Obvezna prostovoljnost

Maja Novak

8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Ihta

Hvala bogu, praznično obdobje – za nas osamljene, ki praznikov ne moremo preživljati z ljubljenimi osebami, najmučnejše v vsem letu – je mimo. Do velike noči bomo imeli bolj ali manj mir pred zaukazano praznično radostjo. V osami tri dni brez trgovin še nekako preneseš, čeprav sicer rad klepetaš s prodajalkami. Trije dnevi brez radijskih novic ob urah, ki si jih vajen, pa so kratko malo nevzdržni.

V poročilih, kolikor jih je sploh bilo, je seveda kraljeval virus. Vlada si je privoščila zanimiv eksperiment. Za dvaintrideset ur je dovolila podložnikom, naj gomazijo, kjer hočejo, in gredo, kamor jim veleva srce, zdaj pa bo tiho sedela in čakala, ali bodo posledice te sprostitve ukrepov tolikšne, da jim bo mogoče reči tretji val. Ker je že vnaprej domnevala, da se bo med njenim poskusom okužilo več morskih prašičkov, kot bi se jih sicer, bi njeno ravnanje smeli označiti za neodgovorno, ampak, hej, saj je cepljenje ljudskih množic tik pred vrati, pa tudi hitro testiranje zgledno poteka, juhej. Cepljenje bo prostovoljno. Tudi odločitev za testiranje je povsem prostovoljna – kajne?

Ne. Samo primer: učitelji otrok s posebnimi potrebami so se morali dan pred torkovim začetkom pouka v šolah s prilagojenimi programi testirati. Testirali so se prostovoljno, saj so imeli na izbiro opravljanje testa ali neopravljanje svojega dela. Odločitev je bila nedvomno lahka. Taka prostovoljnost verjetno pomeni, da se testiraš obvezno, a z nasmeškom na obrazu. Tudi na bele strmine – vsaj teh v prazničnih poročilih ni manjkalo, juhej – se ni mogoče povzpeti brez potrdila o testiranju, ki ni starejše od štiriindvajsetih ur. (Ali to pomeni, da bi se moral smučarski navdušenec, ki bi želel športati dva dneva zapored, v oseminštiridesetih urah testirati dvakrat? To je vendar neudobno! – da o tem, da lahko kovid stakneš prav v trenutku, ko v dolgi vrsti potencialno obolelih čakaš, da bodo preverili, kako je s tabo, sploh ne bi.) Primerov, ko se bomo morali prostovoljno testirati, da bi lahko živeli kolikor toliko normalno, se bo v naslednjih dneh in tednih gotovo nakopičilo še več. Kaj lahko se zgodi, da ljudje, ki bi želeli, da jih radar ne bi zaznal, kmalu ne bodo več smeli pomoliti nosa iz hiše.

Najverjetneje bo podobno s prostovoljnim cepljenjem. Nekje sem zasledila novico, da namerava španska vlada uvesti register oseb, ki se ne bodo želele cepiti; register bo tajen, a vanj bodo imele vpogled vse države, v katere bi necepljenec želel potovati. Tudi letalske družbe naj bi za vkrcanje v letalo zahtevale test ali potrdilo o cepljenju. Kaj si bo izmislila naša država, da bi zagotovila potrebno precepljenost prebivalstva, bomo še videli, gotovo pa bo prostovoljnost obvezna.

Učitelji otrok s posebnimi potrebami so se morali dan pred torkovim začetkom pouka v šolah s prilagojenimi programi testirati. Testirali so se prostovoljno, saj so imeli na izbiro opravljanje testa ali neopravljanje svojega dela.

Da ne bo pomote: nisem proticepilka in ne verjamem v teorije zarote. Zakaj bi mi kdo vstavljal čip, če mi lahko udobno sede prisluškuje po telefonu ali navsezadnje gnev zoper oblasti razbere iz mojih kolumn? Prepričana sem, da bi morali starši otroke zavarovati pred vsemi boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti z drobno injekcijo, namesto da računajo na to, da bodo otroško paralizo ozdravili z visokimi odmerki vitamina C. (Ja, taka mati resnično obstaja.) Tudi o učiteljih, zdravstvenih delavcih, zaposlenih v domovih za starejše občane in smučarjih menim, da je prav, da se zaradi drugih potrudijo in opravijo test. Kar se cepiva proti kovidu tiče, me muči le vprašanje, ali ni bilo pripravljeno prehitro (v običajnih razmerah razvoj cepiva poteka več let) in ali že dovolj dobro vemo, kakšne neželene učinke ima. Vseeno pa sem mirna, saj bodo do pomladi, ko bom predvidoma prišla na vrsto za cepljenje, novice o neželenih učinkih po zaslugi stikljivih novinarjev bržkone že pricurljale na dan, tako da bom vedela, koliko je ura – zanašam se na novinarsko radovednost, saj na to, da nam bi koherentno kaj pojasnil kak predstavnik vlade ali stroke, tako ali tako ne kaže računati.

Skratka, kot amatersko ljubiteljico jezika me moti le to, da uporabljamo napačne izraze za napačne stvari. Pes je pes. Mačka je mačka. Psu ne moremo reči mačka, razen če smo ironični. Prostovoljno je prostovoljno. Obvezno je obvezno. Prostovoljno za nekatere in obvezno za druge ni prostovoljno. Če bomo testiranju, ki ga bomo morali kmalu opraviti zgolj za to, da bi smeli zjutraj vstati iz postelje, rekli prostovoljno, bomo zagrešili semantično napako, to pa ni lepo. Recite bobu bob in ukažite: pustite si vtakniti paličko v nos, dovolite, da vas pičijo z injekcijo, pa bomo to rade volje storili. Nikar pa o nečem, kar je treba in kar je zaukazano, ne govorite, da je prostovoljno. Mački lahko tisočkrat rečeš kuža, pa bo še vedno mijavkala, pa še prav prizadeto te bo gledala pri tem.

Vlade – nikakor ne le naša – z rabo izraza prostovoljno v okoliščinah, kjer se sploh ni mogoče odločati med dvema možnostma, dajejo vtis, da smo še vedno gospodarji svoje usode, da smo še vedno svobodni. V resnici nikoli nismo bili. Že odločitev, da boš delal, namesto da bi zadovoljnega obraza dremal prijetno naslonjen na od sonca ogreto škarpo pred hišo, s prostovoljnostjo nikoli ni imela zveze. Maske, omejitve gibanja in kar je še lepega so svobodo posameznika še bolj omejili – in prav je tako, kajti pravica, da se igraš z lastnim življenjem, je eno, pravice, da bi ogrožal druge, pa nimaš. Edino, česar si tu želim, je torej doslednost pri rabi besed. O maskah in omejitvah gibanja so nam vsaj izrecno povedali, da so obvezne. Torej ne mučimo jezika in odkrito povejmo: v trenutku, ko bo na voljo dovolj cepiva za vse, cepljenje ne bo prostovoljno, temveč bo obvezno. Ubogali bomo.