno.