Blišč in beda instagramske poezije

Britanski novinar Andrew Lloyd je leta 2018 na družbenem omrežju Instagram ustvaril profil, na katerem se je pod enigmatičnim uporabniškim imenom @ravenstarespoetry (površno ’poezija krokarjevega strmenja’) odločil izdajati za pesnika. Rupi Kaur, najbolj znana instagramska pesnica in pravzaprav zaslužna za razmah tega globalnega fenomena, je bila tedaj v središču pozornosti s svojo drugo pesniško zbirko Sonce in njeno cvetje (pravkar je izdala tretjo) in Lloyd je, kot mnogo poznavalcev literarnih trendov ter spletnih družbenih omrežij pred in za njim, opazil, da so »minili časi epskih pesnitev v 15.000 vrsticah, zdaj so ’in’ napihnjeni citati in bliskovito napisani kupleti«. Pesmi, ki jih lahko preberemo in razumemo v kratkem času »skrolanja« po Instagramu. Te pa lahko napiše praktično vsak, tako da razlomi en poetično zveneč stavek v več verzov – vsaj zdi se tako. Za primer ena izmed pesmi Rupi Kaur v prevodu Fride Čermelj: »vsi bomo stopili korak naprej / ko bomo spoznali kako močne / in čudovite so ženske / okoli nas«.

Instagramski eksperiment naj bi Lloydu pomagal ugotoviti, ali Rupi Kaur in njeni posnemovalci res znajo povedati bistvo na preprost način in si zaslužijo pozornost – ali pa je njihovo pisanje samo kup lahko prebavljivega, prodajnega belega šuma. Odločil se je, da bo na novem profilu nekaj časa objavljal največje klišeje, kar si jih je mogoče zamisliti (kriterij: »če je sranje, dobi zeleno luč«), in jih opremil s čačkami, ki naj bi predstavljale umetniške ilustracije (poezija Rupi Kaur ima namreč tudi likovno plat, enostavne črno-bele risbe). Lloydu sicer ni uspelo doseči instantne literarne slave; v enem letu je pridobil »le« malo več kot tisoč sledilcev – Rupi Kaur jih ima štiri milijone. Osemindvajsetletna Kanadčanka, rojena v Indiji, je študirala retoriko in profesionalno pisanje, pesmi pa začela objavljati na spletnem omrežju Tumblr, pozneje na Instagramu, kjer ji je do prepoznavnosti pomagal tudi prah, ki se je dvignil okoli tega, da je to omrežje odstranilo njeno serijo fotografij, na katerih je bila vidna menstrualna kri. Število njenih sledilcev je začelo takrat strmo rasti, z njimi pa tudi priljubljenost njene poezije.

Vendar pa so Lloydove okorne, klišejske pesmi (»resnica / je le / čudovita laž«) vseeno naletele na večji odziv, kot je pričakoval. Sledilci so jih delili, mu svetovali, naj izda knjigo, neko dekle mu je napisalo celo, da jo je pravkar pustil fant in da je za tolažbo celo noč brala njegovo poezijo. »Te pesmi so ljudi nagovarjale na nekakšni čisti, pristni ravni,« je v članku o projektu zapisal Lloyd, ki je imel zaradi iskrenih odzivov ljudi na lažne pesmi rahlo slabo vest. »Instagramska poezija res zavrača kompleksnost, a mislim, da je prav to razlog za njen uspeh,« je sklenil. Ljudje po njegovem mnenju namreč nimajo časa, da bi dnevno secirali poezijo Wordswortha ali Byrona, toda košček poezije na zaslonih jim da občutek, da so se z nečim povezali. Res je, pravi Lloyd, da je med instagramskimi pesniki veliko takšnih, ki nimajo talenta in samo posnemajo aktualne trende, a to še ne pomeni, da so tudi odzivi na to poezijo lažni in brez vrednosti.

»Večinoma gre bolj za nekakšno srednješolsko prozo, ki se lažno predstavlja kot poezija.«
Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja na Mladinski knjigi

Pri tovrstni poeziji bi ljudi torej lahko nagovarjali in privlačili ravno njeni ljudskost in preprostost. Tako razmišlja tudi pesnik, literarni kritik in publicist Muanis Sinanović: »Pri tej poeziji gre za iskanje in ubesedovanje pomirjene zavesti, nedolžnosti, brez filtrov, ki jih postavlja naša doba, po drugi strani pa neposredno izražanje bolečine in obupa, kar se prav tako naj ne bi spodobilo. To je nekakšno spontano oblikovanje ljudskega izraza, ki bi se rad izrekal onkraj ovir. Pri tem ne morem enoznačno reči, ali je poezija dobra ali slaba: pogosto opazimo občutek za ritem, premolke, uporabo pesniških podob, prefinjenost njihove rabe pa se pri posameznih avtorjih razlikuje. Če te pesmi kdaj delujejo okorno, klišejsko, pocukrano, potem je to cena njihove ljudskosti, izključenosti iz etablirane kulture in obenem dostopnosti.«

