Four Tet: Parallel

+ + + +

Kieran Hebden velja za enega ključnih akterjev širšega sodobnega britanskega elektronskega miljeja. Zadnji dve desetletji – najpogosteje pod imenom Four Tet – niza prelomen projekt za prelomnim projektom, marsikdo pa mu pripisuje kar status glasbenega čudodelca epohalnih zmogljivosti. Leta 2020 je bil nadvse zaposlen: najprej je izdal deseti studijski album Sixteen Oceans, potem je ponovno prekrižal roke z mojstrom dubovskih impulzov Burialom in frontmanom skupine Radiohead Thomom Yorkom, tudi tokrat je plod tega sodelovanja dvojna vinilna singlica. Nakazal je prihajajočo navezo s hiphoperskim kultom Madlibom in za božič nenapovedano izdal kar dva albuma hkrati.

Prvi, 871, je zbirka starejših, šumečih, minimalističnih, raziskovalnih, pretežno krajših in slogovno razmetanih demoposnetkov, ki so nastali med letoma 1995 in 1997. Zato je predvsem poglavje za fene, opomba, vpogled v Hebdnove ustvarjalne začetke. Drugi, Parallel, pa je resnejša stvar. Obdobje nastanka sicer ni znano, a je na prvi posluh jasno, da gre za sodobnejšo stvaritev, ki lebdi med čisto ambientalo in njeno subtilno plesno različico.

Plošča se ne začne malenkostno, ampak s kar 26-minutnim zračnim kosom hipnotičnega, vendar ne monotonega utripanja synthovskih mikromelodij brez enega udarca bobnov, torej z maratonsko različico panoge, ki jo ima Hebden v malem prstu. Občutek za melodične, počasi in neprestano razvijajoče se nežne zvočne panorame je morda najprepoznavnejša Four Tetova slogovna značilnost. Studiozen v metodi, a dostopen v izrazu. V zadnjem desetletju je to senzibilnost prenesel tudi na plesišče, z značilnim odvodom klubske muzike na obronkih različnih vej košate britanske paradigme. Najpogosteje housa. Do koder seže tudi tokrat. Sicer povsem nežno, vendar vseeno z enakomernim udarcem na kar nekaj posnetkih zakorači v polje konkretno ritmičnega. Pri teh bolj plesnih kosih se nekoliko približa trendom svojih stanovskih kolegov (kot sta Floating Points in Bonobo), a ostaja vedno prepoznaven. Spet drugič gibko in elegantno lepi sestavljanke, ki jih gradijo kompozicijsko popolnoma različni kosi na meji eteričnosti.

Ko bo prišel čas retrospektivnega vrednotenja, Parallel skoraj zagotovo ne bo pristal v druščini Four Tetovih ključnih ali najpomembnejših albumov. Vseeno pa gre za še eno demonstracijo lahkotnosti, s katero ostaja samosvoje profiliran. Je album, ki ga ne bi mogel narediti nihče drug kot Four Tet. Na trenutke že malce nakazuje v smer bolj šablonske robe s »chilloutovskih« kompilacij, a vedno s prepričljivim zvočnim naborom in stalno repeticijo neponavljajočega se. Vsak izsek potrpežljive muzike je zaradi mikromodulacij in prepletajočih se tonov drugačen od prejšnjega. Mojster filigranskega melodičenja.