Georg Mohr in Adrijan Mihaljčišin: Pozabljeni genij: Albin Planinc

Dva velemojstra sta napisala biografijo in s podrobnimi analizami objavila še njegovih najboljših 86 partij.

Albin Planinc (1944–2008) je edini slovenski šahist, ki je po Milanu Vidmarju zmagal na mednarodnem turnirju (IBM, Amsterdam, 1973), na katerem sta igrala tudi drugi in tretji igralec sveta. Še prej je bil edini mojster, ki je na Vidmarjevem memorialu (1969) prepričljivo zmagal med velemojstri, in to tako, da je dopoldne delal kot fizikalec v tovarni, popoldne pa nizal zmage na prestižnem ljubljanskem turnirju.

Njegova zvezda je sijala le nekaj let; potem se je psihično zlomil in opustil igro, v kateri je bil princ vratolomnih napadov.

Kako je fant iz barakarskega naselja, ki je hodil na poklicno šolo, postal čarodej najinteligentnejše igre?

Njegovemu življenjepisu sta avtorja sledila v pogovorih s sopotniki, mladostnimi prijatelji, kolegi, tekmeci, z žensko njegovega življenja, pregledovala sta časopisne in revijalne zapise, ki so sledili njegovi karieri, umiku iz družbe, dosledno prav do poslednjega dne osamljenosti v domu onemoglih. Seveda sta nizala tudi anekdote: na enem poslednjih turnirjev na začetku osemdesetih v Poreču se je dvorana nenadoma začela tresti, ploščice so padale s sten, tekmovalci so v strahu pred domnevnim potresom zbežali na prosto, a ko so se po pol ure vrnili, je tam zatopljen v položaj na šahovnici sedel Planinc, ki ni opazil, da je vmes v dvorani ostal sam.

Naslikala sta bojevnika, ki je lahko razmišljal ob šahovnici po 16 ur ob vodi, cigaretah in napolitankah. Šahista, ki je vzniknil brez mentorjev in močne podpore. Ni pa jima uspelo razkriti, od kod je vzniknil njegov šahovski genij.

Podobnost s Fischerjem je osupljiva: šahovnica obsega 64 polj in nobeden od njiju ni doživel 65 let.