Tatuji z instagramsko poezijo

To je skupni imenovalec ne le tuje, temveč tudi slovenske instagramske poezije. Tudi pri nas so se začeli sočasno s popularnostjo Rupi Kaur in še ene kanadske senzacije z Instagrama, ameriškega pesnika in uličnega umetnika Roberta M. Draka ter Atticusa, ki želi ostati anonimen, zato je maske na javnih branjih nosil, še preden so postale obvezne, množiti pesniški profili z neizvirnimi imeni (@insta_poetika, @loncek.poezije, @socasnosti, @miselnost, @lepebesede, @ujetemisli, @pticepoezije so samo nekateri izmed novejših). Vendar doslej nismo imeli primera popularnega profila, ki bi rodil pesniško knjigo, kot je to pogosto v tujini.

A predlani se je na Instagramu pojavil profil @redkobesedno, za katerim stoji Gal Billa, študent psihoanalitične psihoterapije. Billo, ki mu ta hip sledi malo več kot dvajset tisoč ljudi, znatno več kot ostalim slovenskim pesniškim profilom, ki imajo v najboljšem primeru po nekaj tisoč sledilcev, bi lahko označili za slovenskega Atticusa: je v poznih dvajsetih in ima res močno bazo sledilcev, v kateri prevladujejo ženske, kajti čeprav jih ne nagovarja neposredno tako kot Atticus, so številne pesmi pisane na kožo povprečni »mainstream« uporabnici Instagrama (»danes me ni; / pijem kavo / pišem ljubezenska pisma / in se pretvarjam / da sem v parizu.«). Atticusovi verzi so priljubljen motiv za tatuje, na koži sledilk in sledilcev pa so se že pojavili tudi verzi s profila @redkobesedno, ravno tako na grafitih in motivacijskih posterjih. In končno: Billa se je svoje verze z Instagrama odločil izdati v knjigi z naslovom Prostor, ki je doživela za slovenske razmere izjemen uspeh; v slabih treh tednih je pošlo vseh 1100 izvodov.

»Ni razloga za elitizem, saj so prav družbena omrežja morda prihodnost tega, kar razumemo kot ’resno’ poezijo.«
Muanis Sinanović, pesnik, literarni kritik in publicist

»Zabava in po svoje veseli me dejstvo, da si po vseh mnogokratno všečkanih internetnih objavah na koncu vsi želijo imeti nekaj konkretnejšega, dobro staro otipljivo knjigo,« pravi Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja na Mladinski knjigi. Ilc je dober poznavalec poezije, a do instagramskih pesnikov je zelo zadržan. »Poezija po mojem mnenju še vedno najbolje uspeva v knjigah, sploh takih, ki jih je pred objavo prebral še kdo drug razen avtorja, po možnosti urednik. Število sledilcev ni valuta, ki bi v poeziji kaj štela, in prav ob knjižnih objavah se izkaže, da je kvalitativni domet tovrstne produkcije omejen; večinoma gre tako ali tako bolj za nekakšno srednješolsko prozo, ki se lažno predstavlja kot poezija,« je prepričan.

Gal Billa sicer pravi, da knjige ni načrtoval, da se je vse zgodilo spontano. »S pisanjem poezije sem začel pred trinajstimi meseci in od začetka svoje zapise objavljal na družbenih omrežjih; odločitev za to je bila naključna. Z izjemo nekaj Kosovelovih in Šalamunovih del poezije nikoli nisem zares bral niti maral, čeprav sem po drugi strani velik ljubitelj knjig in pisane besede. Nisem razmišljal o tem, da bom kdaj napisal in izdal svojo knjigo, niti o tem, da bi svoj slog pisanja kje izpopolnjeval, denimo na kakšnih delavnicah.« Ker je želel pridobiti informacijo o tem, kakšno vrednost imajo njegovi zapisi za ljudi, ki jih preberejo, je vložil 30 evrov na mesec v promocijo. »Zaradi algoritmov in prenasičenosti družbenih omrežij je praktično nemogoče, da bi zapisi ljudi dosegli sami,« pove.

Novodobni pesniki na spletnih družbenih omrežjih, kot je že leta 2018 ugotovil The Atlantic, torej niso le umetniki, temveč tudi podjetniki, saj Instagram in podobne platforme s pridom uporabljajo kot marketinška orodja. Po drugi strani pa to, da avtorji razmišljajo, kako bodo njihove pesmi dosegle čim več ljudi, ni nujno a priori negativno – umetnost brez občinstva pač težko uspeva. S tem se strinja tudi Marko Matičetov, avtor petih pesniških zbirk, ki trenutno preizkuša, kako se njegova poezija obnese na Instagramu in vse bolj priljubljenem družbenem omrežju TikTok. Tam imajo nekatere njegove pesmi tudi več kot deset tisoč ogledov. »Alternativni kanal objavljanja poezije je nujen, saj je založb premalo in objavljajo malo poezije,« meni. Instagramska poezija ga sicer ne prepriča, zanj so to bolj misli, nanizane v verzih, kot pa pesmi, ki naj bi imele svoj ritem, strukturo in pomen. A če se da s takšnim pisanjem privabiti veliko število sledilcev, ni rečeno, da ne bi moglo podobno uspeti tudi etablirani poeziji, ki se preseli na splet.

