Jan Barič, oblikovale, ki čara z lesom 

V les se je zaljubil zaradi njegove raznolikosti, nepopolnosti in živosti – lastnosti, ki ga povezujejo s človeškim. S pomočjo dedkovega zgleda, trikov mizarjev in oblikovalcev lesa po vsem svetu, do katerih se je dokopal s pomočjo spleta, in znanja, pridobljenega med šolanjem, je preučil njegove zakonitosti in se jih naučil uporabiti v svoj prid, tako da danes brez težav ukroti še tako trmasto leseno gmoto. Iz tega prvinskega materiala v njegovi delavnici v Celju, ki je bila nekoč dedkova last in kjer je tudi sam izdeloval prve lesene igrače (da uporablja nekatera orodja, ki za otroka niso ravno primerna, sta z dedkom njegovi mami takrat raje zamolčala), nastajajo najrazličnejši izdelki: stoli, klubske mizice, kamini, obešalniki, ure, ptičje hišice in celo ženske torbice – vse pod znamko JB design & architecture, ki ima naročnike po vsem svetu, na Instagramu pa že več kot dvajset tisoč sledilcev. In to kljub temu, da ima njen snovalec le 27 let.

»Zanimanje za izdelke je po mojem mnenju povezano s tem, kakšen odnos imajo ljudje do ročnega dela. Nekdo, ki tega ne ceni, seveda ne bo pripravljen odšteti več denarja za, denimo, stol,« pravi Jan Barič. Pa čeprav je stol med zahtevnejšimi pohištvenimi elementi – njegovo snovanje med drugim zahteva poznavanje ergonomije, tehničnih rešitev in uporabe lesnih stikov, v mislih pa je treba imeti tudi njegovo uporabnost. Za razvoj svojega zadnjega, Bivalvia 2 (bivalvia je latinsko ime za školjke), je porabil več kot eno leto: stol je začel razvijati leta 2019, trenutno je v zadnji fazi. A zdi se mu, da pri nas še vedno prevladuje miselnost, da so tudi dizajnerski, ročno izdelani stoli in mize le kosi pohištva, za katere ne glede na delo, ki je vanje vloženo, ni smiselno odšteti več denarja – čeprav ima k sreči tudi doma zveste kupce, ki razmišljajo nasprotno.

Drugače pa je v drugih predelih Evrope, pa v ZDA, kjer ljudem ni težko globlje seči v žep za ročno izdelan kos, zato se toliko bolj navdušujejo nad njegovimi izdelki. V času pandemije, ki je marsikoga udarila po žepu, je naročil dražjih, masivnih kosov, kot je prepoznavni stol H, ki ga je zasnoval skupaj z nekdanjim sošolcem s celjske umetniške gimnazije, oblikovalcem Miho Bevcem, sicer manj, še vedno pa je veliko povpraševanja po manjših kosih. Baričeva mladost in dejstvo, da prihaja iz majhne evropske države, nista ovira, prepričan je, da ljudje opazijo, če nekdo ustvarja z vso resnostjo in strastjo, in da je na podlagi tega pridobil sledilce ter kupce. Je velik perfekcionist in se vsakega izdelka loti tako, kot bi ga delal zase; dokler sam ni zadovoljen z njim, ga ne da iz rok.

Njegov talent je prepoznala celo Michelangelova fundacija iz Ženeve, ki kurira in promovira ročno delo in umetnost. Njeni zaposleni budno spremljajo oblikovalce, rokodelce in umetnike ter prežijo na najbolj izstopajoče – tako so odkrili tudi njega in mu sporočili, da ga želijo vključiti v svoj program. Je pa tudi prejemnik treh domačih nagrad BigSee Design Award, ki jih podeljuje Zavod Big, center za kreativno ekonomijo jugovzhodne Evrope. Dveh iz kategorije Product Design za stol H (skupaj z Miho Bevcem) in za domiselno ptičjo hišico Solzica v obliki vodne kapljice, tretje pa iz kategorije Wood Design za udu boben Zveneča solza, ki ga je lani soustvaril s tolkalno skupino SToP.

Že na III. osnovni šoli v Celju se je ob ustvarjanju z lesom v dedkovi delavnici ukvarjal s plastičnim maketarstvom. Šolanje je nadaljeval na umetniški gimnaziji Celje Center, kjer ga je predmet risanje in slikanje navdušil za študij urbanizma na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Po prvi stopnji študija je dobil prvo službo na občini v Trbovljah kot arhitekt urbanist. Tam je delal dve leti in bil vključen v projekt, ki je spet zbudil njegovo zanimanje za les in pripomogel k temu, da je naredil prve korake v smeri oblikovanja pohištva. »Projekt je bil povezan z uporabo lesa v arhitekturi. Pred začetkom sem želel narediti raziskavo o tem in o lastnostih lesa. Brskal sem po spletu in našel ogromno vsebine, ki me je zasvojila, predvsem posnetke japonskih mizarjev, ki uporabljajo tradicionalne tehnike mizarstva in lesarstva,« se spominja. Kmalu je začel razmišljati, da bi poskusil kakšen kos izdelati sam, in se lotil predelave svoje mize v dedkovi stari delavnici. Ugotovil je, da je oblikovanje pohištva iz lesa tisto, kar ga zares zanima, in začel počasi snovati še več izdelkov. O tem, kako se bodo prijeli, ni razmišljal, pravi, da se je vse zgodilo spotoma.

Zdaj, ko je dobil tudi zunanje potrditve, da je na pravi poti, namerava življenje posvetiti oblikovanju pohištva, še vedno pa mu pride zelo prav tudi znanje, ki ga je pridobil med študijem. »Zame sta arhitektura in oblikovanje pohištva skoraj neločljivo prepletena, sploh ko govorimo na primer o integriranem pohištvu. Vsi skupaj, urbanist, arhitekt in oblikovalec, sooblikujejo prostor, v katerem bivamo, zato sta dialog in povezovanje ključnega pomena.«