Srajce s sporočilom

Leta 2016 je igralka Katarina Stegnar, takratna prejemnica nagrade Prešernovega sklada, na oder Cankarjevega doma zakorakala v opazni opravi: nosila je sodobno različico avbe, tradicionalnega slovenskega pokrivala, in dolgo srajco, potiskano z motivom s slike Cchick flick Tine Dobrajc, danes ene najbolj prepoznavnih sodobnih slikark v našem prostoru. Za njen outfit je poskrbela modna oblikovalka in kostumografinja Sanja Grcić. Slike Dobrajčeve je odkrila leta 2014, ko ta še ni bila tako prepoznavna kot danes, in takoj pomislila, da jo nagovarjajo na intimni ravni in da bi jih želela vključiti v svoje kreacije. Kot nalašč so takrat pripravljali prvo edicijo projekta Made in Slovenija – ta združuje modne oblikovalce, ki ustvarjajo izdelke, zasnovane na tradiciji in slovenski sodobni umetnosti – in tako se ji je posvetilo, da bi bile srajce s podobami Tine Dobrajc lahko nosilni element te kolekcije.

Prva kolekcija srajc je, zanimivo, nastala, ne da bi se Tina Dobrajc in Sanja Grcić prej srečali, slikarka je srajce s svojimi motivi prvič videla šele na odprtju razstave Made in Slovenija. »Ljudje, ki si delimo svetovni nazor, kar midve s Tino sva, se očitno razumemo tudi brez fizičnih stikov ali pa daljših pogovorov. Tako odlično sodelujeva že šest let,« pravi Sanja Grcić.

A vrnimo se še nekaj let v preteklost, k trenutku z začetka tega članka, ko je eno izmed srajc na odru Cankarjevega doma širši javnosti na ogled postavljala Katarina Stegnar, sicer oblikovalkina prijateljica. Igralka je prosila za nasvet, kaj obleči za podelitev naših najvišjih nagrad za ustvarjalnost, in Sanja Grcić ji je svetovala srajco z motivom deklice in kokoši z ene od slik Tine Dobrajc ter sodobno avbo, ki je ravno tako del kolekcije Made in Slovenija. Stegnarjevo so srajce pritegnile in z veseljem je pozneje postala eden od obrazov kolekcije.

V uspešni zgodbi o srajcah Sanje Grcić so se tako prepletle ravno prave niti: najprej izbira motivov s slik Tine Dobrajc, ki je iz leta v leto prodornejša slikarka, njene slike zarežejo globoko v družbeno tkivo in subtilno nagovarjajo tudi aktualne dogodke; eden takšnih je na primer motiv okrvavljenega bambija, ki tematizira rezilno žico na slovenski meji. Potem dejstvo, da je Sanja Grcić že sama po sebi ena naših najuspešnejših oblikovalk, njeni kosi praviloma odslikavajo družbo, v kateri živimo, ravno tako je angažirana zasebno. »Za družbeno angažiranost se lahko odločiš v vsaki pori življenja, tudi ko kuhaš kosilo. Pomembno se mi zdi, da ljudje dojamejo, da čisto vsaka majhna stvar pomeni korak naprej. V modi še posebej, saj je ena največjih in najbolj svinjskih globalnih panog,« pravi. »Škoda je, da pri vsej zgodovini slovenske humanistične misli naše oblikovalske šole ne poučujejo dovolj o tem, kako teorijo družbenokritične misli prevesti v izdelek. Zato sem sama mogoče bolj opazna, četudi se mi ne zdi, da počnem kaj posebnega. Če govorimo o Tini Dobrajc, je vse že naslikala, jaz znam le pravi motiv slike umestiti v pravi čas in ga pravilno skomunicirati.«

Množica pomembnih žensk, od kulturnih delavk do direktoric, je srajce letos v javnosti nosila zaradi njihovih angažiranih sporočil – ker so čutile, da s tem nastopajo tudi proti avtoritarni oblasti.

Navsezadnje je pomemben tudi rastoči uspeh žensk, ki jih je Grcićeva izbrala za obraze svojih modnih kolekcij in s tem srajc s potiski Dobrajčeve: Katarina Stegnar pa Maruša Majer, še ena priznana in večkrat nagrajena igralka, kulturna novinarka RTV SLO Melita Kontrec ... Gre za družbeno relevantne, izpostavljene obraze. »Nič od tega, kar je videti kot dobra marketinška poteza, ni bilo vnaprej načrtovano,« pravi Grcićeva. »Nisem načrtovala, da bodo slike Tine Dobrajc postale tako cenjene ali da bo Katarina Stegnar postala tako javno prepoznavna, da bo kot model pomagala moji blagovni znamki, pa tudi ona ni načrtovala, da bo to, da mi pozira, kaj pomenilo. Ampak zgodilo se je, da si ljudje naročijo obleko, ki jo nosi Katarina, Melita ali pa Maruša. To, da se te stvari tako povezujejo in da smo pomagale druga drugi, je zame ena sama sreča in zadovoljstvo. Pomaga mi verjeti, da sodelovanje in prijateljstvo še nekaj veljata.« Po petih letih ustvarjanja srajc so te postale del ene najuspešnejših tržnih linij oblikovalskih oblačil v Sloveniji. In zdi se, da za njihovo nošenje ni bilo primernejšega trenutka kot razburkano leto 2020, ki je bilo pogosto videti kot podoba z ene od slik Tine Dobrajc. Lahko bi rekli celo, da so srajce ta trenutek ultimativno protestniško oblačilo. Delno zato, ker se je Katarina Stegnar zelo izpostavila na protivladnih protestih, še bolj zato, ker je množica pomembnih žensk, od kulturnih delavk do direktoric, srajce letos v javnosti nosila zaradi njihovih angažiranih sporočil – ker so čutile, da s tem nastopajo tudi proti avtoritarni oblasti.