Eva Mahkovic, avtorica knjige, spontano nastale iz originalnih zapisov na Facebooku, je dokaz, da objave na družbenih omrežjih lahko postanejo dobra literatura.

Podobnega mnenja je Muanis Sinanović, ki pravi, da ravno odzivi na pesmi Matičetova na TikToku, pa branja Dejana Kobana na spletu in Mladinina spletna rubrika z nedeljsko poezijo kažejo na preporod poezije, kriza je namreč v tujini že pokazala, da lahko tudi profesionalna, »etablirana« poezija polno živi na spletu. »Ni razloga za elitizem, saj so prav družbena omrežja morda prihodnost tega, kar razumemo kot ’resno’ poezijo. Največja nevarnost pri poeziji, ki ne gre skozi filter izurjene bralske javnosti – ta je kdaj lahko tudi pristranski in neupravičeno samozadosten –, temveč neposredno skozi instagramske filtre, je ta, da v iskanju tišine, ki je sveto mesto poezije, kdaj spregleda obča mesta, ki so se naselila vanjo, in zato kljub dobrim namenom namesto tišine posreduje banalnost mainstreama.«

Problem generičnosti

Bržkone največja težava tujih in domačih pesniških profilov na Instagramu je, da so si med seboj sumljivo podobni. Že pri »pravi« poeziji je včasih težko ločiti zrna od plev, tu pa se včasih zdi, da zrn sploh ni. Gre za Atticusa, R. M. Draka ali Cleo Wade? Za Instagram profil @redkobesedno ali @miselnost? Še najlažje jih ločimo po tipografiji, ki jo uporabljajo v instagramskih objavah.

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic, avtorica knjige Na tak dan najbolj trpi mastercard, spontano nastale iz originalnih zapisov na Facebooku med letoma 2016 in 2019, pravi, da je tudi po tistem, ko je že vedela, da bodo njene objave izšle v knjigi, poskušala nadaljevati s pisanjem tako, kot da njeni zapisi niso nekaj, kar bi želelo biti literatura. »Pri vseh pesniških profilih pa definitivno opažam to ambicijo. To mi je tuje, veliko lažje bi kot literaturo ali umetnost sprejela stvari, ki bi jih prebrala na profilu, ki ne bi bil namenjen samo pisanju in za katerim bi čutila resnično osebo. Tako pa vse skupaj deluje generično, žal pogosto tudi zelo pretenciozno.« Pred kratkim je pesniško zbirko izdala glasbenica Lana del Rey in vanjo poleg daljših pesmi vključila haikuje in nekajvrstičnice, ki bi, če ne bi vedeli, da je njihova avtorica Lana del Rey, ravno tako lahko izpadle prenapihnjeno (»ljubim te / toda ti me ne razumeš / poglej / jaz sem prava pesnica / moje življenje je moja poezija / moje ljubljenje je moja zapuščina«), a so sprejemljive, ker so v skladu s poetiko, ki je značilna za glasbena besedila Lane del Rey, in z njenim imidžem. V tem primeru Barthesova maksima »avtor je mrtev« ne zdrži.

Evi Mahkovic se to, da svoj profil na družbenem omrežju posvetiš zgolj literaturi, zdi omejujoče, konservativno in v neskladju z značilnostmi medija, ki se hitro spreminja. Ker je sama dokaz, da lahko objave na družbenih omrežjih postanejo dobra literatura, verjame tudi v to, da lahko instagramska poezija rodi pomembna pesniška imena – vendar se bodo morali instagramski pesniki očitno še malo bolj potruditi. »To ne pomeni, da je vsak amaterski haiku že umetnost. Upam, da se bodo na nove medije zatekali tudi že objavljeni avtorji. V Sloveniji z literaturo tako ali tako nič ne zaslužiš, kar pomeni, da imaš za to dva možna motiva: ambicija, da si uveljavljen avtor, ali pa nuja. Sama sprejemam samo slednje. Raje pišem za Facebook ali Instagram in zastonj, pa vsaj vem, da ti zapisi nastanejo iz resnične potrebe, kot da bi pisala nekaj za knjižno objavo zgolj zato, da zadostim urednikom ali trendom. Za zdaj še vedno verjamem, da resnična umetnost nastane iz nuje, ustaljene forme in konteksti pa so ji lahko pogosto v škodo, tako da nam ostanejo družbena omrežja. In iskanje novih form se mi zdi ključno,« konča.

Kako uspešne bodo pri tem slovenske avtorice in avtorji in kaj se bo v nadaljevanju dogajalo z domačimi instagramskimi pesniki, pa bo, kot vedno, pokazal čas.