Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

+ + + +

Iz pozabe, iz prihodnosti

Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj.

Olga Tokarczuk v Bizarnih zgodbah meša zgodovino in futurologijo, povečano ekološko občutljivost in kloniranje s problemi identitete in njene pomnožitve do mej neskončnega. Nekateri poznani motivi in izpeljave iz fantastične književnosti, recimo iz gotskega romana, ali romantične spekulacije o dvojništvu in temni plati, senci, ki nas spremlja povsod, so ohlapno prevzeti in živahno posodobljeni. Z njihovo postavitvijo v prihodnje pravzaprav revitalizirajo in še enkrat premislijo tisto, kar je okupiralo predhodnike.

Avtorica se posveča skrivnosti živalskih posvojencev oziroma volčjih otrok, s pobratimi Kasparja Hauserja ali Mavglija, in ena bolj udarnih zgodb se veže na izpričano najdbo para otrok na Otoku v preteklosti, samo da je tokrat postavljena v zabačene poljske province v 17. stoletju in simulira potopis francoskega zdravnika, ki je zaradi poškodbe obtičal med divjimi ljudmi in otroki, ki fotosintetizirajo. Pisateljica v stilu starih potopisov popisuje nelagodje ob neznanem in nerazumljivem, skrivnosten in nepojasnjen trk med metropolo, torej omiko, in divjimi provincami, kjer je mogoče vse, tudi pogubno za zdravje. Ali pa v hiši, polni enakih žensk, ne vemo, katera je glavna in katere so kopije, specializirane za vsakovrstna opravila, saj v družbi prihodnosti pač vse delo opravijo zamenjave in ponaredki.

Olga Tokarczuk pri svojem pisanju priklicuje zagate z identiteto in izvorom, ponuja svet, v katerem so še poseljene skrivnosti, ki jih racionalnost ne more presvetliti. Nekaj zgodb se spogleduje z mitologijo, premišlja razpoko med mesijanstvom in institucionalizacijo religije, nekaj krajših je postavljenih v prepoznavno sedanjost in namenjenih hipnim odtujenostim in eksistencialistični navzeji. Ali pa so v zgodbah situacije prignane do roba in čez, pasivni in inertni sin, ki je navlečen na materino skrbnost in marljivost, denimo podleže posledicam njene z ljubeznijo in demenco pripravljene ozimnice.

Bizarne zgodbe tako v različnih tehnikah in s sodobnimi pripovednimi strategijami preigravajo pretekla miselna vozlišča, vendar jih pregnetejo z možnostmi, ki nam jih prinaša tehnologija, ter opremijo s težavami in pastmi, ki so sopotnice razvoja in jih še ne znamo misliti.