Relevantnost srajc in to, kako uspešne so v spajanju mode in umetnosti, potrjuje nagrada, ki jo je Sanja Grcić prav zanje prejela pred nekaj meseci, gre za BigSee Fashion Design Award 2020, ki jo podeljuje Zavod Big, center za kreativno ekonomijo jugovzhodne Evrope. Zato ne preseneča, da bo projekt še razširila: naslednja umetnica, katere podobe bi rada videla na svojih oblačilih, je vizualna umetnica Tanja Lažetić, razmišlja pa tudi o seriji majic ali modnih dodatkov z ilustracijami Polone Lovšin. »Rada bi posvetila več časa seriji izdelkov, ki bi propagirali slovensko žensko sodobno umetnost,« pove. »Vse manj me zanima moda na način, kot sem jo delala zadnjih nekaj let, rada bi se posvetila segmentu oblačil, ki me zadovoljuje tudi osebno in ni samo zadovoljevanje tržnih potreb.«

Modne nagrade ne omogočajo poklicnega razvoja

BigSee Award ni edina nagrada, ki jo je oblikovalka prejela lani; bila je tudi del ekipe, ki je domov odnesla nagrado Elle Style Award za posebne dosežke za projekt Mask_Sign, v okviru katerega so oblikovalke v času spomladanske koronske krize, ko je primanjkovalo zaščitnih mask, šivale tekstilne maske in jih podarjale ranljivim družbenim skupinam. A do nagrad, četudi jih je zadnja leta dobila že kar nekaj, ima ambivalenten odnos. »Kljub družbeni angažiranosti in tehničnemu napredku na področju mode in oblikovanja nam v tridesetih letih še vedno ni uspelo ustvariti nagrade, ki bi bila relevantna tudi strokovno, ki bi oblikovalcu prinesla dodatno izobraževanje, finančno podporo ali spodbudo za razvoj blagovne znamke. Tudi nagrado Prešernovega sklada redko dobi oblikovalec; igralec, pisatelj ali glasbenik jo dobi vsako leto. Imamo številne mednarodno priznane oblikovalce, ki bi morali biti že zdavnaj nagrajeni,« je prepričana.

Kot vsakega družbeno angažiranega ustvarjalca jo žalosti odnos politike do kulture in umetnosti. »Državo vodijo in v njej svetujejo ljudje, ki nimajo veliko zamisli za prihodnost njene kulture in umetnosti. Od ljudi, ki so na visokih državnih položajih, pričakujem, da bodo javno predstavili konkretne predloge, kako razvijati slovensko oblikovanje ali pohištveno industrijo ali kako povezovati umetnost z znanostjo ... A trenutno nam ponujajo le politično demagogijo.«

»Ko vidiš, da je veliko tvojih sodržavljanov prepričanih, da ne počneš nič vrednega, težko najdeš spodbudo za nadaljnje delo. A sebe in druge bom prepričala, da sta umetnost in kultura pomembni in povezovalni sili.«

Čeprav je, ko je bila še majhna deklica, doma v Prozoru v Bosni in Hercegovini sanjala, da bi živela in delala v Ljubljani, pravi, da je v družbenem ozračju, kakršno vlada zdaj, prvič pomislila, da ne želi več živeti tukaj. »Razmišljala sem že o selitvi iz ekonomskih razlogov ali zaradi poslovne priložnosti, nikoli pa mi ni padlo na pamet, da bi šla iz Slovenije, ker mi tukaj ni všeč. Konec koncev sem se sem preselila, ker sem v to državo verjela. Toda zdi se mi, da sta se v našo družbo zavlekla korenito sovraštvo in polarizacija na vseh ravneh življenja. Ko vidiš, da je veliko tvojih sodržavljanov prepričanih, da ne počneš nič zanje vrednega, potem težko najdeš spodbudo za nadaljnje delo. Moje razočaranje je še veliko večje, ker vidim, da ljudje navkljub vsemu domoljubju, ki ga propagirajo, domovine ne ljubijo. A vem, da moram najti način, na katerega bom prepričala sebe in druge, da sta umetnost in kultura pomembni in povezovalni sili.«

V preteklosti bi se lahko preselila v New York in tam delala, a se to iz različnih razlogov ni udejanjilo, še vedno pa se tja vrača – letos bi se že deveto leto. Ko je šla prvič, dobila je rezidenco v ISSUE Project Roomu, umetniški instituciji v Brooklynu, ni imela tam nobenih povezav z modnim svetom. Natisnila si je zemljevid Manhattna in naredila natančno raziskavo, kje so neodvisne trgovine ameriških modnih oblikovalcev, ki so približno na njeni ravni. Potem se je pač odpravila »na teren«. In obrestovalo se je – po dveh mesecih je imela že napovedano modno revijo v newyorškem Timeoutu. Kmalu bi morala biti spet tam, na rezidenci ministrstva za kulturo. Društvo za slovensko sodobno oblikovanje SOTO, katerega predsednica je, pravkar pripravlja drugo edicijo projekta Made in Slovenija in čas v rezidenci je nameravala delno porabiti za dogovore o pop-up prodajni razstavi. Bivanje bi nato še nekoliko podaljšala, februarja predstavljala svoje srajce na newyorškem tednu mode in izkoristila čas za ogled tamkajšnje umetnosti ter obiske pri prijateljih. Pa ji je načrte, kot številnim, prekrižala korona. Projekt Made in Slovenija je prestavljen na prihodnje leto, morda ga bodo morali izpeljati celo v drugačni, digitalni obliki.