Uroš Zupan, pesnik in prevajalec, ki nas vodi po pokrajinah preteklosti

Uroš Zupan (letnik 1963) je eden vodilnih glasov slovenskega pesništva, pa tudi odličen pripovedovalec. Nostalgik (kar je prav tako kvaliteta njegove poezije), vešč sprehajanja po pokrajinah preteklosti, ki jih je naseljeval in jih zavoljo njegove besedne okretnosti lahko naseljuje tudi njegov bralec. Te pokrajine se pred njim razprostrejo v mitski veličini, skoraj zaželi si, da bi bil tam v trenutku, ko je Uroš Zupan prvič bral Hesseja ali ko je nastajala revija Literatura. O vsem omenjenem Zupan pripoveduje v esejih, ki so nedavno izšli v zbirki Arheologija sedanjosti, nominirani za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Nekateri med njimi so dragocen vpogled v zgodovino slovenske sodobne književnosti, drugi omogočajo zbližanje z njegovim intimnim kozmosom.

Poleg Arheologije sedanjosti je lani izšla tudi Sanjska knjiga, Zupanovo hibridno delo, v katerem najdemo poezijo v različnih strukturah, od prostega verza do rimane poezije, pa prozo in esejistiko. Sanje v njej so resnične in izmišljene, gotovo pa so bile, pravi pesnik, vsaj v jedru resnične tiste v pesmi pod zaporedno številko VIII. V tej nežni pesmi se lirski subjekt, moški v srednjih letih, ponovno zaljubi, a ne brezglavo, temveč zrelo, premišljeno. Za to zbirko je bil nominiran za Veronikino in tudi za Jenkovo nagrado, dve ključni nagradi za poezijo. Čeprav se nobena od zadnjih nominacij ni udejanjila, je v letih ustvarjanja, v katerih je nanizal štirinajst pesniških zbirk in le malo manj esejističnih knjig, prejel precej nagrad, med njimi doma tudi najvišjo, nagrado Prešernovega sklada. O tem je za Airbeletrino pisal doživeta, samoironična esejistična besedila z naslovom Moje nagrade.

Njegova prva pesniška zbirka, legendarne Sutre, je izšla leta 1991 in bo letos praznovala tridesetletnico. Če se je Zupan ob vpisu na primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti počutil kot outsider iz Trbovelj, ki je občudoval »frajerje« z izdanimi knjigami, kot sta bila Andrej Blatnik in Aleš Debeljak, je ob izidu Suter tudi sam hitro dosegel veljavo, njegove pesmi pa so zdaj del študijskega kurikuluma. Vendar je bil tedaj, se spominja, na intimni ravni popolnoma izgubljen. »Gledano z razdalje je ta čas sladek, ampak nekako bolestno sladek, podoben spleenu. Dogajal se je v meglici evforije, žalosti in omame. Sutre so bile edina skalna polica v steni, kjer sem lahko sedel, si pogrel roke in se odpočil. Zdelo se je surrealno, ker nisem ničesar pričakoval. Da je knjiga takšna, kot je, je čisto naključje.« In velika sreča je, da je doživela uspeh, ki mu je sledila dolga literarna kariera, kajti da bi počel kaj drugega, kot se ukvarjal s književnostjo, si ni znal zamisliti.

Nikoli ni počel ničesar, kar ne bi bilo povezano z literaturo – pisal je poezijo in publicistiko, prevajal in urednikoval. Preživetje na literarnem polju je sicer iz leta v leto trše, a njemu in ostalim svobodnjakom ni pomagala le sprotna proizvodnja literarnih del, temveč predvsem štipendije. »Včasih tudi nagrade, ki so bile finančno precej višje kot danes. Nekaj je bilo tudi mednarodnih, za naše razmere nepredstavljivo visokih.« Vendar so na Javni agenciji za knjigo pred leti ukinili eno od dveh štipendij za ustvarjalce in jim spodkopali navidezno varnost. Svobodni književnik se tako lahko zanese le še na hiperproduktivnost in s tega vidika se tudi Zupan boji, da bi se začel preveč ponavljati. »Nobene garancije ni, da lahko pesnik, čeprav je bila zadnja pesem, ki jo je napisal, izjemna, to kdaj ponovi. Ne da lahko ponovi izjemno pesem, ampak da lahko napiše in ponovi kakršnokoli pesem. A to me, kar zadeva poezijo samo, ne skrbi, skrbi me tisto, kar se imenuje preživetvena plat.«

Ko je postal uveljavljeno ime, je do objav pomagal novim generacijam slovenskih pesnikov, dolgo je vodil tudi Literaturine delavnice pisanja poezije. Iz njih je izšlo kar nekaj dobrih avtorjev, pa tudi nagrajenih knjig. Sam je na delavnice gledal predvsem kot na vaje iz prepoznavanja, kajti četudi se je pisanja do določene mere mogoče naučiti, je za prazen prostor, kjer se v poeziji dogajajo čudeži, odgovoren vsak sam. Danes s pisanjem mladih nima več toliko stika, najraje bere klasike in avtobiografska dela piscev svoje generacije. Zna pa prepoznati dobro besedilo, pa naj gre za pesem, esej ali prozo – po njegovem je ključna lastnost, ki ga mora besedilo imeti, formalna popolnost: da ni treba ničesar dodati ali odvzeti; da je vse v točnih razmerjih. »Na vsebinski ravni pa mora biti zadeva povezana z življenjem, ki ga živimo, ki smo ga živeli, ki ga nismo živeli, ki ga hočemo ali pa nočemo živeti. Vsebina ni nekaj abstraktnega, ampak nekaj, v čemer se vidimo, kar je del nas. S čimer se lahko poistovetimo. Ali pa čemur se upiramo. Ali pa kar sanjamo. Ali pa je to eshatološko sijanje, ki presega umetnost in pisanje. Ampak to je tista najvišja faza. Zadnja pred molkom.«